Smučar, od katerega so se učili tudi trenerji

"Mediji so me že potisnili v smučarki pokoj. Ne, ne … Pred vami sem, da vam povem, kako napredujem. Počutim se bolje, grem naprej," si je na svoji poslovilni novinarski konferenci sedmo silo najprej privoščil Andrej Jerman, a nato skorajda v isti sapi nanizal razloge za slovo. "Vedno sem govoril, da se bom poslovil, ko ne bom več čutil sposobnosti za doseganje vrhunskih rezultatov. Zdaj je prišel ta trenutek. Odločitev niti ni bila težka, bila je povsem naravna. Tudi z doseženim v svoji karieri sem zadovoljen. Ponosen sem. V svoje delo sem vložil veliko truda, a bil zanj poplačan. Ne želim se izgovarjati na poškodbe, ki so me pestile, ter se spraševati, kaj bi dosegel, če bi bil vselej zdrav. Tega ne bom nikoli vedel. A kar te ne zlomi, te okrepi. Dejstvo je tudi, da sem s poškodbami dobil trdnost. Vedno sem se vračal še močnejši. Zdaj je bilo drugače. Pri štiriintridesetih letih preprosto nisem videl več pravega motiva," je med drugim dejal Jerman, ki pa se, kako ironično in paradoksalno, kljub svoji natančnosti in zbranosti svojega zadnjega smuka ne spominja in se ga bržčas tudi nikoli ne bo. Ko namreč slab teden po padcu v Kitzbühlu poskuša v spomin priklicati čim več sekvenc, se vse skupaj konča na samem štartu. Spominja se, da sta skupaj s serviserjem Primožem Gregoričem opravila štartni ritual in udarila s pestmi, ve tudi, da se je pognal po slovitem Streifu, nato pa … "Nič! Tema. Vem le, da sem pristal v bolnišnici. Ne vem niti, kako sem prišel tja. Kroži pa veliko zgodb o tem, kaj se je dogajalo. Med drugim pravijo, da sem ob progi spraševal, ali ima kdo izvijač, da popravim robnik. Vmes sem trenerja spraševal, kje sem, saj nisem vedel, ali je to Wengen ali Kitzbühel. Sem pa prosil, naj moji ženi sporočijo, da je z menoj vse v redu," pojasnjuje "Jerry", ki bi rad tudi po končani tekmovalni karieri ostal v smučarskem svetu.

Še naprej v reprezentanci

"Vidim se v smučanju. Vedno sem ga imel rad. Začel sem kot petletnik in vztrajal 30 let. Tega ne želim končati. V tem športu bi rad delal še naprej, v tem trenutku pa težko povem, kje se vidim," o svojem drugem življenju razmišlja pionir slovenskega smuka na najvišji tekmovalni ravni, ki naj bi vsaj do konca sezone pomagal svojim donedavnim sotekmovalcem, kot član ekipe že na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. "Storili bomo vse, kar je v naši moči, da ga zadržimo v ekipi. Na njegovi strani niso le znanje in rezultati, temveč tudi pristop," pravi strokovni vodja alpskih disciplin Vlado Makuc, trener ekipe za hitri disciplini Tadej Platovšek pa dodaja: "Vsekakor ga vidim v naši ekipi. Njegovi nasveti nam bodo prav prišli. Upam, da bi ga lahko v reprezentanco vključili kot stalni del ekipe. Jasno, če bo tako želel tudi sam."

Jermanovo vključenost v reprezentančni ustroj bi prav gotovo z odobravanjem pozdravili tudi njegovi sotekmovalci, na čelu z Andrejem Špornom, za katerega je "Jerry" dejal, da prevzema štafetno palico, in Rokom Perkom, ki ob slovesu ni skrival solza. "Smo več kot sotekmovalci, smo družina. Ko sem prišel v ekipo, me je prevzel. Vselej sem mu sledil in se od njega učil. Šele zdaj vidim, koliko je dal Andrej Jerman meni in vsem smukačem. Brez njega bi bili vsi izgubljeni. Bil je vodja. Hudo mi je, da odhaja, a po drugi strani vesel, da se je tako suvereno odločil za ta korak," je dejal Perko.

Mami je odleglo

Čeprav jo je kitzbühelsko sporočilo nekoliko presenetilo, saj je že načrtovala tudi pot v Schladming in Soči, pa si je Ana Jerman ob naznanitvi slovesa vendarle nekoliko oddahnila. Kar nekajkrat ji je namreč zastalo srce, ko je videla sina v nevarnosti, ki jo prinaša smukaško udejstvovanje. "V naši družini smo pravzaprav živeli s smučanjem. Rada sem potovala po Evropi in v cilju stiskala pesti za Andreja. Skupaj sva preživela veliko lepih trenutkov. Zdaj sem vesela, da je zgodba uspešno končana, tako da se bom lahko lotila domačega albuma," pravi mama edinega slovenskega smukaškega zmagovalca.

Jerman ob tem poudarja, da so prav mama, že pokojni oče in brat odločilno prispevali k njegovi vključitvi v smučarski svet, v katerem se je srečal s številnimi trenerji. Med slednjimi izpostavlja Jožeta Bratuža, ki je vse od leta 1997 pomagal pri kondicijski pripravi. Zadovoljstvo je bilo obojestransko. "Če ne bi bil tako deloven fant, ne bi vztrajal z njim," pravi Bratuž in dodaja: "Narava mu ni dala prav izstopajočih fizičnih lastnosti. Bil je droben, bolj primeren za vzdržljivostne športe. A prav z garanjem je nato prišel do velikih rezultatov."

Smučanju lahko še veliko da

Prav teza o izjemnih delovnih navadah je rdeča nit razmišljanj vseh, ki so sodelovali z njim. To priznava tudi dolgoletni klubski trener Roman Rozman, ki ga je iz cicibanskih vrst v Tržiču popeljal v reprezentanco. "Marljiv, korekten in dosleden 'poba'. To je Andrej Jerman. Vselej ga postavljam za vzor. Morda malce obžalujem, da smo ga prehitro potisnili zgolj v hitri disciplini. A takrat je bila konkurenca res velika, posledično pa se je poznalo, da mu nekaj manjka. Žal mi je tudi številnih poškodb. Ob tem se spominjam takratnega obiska v bolnišnici. Bil je zbegan. A le takrat. V nadaljevanju je vselej zamahnil z roko in napovedal vrnitev," se spominja Rozman.

V lepem spominu ga ohranja tudi Urban Planinšek, ki je odigral pomembno vlogo pri krepitvi ekipe za hitri disciplini. "Bil je pravi profesionalec in pošten fant. Bil je hiter in natančen. Dokazal je, da lahko Slovenec zmaga na smuku svetovnega pokala. Meni in okolici je prinesel veliko veselja. Bil je pravi borec, od katerega so se lahko učili tudi trenerji. Prav zato menim, da lahko smučanju še veliko vrne in pomaga," pravi nekdanji vodja slovenske reprezentance, ki zdaj že več let sodeluje z rusko izbrano vrsto in jo pripravlja na domače igre v Sočiju.