Ponedeljek, 19. 11. 2018, 7.00
7 mesecev, 4 tedne
Žan Kranjec: Cilj? Premagati Hirscherja!
Smučarska sezona je pred vrati. Po odpovedani tekmi v avstrijskem Söldnu so se smučarji po belih strminah prvič pognali v finskem Leviju, kjer je bil na sporedu slalom. Z Žanom Krajncem, 26-letnim veleslalomskim specialistom in najboljšim slovenskim alpskim smučarjem pretekle zime, smo se ob začetku sezone družili na enem izmed njegovih zadnjih treningov v Sloveniji.
Tekmovalec iz Bukovice pri Vodicah, sicer lastnik treh posamičnih bronov z mladinskih svetovnih prvenstev, je lani s tretjim mestom v Alta Badii prekinil kar 16-letno obdobje brez osvojenih slovenskih stopničk v veleslalomu. Šestnajst let je namreč minilo, odkar se je Uroš Pavlovčič na domači tekmi v Kranjski Gori zavihtel za zmagovalni oder.
Žan Kranejc, številni vaši tekmeci so si privoščili potovanja v eksotične kraje. Veliko se jih je lotilo različnih adrenalinskih podvigov. Kako ste proste dneve preživeli vi? Kako ste razbremenili možgane po naporni sezoni?
Po koncu sezone sem si jasno vzel čas za oddih, da si spočijem glavo in telo. Kakšnega posebnega dopusta v tople kraje si nisem privoščil. Bil sem na Hrvaškem, se družil s prijatelji, predvsem je bil moj glavni namen, da smučarijo malce odmislim. Po 14 dneh odklopa pa sem že začel delati na kondiciji in fizični pripravljenosti.
Kaj vam poleg hitrosti na smučišču še požene kri po žilah? Znate adrenalin poiskati še kje drugje ali ga imate dovolj s smučanjem?
Da, predvsem poleti, takrat imam najraje vejkanje na vodi in vožnjo s skuterjem na vodi.
Kako so potekale priprave na novo sezono?
Na splošno so priprave potekale podobno kot prejšnje leto, razlika je bila ta, da sem začel nekoliko na višji ravni. Ekipa je ostala enaka, tako da ni bilo potrebnega nobenega privajanja. Motivacija je bila vseskozi visoka, posebej zaradi dobrih rezultatov v lanski sezoni. Letos smo bili največ v Argentini, 25 dni. Vse je potekalo po načrtih. Naredili smo toliko smučarskih dni, kolikor smo si jih zadali, imeli smo veliko dobrih dni in dobre razmere. Naredili smo vse, kar smo načrrtovali.
Trenirali smo tudi z drugimi ekipami, Francozi, Italijani. Primerjav je bilo dosti in te me navdajajo z optimizmom. Pred prvo tekmo je to vedno dobro, ker nekako ne veš, kje si, primerjave pa dodajo neko mirnost.
V pretekli sezoni ste navdušil s tretjim mestom na tekmi svetovnega pokala v Alta Badii, četrtim na olimpijskih igrah v Pjongčangu in skupno šestim v veleslalomskem seštevku. Kakšni so cilji pred novo sezono?
Glede na to, da sem bil lani večino tekem med ali vsaj tik za najboljšimi, so seveda cilji letos visoki, še višji. Predvsem je pomembno, da se osredotočim na svoje smučanje, da res pokažem, kaj znam, in pokažem svoj maksimum, potem pa je vse odvisno tudi od konkurence.
Žan Kranjec - s smučanjem ste se začeli ukvarjati pri sedmih letih. Ste si takrat mislili, da vam lahko uspe priti tako visoko?
Pri sedmih seveda nisem imel takih ambicij. Ob prvih uspehih pa jasno, hitro sem postal tekmovalen in si želel postati zelo uspešen v smučanju.
Zakaj ravno veleslalom?
Od nekdaj sem bolje vozil v veleslalomu, čeprav sem imel vmes tudi dobre rezultate v slalomu, potem pa sem ga z leti kar malce zapostavil. Zdi se mi, da v zadnjih sezonah tudi v slalomu vsaj na treningih lahko prikažem zelo dobre vožnje. Mislim, da lahko v prihodnje naredim dober rezultat tudi v tej disciplini. Za zdaj sicer nimam dobre štartne številke, preboj je zato težji, a vseeno mislim, da se bo dalo.
Je bilo smučanje vedno prva izbira ali ste trenirali tudi kakšne druge športe?
