Z najboljšim ima najmanj dela

Foto: Sportida

Peter Pen je že dodobra zakorakal v pripravljalno obdobje svoje četrte sezone na čelu slovenske moške ekipe za hitri disciplini. Njegovo začasno prebivališče je od danes La Parva, kjer se bodo na več kot 3000 metrih nadmorske višine pod njegovo taktirko kar štiri tedne pripravljali Boštjan Kline, Klemen Kosi, Martin Čater, Miha Hrobat, Tilen Debelak ter kot povabljena nadarjena mladca še Žan Kralj in Nejc Naraločnik.

Še štejete svoje poti v Čile?
Oh, mislim, da sem bil vsaj petnajstkrat v La Parvi. Žal le enkrat kot aktivni smukač.

Si dandanes predstavljate poletne priprave smukačev brez južne poloble?
Če veš, kaj želiš, potem brez tega pač ne gre. Če govorimo o Južni Ameriki, bi sicer našel še vsaj dve primerni lokaciji za trening – Portillo v Čilu ali pa Las Lenas v Argentini. Bili bi dražji. Predvsem pa smo se v zadnjih letih navadili na La Parvo. Vemo, kaj tam dobimo.

Zadnja sezona v Sloveniji? "Zdaj o tem ne razmišljam," pravi Pen. Foto: MaPa Koliko pravzaprav stanejo takšne priprave v Čilu?
Okrog 70 tisoč evrov. Cena je podobna kot v preteklih letih. Razlika je le v tem, da ima najboljša četverica plačane vse stroške, torej tudi letalsko vozovnico. Sicer pa večjih sprememb ni. Na vse skupaj smo dobro pripravljeni. Vemo, kakšne so cene. Vemo, kakšni so roki plačil.

Zdi se, da je pripomb na proračunsko podhranjenost manj …
Še vedno smo varčni in skromni.

Navzven že delujete kot spodobna ekipa in ne več kot večni improvizatorji?
Vedno smo bili ekipa. Vprašanje je le, ali slaba ali dobra ekipa. Ha, ha … V preteklosti smo se res še v večji meri zanašali na iznajdljivost. Lep primer je fizioterapevtska pomoč. Ko so bile težave, so nam recimo pomagali Čehi. Zdaj imamo svojega fizioterapevta, kar pomeni, da smo lahko bolj osredotočeni na svoje delo. Z nami je potoval tudi kuhar. Cene v restavraciji so namreč previsoke. Gostitelji nam sicer ponujajo svojega kuharja, a je tudi ta dražji, predvsem pa pripravlja jedi preveč po mehiško.

Del ekipe odhaja tudi po boljše FIS točke …
Zanesljivo bosta na tekmah nižje ravni resno tekmovala Miha Hrobat in Tilen Debelak. Tudi Klemen Kosi. Martin Čater in Boštjan Kline ne potrebujeta tekem, a bosta s kakšnim nastopom zanesljivo v spomin priklicala tekmovalni ritual.

S kom pa boste sodelovali na terenu?

Z Nemci, Francozi in Italijani. Tako je bilo tudi tedaj, ko smo se lotili tega projekta. V tem krogu želim ostati. Kjerkoli sodelujemo, dobro sodelujemo. Pred olimpijsko sezono nisem želel prav veliko eksperimentirati.

V zadnjih treh letih ste pogosto poudarjali, da gre za štiriletni cikel. Se utegne zgoditi, da bo prihodnja sezona obenem tudi vaša zadnja na čelu slovenske moške ekipe za hitri disciplini?
O tem ne razmišljam. Bolj kot zagotavljanje službe me zanima delo. Morda je v podzavesti dejstvo, da sem si postavil obdobje, ki se zaključi po olimpijski sezoni 2017/18. Bolj kot o tem, pa razmišljam o delu. Ko bo zima končana, bom lahko pregledal, kaj smo storili in kaj ne. Sem človek, ki se raje osredotoča na tisto, česar ni naredil oziroma, kar bi lahko opravil bolj kakovostno.

