Torek, 11. 12. 2018, 13.51
5 let, 4 mesece
Žan Košir pred novo sezono
"Za dober trening in eno medaljo te ne bo nihče plačeval. Sponzorji imajo raje celo kolekcijo."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,65
1
Žan Košir namerava v vrhunskem športnem ritmu vztrajati vse do Pekinga leta 2022. Žene ga želja po tem, da bi postal prvi deskar s štirimi olimpijskimi odličji.
V četrtek se v Carezzi v italijanskih Dolomitih začenja nova sezona v alpskem deskanju. Na uvodni tekmi bo tudi Žan Košir, najuspešnejši slovenski deskar, ki je napovedal, da bo v karavani vztrajal vse do olimpijskih iger v Pekingu leta 2022. Žene ga cilj postati prvi deskar s štirimi olimpijskimi medaljami. "Navdušuje me samo to, česar še ni bilo," priznava.
Žan Košir bo po dveh sezonah z lepotno napako (lani je odpeljal samo pet tekem svetovnega pokala, predlansko sezono je zaradi poškodbe skoraj povsem izpustil) v letošnjo krenil z željo, da nastopi na večini tekem. Če bo vse po sreči, bo izpustil samo slalomsko v Bad Gasteinu v Avstriji, kjer je sicer že dvakrat stal na najvišji stopnički zmagovalnega odra, a meni, da je proga za njegovo telo prezahtevna. V preteklosti je že terjala davek v obliki poškodb, zato se ji letos namerava izogniti.
34-letni Tržičan je obdobje po olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer je osvojil svoje tretje olimpijsko odličje, preživel zelo delavno, športno, predvsem pa s pomirjeno glavo.
Zadovoljen je, ker je z diplomo na fakulteti za organizacijske vede na ministrstvu za finance, kjer je zaposlen kot vrhunski športnik, napredoval in si prislužil višjo plačo, ker je še vedno del projekta, ki povezuje najmlajše (januarja 2019 bo spet prisoten na mednarodnem dnevu snega v Planici), in ker lahko prvič uživa tudi v očetovski vlogi. Njegov prvorojenec se je rodil le nekaj dni po koncu iger pod petimi krogi.
Košir tudi v novi sezoni tesno sodeluje z Jernejem Demšarjem, nekdanjim deskarjem, danes trenerjem in enim od pomočnikov glavnega trenerja slovenske reprezentance Izidorja Šušteršiča.
V četrtek (13. 12.) se v Carezzi začenja nova sezona svetovnega pokala. Jo pričakujete s tremo, cmokom v grlu ali komaj čakate, da se snežni vrtiljak zavrti?
Ko smo se prejšnji teden vračali iz Dolomitov, kjer smo opravili zadnje priprave, sem komaj čakal, zdaj pa je že nekoliko drugače. Vem, da se bolje počutim, če imam občutek, da je pred mano pomemben dogodek.
Tako kot je bilo to na primer na olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer smo imeli pred tekmo novinarsko konferenco. Zdaj si skušam to pričakovanje dvigniti na umeten način. To mi predstavlja pozitivno obliko pritiska.
- kvalifikacije ob 9.00
- izločilni boji ob 12.30
Februarja letos je v Pjongčangu v Južni Koreji osvojil tretjo olimpijsko medaljo. Zaradi nje je bil letos poleti bolj miren, je priznal.
Se pravi, da raje tekmujete na očeh javnosti kot pa daleč od oči, daleč od srca, kot rečemo?
Da, poleg tega mi ni čisto vseeno, kaj se v Sloveniji dogaja z deskanjem. Želim si, da bi bila naša panoga bolj opazna, in mislim ter čutim, da lahko na tem področju naredim marsikaj. Pred leti mi je bilo tako izpostavljanje odveč, ni ravno spadalo k mojemu značaju in še vedno ne, a če ne bom sam kaj prispeval, se bo težko kaj spremenilo.
Dejstvo je, da če javnost ne bo obveščena o začetku nove sezone, o datumih določenih tekem, teh ne bodo spremljali in bo tudi učinek oz. prepoznavnost deskanja manjša.
Ali to pomeni, da je bila pobuda, da organizirate novinarsko konferenco, vaša in ne predlog Smučarske zveze Slovenije?
Smučarsko zvezo sem obvestil o svoji nameri, so se pa tudi sami odzvali. Na tiskovni konferenci so bili prisotni tudi njeni predstavniki (Franci Petek, direktor Smučarske zveze Slovenije, in Tomi Trbovc, tiskovni predstavnik zveze, op. a.), sicer pa mislim, da je ključ dobrega odnosa predvsem v komunikaciji.
Ne skriva, da si želi trem olimpijskim medaljam dodati še eno, zlato. S tem bi postal deskar z največ olimpijskimi medaljami.
Na svojem statističnem računu imate že tri olimpijske medalje, tri kristalne globuse, tudi velikega za zmago v skupnem seštevku obeh alpskih disciplin (2014/2015), štiri zmage, srebro s svetovnega prvenstva. Kaj bi bila pika na i vaši karieri? Merite na zlato olimpijsko medaljo?