Začel sem smučati, potem sem vmes vzporedno treniral tudi judo in minimalno atletiko. Nato sem sem moral odločiti za en šport. Smučanje sem vedno jemal kot tisto svojo najbolj resno panogo.
Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali s smučanjem?
Mogoče bi delal doma, oče ima namreč podjetje, ki se ukvarja s tesarstvom, pokrivanjem streh. Če ne bi smučal, bi bila to zagotovo ena izmed možnosti (smeh, op. p.). Ali pa bi se ukvarjal s kakšnim drugim športom.
Katero tekmo bi lahko v pretekli sezoni izpostavili kot najboljšo oziroma katera tekma je bila za vas najpomembnejša?
Gotovo tista v Alta Badii, kjer sem se prvič uvrstil na stopničke, pa tudi tekma kot taka mi je sicer ena izmed ljubših. Dolomiti so čudoviti, dobra pa je tudi hrana (smeh, op. p.). Prve stopničke so bile pomembne tudi iz psihološkega vidika. Videl sem, da lahko, da zmorem. To je bil resnično pomemben korak naprej. Če tega ne bi bilo, bi se lahko hitro začel obremenjevati, kdaj bodo prve stopničke in podobno, čeprav sem bil že prej velikokrat blizu zmagovalnemu odru. Zdaj je pa treba delati, da bo teh stopničk čedalje več.
Ko ste ob koncu sezone naredili pregled za nazaj, kaj je bilo ključno za uspeh v pretekli sezoni in kaj je tisto, kar boste poskušali še nadgraditi?
To je enostavno koncept in rezultat večletnega dela. Postopoma sem napredoval, že predlani sem bil dvakrat četrti, nato pa sem padel v formi. Ne bi rekel, da sem imel lani neke posebne ali boljše priprave. Vsako leto poprej sem naredil določen dober rezultat, ki mu je nato sledilo slabše obdobje, bodisi je bil to odstop, padec, bodisi so bile to težave z materialom, opremo in tudi nezaupanje vase. Lani pa se je enostavno poklopilo v neko rezultatsko konstantnost. Tudi letos za zdaj s tem nimam nobenih težav. Zaupam vase, v svoje delo, priprave, ekipo in opremo.
Je v športu lažje osvajati naslove ali jih braniti? Na neki način ste v lansko sezono vstopili bolj razbremenjeno, javnost ni vedela, kaj lahko pričakuje od vas. Letos bo letvica postavljena višje. Kaj menite o tem?
Veliko lažje mi je tekmovati, če vem, da se lahko bojujem za najvišja mesta, za stopničke. Motivacija je tako še na višji ravni. Zagotovo pa se je treba pripraviti tako, da se s tem ne obremenjuješ preveč. Treba se je osredotočiti na izvedbo in pozabiti na to, kaj pričakujejo drugi.
Kako je odpoved tekme v Söldnu vplivala na vas? Sprašujemo, ker ste imeli prvič v karieri priložnost, da bi s štartno številko ena odprli tekmo.
Bil sem malo razočaran, a glede na razmere je bilo res nesmiselno, da bi tekmo izvedli. V Söldnu bi tretjič štartal med najboljšo sedmerico, dvakrat sem imel številko sedem, tokrat pa bi imel prvič številko ena.
Žan, veliko Slovencev je lani držalo pesti in strastno navijalo za vas. Kaj vam to pomeni?
Vesel in ponosen sem, da ljudje navijajo ter se veselijo mojih uspehov in da so tudi razočarani ob mojih potencialnih neuspehih. Upam, da jih bom razveseljeval še naprej in da bodo potrpežljivi tudi ob morebitnih slabših obdobjih.
Kako ste zadovoljni z letošnjo opremo, proizvajalcem smuči? Je prišlo do kakšne spremembe?
Z ekipo resnično dobro sodelujemo. Skupaj delamo že kar nekaj let, poznamo se, vzdušje v ekipi je dobro. To je zelo pomembno, saj med sezono ogromno časa preživimo skupaj. Serviser se nam je sicer pridružil lani, a smo se takoj ujeli, točno vemo, kaj kdo potrebuje. Tudi z Rosignollom je sodelovanje dobro, z dobrimi rezultati sem od njih dobil še večjo podporo, tako da mi res zagotavljajo najboljši možni material. Tudi na splošno je imel Rosignoll lani ene izmed boljših smuči v svetovnem pokalu.