Tudi v novi sezoni bo prvi smukaški adut Boštjan Kline. Foto: MaPa

Lakmusov papir kakovosti dela je rezultatski napredek smukačev.
Za prvi pravi rezultat je poskrbel Klemen Kosi. Ko sem prišel v ekipo, je bil popolni 'padalec', nato pa je bil deseti na svetovnem prvenstvu. To je rezultat, ki je na nek način uveljavil mojo miselnost. Boštjan Kline? Napreduje iz dneva v dan, iz vožnje v vožnjo. Velik korak naprej je storil tudi Martin Čater, za katerega trdim, da ima izjemno dobro izhodišče. Naslednji je Miha Hrobat. Skupaj s Štefanom Hadalinom je bil z nami v La Parvi že pred tremi sezonami. Skupaj sta napredovala in prestopila od mladincev k članom. Njuna pot nam kaže, da si je treba drzniti poskušati. Trenirala sta s tremi različnimi trenerji in prehajala iz ekipe v ekipo. Njun razvoj je dokaz, da znamo delati. Imamo model, kako nadarjenega mladinca popeljati med dobre člane. Na tem področju smo bili namreč Slovenci v preteklosti večkrat neuspešni.

Vedno izpostavljate pomen ekipe. A nekako ne moremo mimo spoznanja, da Boštjan Kline po načinu razmišljanja, pristopa in smukaškega stremljenja k najboljšim izstopa. Kakšen je letos njegov status v ekipi?
Zanimivo je, da imam z Boštjanom najmanj dela. Včasih tudi sam sebe vprašam, ali kot najboljši dobi tisto, kar bi si zaslužil. Je skromen in, kar se tiče podpore, tudi zelo hitro zadovoljen. V preteklih sezonah sem ga veliko prepuščal pomočniku Mitji Grašiču, zdaj zanj skrbi predvsem Gašper Markič. Sva pa z Boštjanom začrtala skupno pot. Sklenila sva dogovor, ki se ga drživa in ga iz sezone v sezono izvajava. Seveda bi bilo lahko tudi drugače. O tem večkrat razmišljam, ko prejemam določena polena pod noge in moram pojasnjevati posamezne odločitve. Takrat pomislim, kako bi bilo, če bi iz ekipe vzel Čatra in Klineta ter ju priključil tujemu taboru. Tam bi imela želeno delovno udobje in popolno oporo.

Klemen Kosi: še včeraj se je veselil uspeha NK Maribora, zdaj z mislimi pri treningih. Foto: Sportida Mislite na ponudbo norveške reprezentance?
To je bil interni trenerski pogovor. Kline je Norvežane porazil na njihovem poligonu v Kvitfjellu. So radovedni, kar je razumljivo. A to nato ne bi bilo delo slovenskega smučanja, ampak izključno delo za Boštjana Klineta. No, ko pa preletim zadnje tri sezone, se zdi vsakemu samoumevno, da trenira s tako nadarjenim smučarjem. Če bi bil povsem ozko usmerjen, bi kot trener gledal le, s kom bo treniral Boštjan.

Med potniki ni bilo Roka Perko in Andreja Šporna?
Z obema se pogovarjam. Šporn se bo naprej posvetil popolni rehabilitaciji. Perko se ni povsem izjasnil, kam meri. Zanesljivo pa mu ne zapiram vrat. Nimamo toliko tekmovalcev, da bi se lahko na hitro komu odrekel.

Kje pa je v vaših načrtih pridruženi član reprezentance in delni samoplačnik Tilen Debelak?
On je izjemen smučar. Kondicijsko močan in tehnično dobro podkovan. Žal pa spada v peresno rahlo kategorijo. Svojo priložnost lahko išče predvsem v superveleslalomu in kombinaciji. V organizaciji in količini treninga prav veliko prostora za napredek ni, saj je za njim niz kakovostni pripravljalnih let v okviru samostojne ekipe. Potrebuje priložnost. Ob tem pa bi dodal, da s Tilnom v ekipo dobimo še dva velika strokovnjaka. Gre za Aleša Gorzo in Boštjana Delaluta, ki sta v veliko pomoč celotni ekipi, a ne najedata reprezentančnega proračuna.

Na pot v Čile ste povabili tudi mlada Žana Kralja in Nejca Naraločnika. Naložba za prihodnost?
Upam, da bosta na psihični in fizični ravni zdržala ta pripravljalni tabor. Želim, da pridobita smučarsko širino. Sledi vrnitev v njun brlog, a z jasno sliko, kako se dela na najvišji ravni in idejo, kaj delati, da bosta lahko blizu. Ideja pa je jasna. Tistemu, ki kaže voljo, pripravljenost in želi, kaj vložiti, je treba pomagati. Le na ta način bodo imeli lahko slovenski trenerji službo tudi v prihodnje.