Odkrito povem, da me v nadaljevanje kariere najbolj žene želja po tem, da bi osvojil največ olimpijskih medalj v alpskem deskanju v moški konkurenci.
Po številu kolajn sem trenutno izenačen z Američanom Shaunom Whitom (tri zlate na zimskih olimpijskih igrah, spogleduje pa se tudi z nastopom na poletnih olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020, kjer želi nastopiti na rolkarskem tekmovanju, op. a.), ki pa tekmuje v deskanju prostega sloga. Štirih olimpijskih medalj v teh panogah pa nima nihče.
Mislim, da vsi iščemo nekaj več, nekaj, česar še nismo videli, in občutek imam, da me navdušuje samo to, česar še ni bilo.
Marca letos je na novinarski konferenci v Tržiču napovedal, da bo vztrajal še v tej sezoni, včeraj pa na novinarski konferenci presenetil z napovedjo, da se pripravlja na nov olimpijski cikel. Olimpijske igre v Pekingu leta 2022 bi bile že njegove četrte.
Lani ste bili po koncu sezone dokaj zadržani glede napovedi o nadaljevanju svoje športne poti, zdaj ste presenetili z napovedjo, da nameravate vztrajati vse do olimpijskih iger v Pekingu čez štiri leta. Kaj je razlog za tak preobrat?
Taka je moja želja, zakaj ne bi imel širšega pogleda? Bo pa ta cilj veljal samo tako dolgo, kolikor bo moje zdravstveno stanje to dopuščalo in če bom dosegal zadovoljive rezultate. Še vedno je mogoče, da se zgodba kar čez noč konča, vendar nočem razmišljati na tak način.
Kar zadeva mene osebno, sem zelo zadovoljen že, če mi uspe dober trening. To je skoraj tako, kot bi zmagal. Je pa dejstvo, da štejejo samo uspehi, in ko se pogovarjaš s sponzorji, te za dober trening in eno medaljo ne bo nihče plačeval. Sponzorji imajo raje celo kolekcijo.
Na največjih tekmovanjih je vedno pokazal največ.
Koliko vas v podzavesti še omejuje poškodba hrbta? Je v glavi še vedno prisotna zavora?
Da, v vsakodnevnem življenju je stalno prisotna, na treningih in tekmah pač ne, ker si tako "nastavim" glavo. Še vedno poslušam svoje telo in mislim, da bi pri teh letih moral to početi vsak. Žal je manj več, potrebujem več počitka kot včasih.
Sicer pa ne vem, kaj bi se zgodilo z mojim telesom, če bi povsem opustil vse športne dejavnosti.
Glavni trener slovenske deskarske reprezentance Izidor Šušteršič je izpostavil to, da ekipa nima fizioterapevta, ker je zanj zmanjkalo denarja. Je to velik manko, še posebej za vas?
Na začetku smo se dogovarjali, da bi za celotno ekipo poskušali dobiti fizioterapevta. To je bilo že dogovorjeno, nato pa smo dobili informacijo, da so odboru za deskanje zmanjšali proračun in da si tega stroška ne morejo privoščiti.
Sam to kompenziram tako, da s seboj vozim svojega fizioterapevta oz. fizioterapevtko. Brez tega, da nekdo skrbi za moje telo, bi bilo nadaljevanje kariere zame praktično nemogoče.
Pred začetkom sezone je na ogled postavil svoje najdragocenejše lovorike. "Predstavljajo mi motivacijo. Da me spomnijo, kje sem že bil in kje bi želel ostati. Sicer pa jih že dolgo, vse od najboljše sezone 2015, nisem videl na kupu."
Zakaj ste se odločili, da na novinarskem druženju pred začetkom sezone razkažete tudi vse svoje lovorike? Običajno se športniki za tak korak odločijo ob slovesu ali ob koncu sezone.
Kaj pa vem, bolj kot ne zaradi svoje motivacije. Da me spomnijo, kje sem že bil in kje bi želel ostati. Sicer pa jih že dolgo, vse od najboljše sezone 2015, nisem videl na kupu.
V Slovenskem smučarskem muzeju, ki je del Tržiškega muzeja, ima Košir svoj kotiček. Tam hranijo tudi čelado, s katero je deskal v Pjongčangu in jo po dramatičnem razpletu od jeze zabrisal v tla.
V Slovenskem smučarskem muzeju, ki je del Tržiškega muzeja, že imate svoj kotiček, kjer so na ogled smučarska čelada, ki ste jo nosili na olimpijskih igrah v Pjongčangu, štartna številka in vratca … Bodo v bližnji prihodnosti tam tudi kopije vaših olimpijskih odličij?
Za zdaj v zvezi s tem še niso stopili v stik z mano, a pojdimo počasi. Zgodovina se piše počasi in mislim, da si lahko vzamemo še nekaj časa.
1