Na kateri dosežek ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Najbolj sem ponosen na 3. mesto v Alta Badii, sem pa ponosen tudi na olimpijske igre. Že tja sem šel z nekaj dobrimi rezultati, tako da sem pričakoval, da sem lahko konkurenčen. Olimpijske igre preprosto imajo svoj čar, to je le ena specifična tekma, miselnost je drugačna. Vemo pa, da bi medalja dodala svojo piko na i. Priložnosti bo še veliko.
Kaj vam je bilo na tekmi kariere najtežje? Ste vedno verjeli, da lahko pridete do stopnje, kjer ste zdaj?
Vsak športnik ima slaba obdobja, tudi sam sem jih imel. Seveda kdaj podvomiš vase, a globoko v sebi sem vedno verjel, da sem sposoben smučati dobro, tudi za najvišja mesta.
Kdo ima pri vaši psihološki pripravi na tekmo ključno vlogo?
Psihološka priprava je na splošno v športu ključnega pomena, pri smučanju pa se mi zdi, da še toliko bolj. Moraš biti tip človeka, ki zna ustrezno odreagirati, prenesti pritisk. Z leti pridobivaš izkušnje, točno veš, kaj ti ustreza in kaj ne. Spoznaš samega sebe. V težkih trenutkih je tu družina, prijatelji, ki ti stojijo ob strani, tako da je vse skupaj lažje prenašati. Sodelujem pa tudi s športno psihologinjo Tanjo Kajtna, ki jasno doda svoj del pri pripravi na tekmo.
Lansko sezono nisem imel večjih težav glede tega. Zagotovo pa tista tekma, ko sem bil 18. v nemškem Garmischu, ni bila najboljša, pa vseeno ne toliko slaba, da bi izrazito vplivala name, na moje zaupanje, samozavest. Najtežja sezona zame je sicer bila 2014/2015. Leto poprej sem recimo osvojil skupno zmago v veleslalomu v evropskem pokalu. Malce sem izgubil zaupanje, smučanje enostavno ni bilo na visoki ravni. Z vztrajnostjo in dobrim delom v prihodnje pa se mi je uspelo vrniti.
Koliko je v smučanju talenta in koliko trdega dela?
Glede fizičnih predispozicij bi rekel, da pri smučanju ni tako kot pri atletiki ali na primer kolesarstvu, kjer so veliko bolj pomembne. Tudi konstitucija smučarjev je zelo različna. V smučanju lahko uspeš recimo tudi brez dolgih nog, tudi majhnost ni preveč moteč dejavnik. Talent in delo imata v smučanju približno podobno vlogo, je pa res, da ima v kakšnem drugem športu talent še večjo težo. Šteje predvsem tisti občutek za vožnjo.
Je vaš dolgoročni cilj voziti tudi v hitrih disciplinah?
Da, seveda, želim se priključiti tudi v drugih disciplinah. V vseh sicer ne, tudi v tem času dejansko ne obstaja smučar, ki bi lahko dosegal vrhunske rezultate v prav vseh. Vseeno bo veleslalom tudi v bodoče ostal paradna disciplina. Računam predvsem na slalom in superveleslalom.
Včasih je bilo veliko več fantov, ki so vozili vse discipline. Danes je veliko več specialistov, težko sploh najdeš kakšnega smukača, ki je dober tudi v veleslalomu, Pintarault in Hirscher sta temu še najbližje. Superveleslalom me mika. V prihodnje bi gotovo, sploh na tehničnem terenu, lahko bil konkurenčen. Večjih hitrosti se ne bojim. Je pa res malce pomisleka, če imaš manj treninga za sabo in se podaš na bolj zahtevne smuke. To je normalno, tudi smukaški specialisti imajo na teh zahtevnih terenih nekaj nervoze.
Letos imam predvsem cilj, da se poskušam bojevati za mali kristalni globus v veleslalomu. Tudi v tej sezoni to niti ni tako nerealno, seveda pa nimam tega cilja vseskozi v mislih. Treba je iti s tekme na tekmo. Če se bo na koncu izkazalo tako, odlično. Gotovo mi je nekoč cilj, da osvojim mali kristalni globus, nisem pa s tem obremenjen.
Katerih tekem se najbolj veselite v tej sezoni?
Vsake posebej, zdaj imam že kar nekaj izkušenj, tako da teren ne igra velike vloge, na vseh se bom poskušal bojevati za najvišja mesta. V ameriški turneji je lepo, tekma ni pretežka, čeprav sem sam boljši v težkih razmerah. V decembru so tudi trije veleslalomi v Evropi, kjer mi še posebej ustreza konfiguracija. December bo zelo pomemben zame, vozil bom štiri veleslalome in še paralelni veleslalom. Januar je potem manj naporen.
