Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Martin Pavčnik

Sreda,
25. 3. 2015,
14.04

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Aleksander Horošilov

Sreda, 25. 3. 2015, 14.04

8 let

V Rusiji dobil, kar je v Sloveniji zaman iskal

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Medtem ko v Rusiji žanje uspehe s tretjim slalomistom svetovnega pokala Aleksandrom Horošilovom, pa Jani Hladnik s težkim srcem pogleduje v slovensko smučarsko reprezentanco.

V Sloveniji je Jani Hladnik nazadnje deloval pred osmimi leti, ko je bil vodja ženske reprezentance, pred tem pa je služboval tudi v moškem taboru. Po trenerski avanturi na Finskem se je izkazal predvsem v ruski reprezentanci, kjer je v delu z moško ekipo v dobršni meri pripomogel k vzponu slalomista Aleksandra Horošilova. Ta se je v pretekli sezoni trikrat zavihtel na stopničke za zmagovalce v svetovnem pokalu, v nedeljo pa v Meribelu prejel bronasto kolajno za tretje mesto v slalomskem seštevku.

Ste že spoznali ruskega predsednika Putina? Ne.

Ob nadaljnjem rezultatskem napredku najboljšega ruskega smučarja Aleksandra Horošilova boste nemara kmalu prišli na vrsto. Na kaj ste letos najbolj ponosni? V prvi vrsti na prvo zmago v svetovnem pokalu. Dosegel jo je na nočnem spektaklu v Schladmingu. A ni se zadovoljil zgolj s tem. Na vrhunski ravni je smučal celotno sezono. Zato je drugi vrhunec, na katerega velja biti ponosen, bronasta kolajna v slalomskem seštevku svetovnega pokala. Govorim iskreno, ko rečem, da v ruskem smučanju tega ni pričakoval nihče.

Zdržal je tudi finalno dramo v Meribelu … Da. Bilo je napeto vse do konca. Za nameček sem prav jaz postavljal drugo slalomsko vožnjo. Kar nekaj časa sem si razbijal z glavo z vprašanjem, kako zakoličiti progo, da bi ustrezala Horošilovu, obenem pa bi jo zagodel največjemu tekmecu za tretje mestu Henriku Kristoffersenu. Kot kaže, mi je uspelo. Oklenil sem se decembrske tekme v Aareju, kjer je bil naš tekmovalec tretji, Kristoffersen pa je odstopil. Tokrat je bila slika podobna. Horošilov je bil tretji, Norvežan pa je zdrsnil na sedmo mesto.

Vam je žal, da do tega preboja ni prišlo že leto pred tem, torej na domačih olimpijskih igrah v Sočiju? Prav gotovo. To bi bilo še posebej lepo. No, v kombinaciji ni veliko manjkalo do presenečenja. A vedeli smo, da delamo dobro. Zato je do rezultatskega preboja slej ali prej moralo priti.

Kaj ima na voljo Aleksander Horošilov, česar slovenski smučarji nimajo? Odlične pogoje in trenerski mir. Rusi so nam po prvi zaupnici dali pet let časa za dobro delo. V tem obdobju sem kot trener lahko delal, kar sem želel. V Sloveniji pa to pogosto ni mogoče in izvedljivo. Trenerjem se kot po pravilu dogaja, da jih po letu ali največ dveh zamenjajo. To ni dobro. Trener namreč ne more razviti svoje filozofije. V Rusiji nam je bilo to omogočeno. Prav zaradi tega sem Rusom hvaležen. Dali so nam možnost, da se izkažemo. Zdaj je jasno, da so slovenski trenerji lahko uspešni, če jim je dovoljeno delati tako, kot želijo in znajo.

Lahko z enim telefonskim klicem dobite vse, kar želite za svojega tekmovalca? Ne, ne gre za to, da bi imel na dosegu roke vse. Zadostuje to, da imam v Avstriji tri smučarska središča, v katerih nam dovolijo trenirati na želeni snežni podlagi. To je za nas ključnega pomena. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da pogosto vadimo v družbi avstrijskega šampiona Marcela Hirscherja. Ruska težava je dejstvo, da Horošilov nima sebi primernih reprezentančnih tekmecev. Potrebuje stalno primerjavo. Trdim pa, da lahko v našem poslu z dobrimi odnosi prideš do treninga z vsakim tekmecem.

Kakšne izzive prinaša nova sezona? Zadovoljen bom, če bomo sezono ponovili ali nadgradili. Priprave na novo zimo so se pravzaprav začele že takoj po koncu sezone. Čaka nas 10-dnevni trening v Sahalinu na skrajnem vzhodu Rusije. Tam bomo izkoreninjali Horošilovo največjo hibo, to pa je prvih deset zavojev. Poleti bomo trenirali še v Ushuaii v Argentini.

Imate v ozadju še kakšno ime? Potrebovali bomo še vsaj dve leti, da kakšnega smučarja pripeljemo na dovolj visoko raven. Stepan Zujev in Dergej Majtakov, od katerih smo pričakovali preboj, se spogledujeta s koncem karier. Naslednja v vrsti sta Pavel Trikičev in Aleksander Andrienko.

S kakšnimi občutki pa spremljate dogajanje v slovenskem smučanju? Hudo mi je. Težko je gledati poklapane slovenske fante na treningih in tekmah. Bojim se, da ni pravega vzdušja. V takšnem ozračju je težko delati. Ni enotnosti in zagnanosti, ki bi morala krasiti slovensko smučanje.

Vidite rešitev? Podpora! A ne le za leto ali dve. S smučarji in smučarkami je treba delati v daljšem kontinuiranem obdobju. Ko se z določenim trenerjem krivulja dviguje, mu je treba zaupati.

Verjetno vam je na uho prišla tudi informacija o tem, da utegne vajeti prevzeti Andrea Massi. Vaš pogled? Massija sicer preslabo poznam, da bi lahko podal jasno oceno. Neizpodbitno dejstvo je, da se je v zadnjih letih dokazal in izkazal v delu s Tino Maze. A to je delo z eno tekmovalko. Voditi ekipo je nekaj drugega. Vseeno menim, da bi s svojim načinom lahko pripomogel k boljšim rezultatom.

Ne spreglejte