Četrtek, 8. 2. 2018, 4.00
6 let, 2 meseca
"Vsi so imeli mehka kolena, tisti, ki jih ni imel, je bil že malo neumen" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,03
1
Slovenci še drugič zapored na olimpijskih igrah nimamo slovenskega predstavnika v bobu ali skeletonu. Nazadnje je to uspelo Anžetu Šetini, ki je tekmoval na OI v Vancouvru. Na tistih olimpijskih igrah se je v sankanju zgodila nesreča s smrtnimi izidom, ki je bila po besedah našega sogovornika napaka organizatorjev.
Pred leti so po zaslugi Mateja Juhrata pri nas ustanovili nacionalno Bob zvezo Slovenije. Juhart je pred tem pet let tekmoval za Nemčijo in tudi zmagal na tekmi svetovnega pokala. Sprva so se tega projekta lotili zelo na široko, a kmalu ugotovili, da preširoko. Od države niso dobili nobene pomoči, tako da so bili odvisni samo od sebe. Sprva so imeli dve ženski in tri moške bob ekipe ter 12 skeletonov. Juhart danes meni, da so olimpijske igre še vedno dosegljive. Poleg financ sta potrebni še velika želja in volja tekmovalca.
Matej Juhart
Sezona za bob lahko stane lahko tudi do 60 tisoč evrov
"Cilj je bil narediti nacionalno zvezo in skozi večjo količino tekmovalcev dobiti kakovost in rezultat. Nato so tekmovalci ugotovili, da je to finančno velik zalogaj, da denar ne bo prišel, in vse skupaj se je počasi začelo podirati. Zato imam danes bob bolj na strani, saj je v primerjavi s skeletonom finančno desetkrat dražji," je uvodoma povedal Juhart.
Začetnik v skeletonu naj pričakuje za dva tisoč evrov stroškov na sezono. Ko se tekmovalec razvija, se ti stroški dvigujejo (nakup boljše opreme, potovanja in povečanje števila treningov v tujini) do osem tisoč evrov. Dvosed pri bobu za začetniško ekipo stane 15 tisoč evrov, nato pa se cena dvigne do 60 tisoč evrov na leto.
V prvem obdobju so ciljali na olimpijske igre v Vancouvru, kar jim je tudi uspelo z Anžetom Šetino, ki je bil velik talent. Ta je v Kanadi zasedel 21. mesto. Poskušal je tudi za Soči, bil je v širši ekipi, a se mu ni uspelo uvrstiti v ekipo, ker ni dosegel A-norme.
Odpovedal se je tudi svoji plači
Nazadnje je Slovenijo zastopal Anže Šetina.
Čeprav jim v zadnjih osmih letih ni uspelo vzgojiti športnika, ki bi se uvrstil na olimpijske igre, so še vedno aktivni in športniku pripravljeni pomagati. V vseh teh letih so svoje znanje še nagradili. Težava je predvsem to, da nimamo profesionalnih trenerjev, ampak ti to delajo ljubiteljsko.
"To pomeni, da mora tisti, ki bi si me želel kot trenerja, pridobiti vsa sredstva, da lahko sodelujemo na tako visoki ravni. Jaz sem zaposlen v šolstvu in v preteklosti sem imel nadrejenega, ki je imel posluh za šport in mi je omogočil neplačan dopust. V svoji želji po sodelovanju in kljub izgubi dohodka sem sodeloval z našimi tekmovalci. Če bi imel možnost, da bi si plačal dva meseca neplačanega dopusta in bi lahko sodeloval z Denisom Lorenčičem, bi imel trikrat večjo možnost, da bi se uvrstil na olimpijske igre," nam je zaupal Juhart, ki je ob tem povedal, da je v Sloveniji trenutno aktiven le en klub – Bob klub Grom.
Da se biti uspešen tudi brez infrastrukture
Infrastrukture v Sloveniji v tem športu nimamo in je verjetno tudi ne bomo imeli. Po mnenju Juharta ta niti ni potrebna, saj se je treba veliko posvečati tudi drugim segmentom. "Tudi če bi živeli v Innsbrucku in imeli ledeno stezo pred nosom, bi to samo pomenilo, da bi imeli lažji dostop do proge in da bi bilo lažje za začetnike, ki prvih 200 voženj potrebujejo samo za to, da se navadijo. Če želiš postati vrhunski tekmovalec, pa potrebuješ širino. To ne gre drugače, kot da poskusiš vseh 17 tekmovalnih stez na svetu. Vsaka proga je namreč drugačna in pomembno je, da tekmovalec hodi še na druge steze in trenira."
Na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 se je zgodila nesreča, v kateri je umrl gruzijski sankač.
Bob in skeleton sta varna
Pri bobu in skeletonu so visoke hitrosti, a kot pravi Juhart, je to varen šport, če se upošteva osnovna načela varnosti in treniranja. To med drugim pomeni tudi, da mora tekmovalec trenirati in tekmovati na zanj primerni progi.
Na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 se je zgodila nesreča, v kateri je umrl gruzijski sankač Nodar Kumaritashvili. Juhart meni, da je bila to predvsem napaka organizatorjev. Na tej progi je nekdaj treniral tudi sam. "Tam si samo letel. Leto pred olimpijskimi igrami so naredili napačne izračune, da v ciljni ravnini ni mogoče zleteti s steze. In ravno to se je zgodilo Gruzijcu. Njega je že od sredine steze premetavalo levo in desno in na koncu ga je vrglo ven. Moderne steze so danes narejene tako, da morajo biti varne. V Vancouvru so naredili prehitro stezo, ker so želeli presežke."
"Niso vedeli, ali bodo sploh prišli dol."
V Vancouvru so imeli vsi mehka kolena
"To verjetno malokdo ve … V Vancouvru je bilo na štartu 120 ljudi in verjemite mi, da ni bilo niti enega tekmovalca, ki ne bi imel mehkih kolen. Tisti, ki jih ni imel, je bil že malo neumen. Niso vedeli, ali bodo sploh prišli dol. To je bila nedopustna napaka organizatorjev. Danes steze niso hitrostno zahtevne, ampak so bolj tehnično zahtevne. To pomeni, da počasnejša ko je steza, težje je narediti dober rezultat, ker se vsaka najmanjša napaka bolj pozna."
1