Katerega smučarja najbolj "občudujete"?
Najbolj občudujem Hirscherja, V preteklosti pa sem najraje gledal vožnje Bodeja Millerja, Hermana Maierja in Teda Ligetyja. Od naših pa Jureta Koširja in Mitjo Kunca.
Povsem drugo obdobje, kajne?
Da, obdobje Koširja in Kunca in še prej, ko je smučal Križaj, so bili zlati časi slovenskega smučanja. Ponoviti uspehe teh fantov, predvsem mislim ekipno, je zelo težko. Vseeno pa imamo dobro reprezentanco, tu je Kline, pa Hadalin, v hitrih disciplinah je nekaj mladih perspektivnih fantov. Težko pa je pričakovati, da bi bili na vsaki tekmi po štirje Slovenci med najboljšo petnajsterico.
Pri nas je manjša baza smučarjev in vsak, ki mu ne gre dobro, je toliko bolj izpostavljen. Tudi v Avstriji je ogromno primerov, ko jim nekako ne uspe. Tudi oni z izjemo Hirscherja niso nič posebnega. V Avstriji je sicer smučanje res eden izmed vodilnih športov. Imajo dobre razmere, dobro finančno zaledje, verjetnost, da se naredi dober tekmovalec, je toliko večja. Tudi Amerika razen teh zunajserijskiih tekmovalcev, kot so Vonnova, Shiffrinova, Miller, nima veliko dobrih tekmovalcev.
Kdo bo v veleslalomu vaš največji konkurent?
Podobno kot lansko sezono, poleg Hirscherja predvsem Kristoferssen in Pintarault.
Pa ste s temi fanti tudi v prijateljskih odnosih?
Smo v dobrih odnosih. Predvsem bi izpostavil, da je Hirscher zelo prizemljen, z nogami na tleh in prav nič vzvišen, čeprav gre za velikega zvezdnika.
Kje vidite ključne razloge, da v svetovnem vrhu vztraja že sedem let? Kaj ga dela drugačnega od drugih?
Ta dosežek je res neverjeten. Vseskozi je na najvišji ravni, seveda si ga vzamem tudi za zgled. Težko ga je sicer posnemati, ker ima vsak svoj stil vožnje. Vsako stvar ima organizirano in premišljeno do podrobnosti. Od fizične, psihične do tehnične priprave. Povsem je v vrhu. Za sabo ima vrhunsko ekipo, tudi ves Atomic "stoji" za njim. Je pa težko izpostaviti eno samo stvar, vključenih je ogromno različnih dejavnikov. Veliko je seveda na tekmovalcu, kakšne stvari se seveda ne da priučiti, treba je biti že od malih nog pravilno usmerjen in voden. Delovati mora vsaka najmanjša podrobnost ekipe kot celote in tukaj je on v veliki prednosti.
Je verjetno odveč vprašati, kdo je vaš favorit za osvojitev velikega kristalnega globusa?
Marcel Hirscher, jasno (smeh, op. p.). Sam mu bom poskušal prekrižati predvsem načrte v veleslalomskem seštevku. Mislim, da ga sploh še nikoli nisem prehitel v dveh vožnjah, imel pa sem že boljše posamezne vožnje. Lani ga je bilo res težko premagati, upam, da bo letos drugače!
Žan Kranjec, vaš najbolj zvesti vsakodnevni spremljevalec je tudi Ford Focus. Kaj je pri tem avtomobilu tisto, kar vas je najbolj navdušilo?
Predvsem mi je všeč športen videz, moč, hitrost, udobnost v vožnji, tudi poraba je majhna. S Fordom smo začeli sodelovati letos. Z avtomobilom sem zelo zadovoljen, je točno tak, kot ga potrebujem.
Kakšen voznik ste? Vas hitrost spremlja tudi na cesti?
V primerjavi z belimi strminami, kjer odločajo tisočinke sekunde, sem na cesti kot voznik veliko bolj umirjen (smeh, op. p.).
Kaj vam pomeni avtomobil, zgolj sredstvo za prevoz od točke A do B ali tisto nekaj več?
Avtomobil mi pomeni veliko več kot zgolj prevozno sredstvo (smeh, op. p).
Ste sicer raje v vlogi voznika ali sovoznika?
Za krajše razdalje zagotovo raje v vlogi voznika, na daljše pa v vlogi sovoznika. Svojo najdaljšo turo sem sicer peljal povsem na sever Nemčije.