Marcel Hirscher
Žan Kranjec
Petek, 11. 1. 2019, 4.00
5 let, 3 mesece
Intervju: Dušan Grašič, trener v kanadski reprezentanci
Slovenec v kanadskem smučarskem vrtincu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,21
Dušan Grašič: v sezoni 2018/19 trener moške kanadske tehnične ekipe.
Dušan Grašič, eden najbolj uveljavljenih slovenskih zdomcev v smučarskem svetu, v intervjuju za Sportal o kanadskih izzivih, slovenski reprezentanci, Marcelu Hirscherju in nelagodnem počutju na slovenskih cestah.
Potem ko je v Sloveniji deloval v mlajših kategorijah ter na klubski in regijski ravni, se je Dušan Grašič leta 1995 s trebuhom za kruhom podal v Kanado. Kanadski smučarski vrtinec ga je posrkal vase. Sprva je deloval kot trener v Britanski Kolumbiji, v začetku tisočletja pa se je odločneje vključil tudi v reprezentanco. Pod njegovo trenersko taktirko sta zablestela tudi Thomas Grandi in Mike Janyk. Več let je bil nato direktor reprezentanc in v zadnjih letih koordinator programov. Pred novo sezono se je vrnil v trenerske vode, saj je prevzel vodenje moške tehnične ekipe. Jasno, kje drugje kot v Kanadi …
V katerem trenutku ste pomislili, da bo prav Kanada v tolikšni meri zaznamovala vaše življenje in smučarsko delovanje?
Sprva sem se leta 1995 v Kanado odpravil z idejo o enoletni izkušnji, nato pa so se stvari odvile v drugačno smer. Verjetno je pri vsem skupaj odločilno vlogo odigrala družina. V Kanadi smo si ustvarili dom. Posledično torej ni bilo nekega trenutka, v katerem bi prišlo do zavestne odločitve za Kanado. Vse skupaj se je zgodilo zelo naravno. Po dolgih letih se je bilo težko vrniti domov, zato smo pač ostali tam.
Se je od leta 1995 do danes Slovenija v vaših očeh zelo spremenila?
Da in ne. Ko pridem v Slovenijo, še vedno čutim, da sem doma. Priznam pa, da se ob vrnitvi na cestah počuti zelo nelagodno. Tudi na splošno se mi zdi, da v Sloveniji vsi nekam hitijo. Vse skupaj se dogaja hitreje.
Kaj pa Slovenija v očeh Kanadčanov?
Na tej ravni se Kanadčani razlikujejo od Američanov. So precej bolj izobraženi. Zgodi se, da nas zamenjajo s Slovaki. A večina ve, kje je Slovenija. Mnogo prijateljev mi pripoveduje celo o tem, da so že bili v Sloveniji.
Delovali ste na različnih ravneh, a v zadnjih letih predvsem v ozadju. Zakaj vas je prav letos znova prevzel klic svetovnega pokala?
To je bila želja tekmovalcev. Z njimi sem namreč sodeloval že v mlajših kategorijah. Ker tudi sam verjamem, da lahko pridejo do oprijemljivih rezultatov, sem sprejel izziv. Zdaj delamo … Čaka nas še veliko dela. O tem dovolj pove pogled na naše štartne številke. Predvsem v slalomu. A cilji so visoki. Tudi rezultati med najboljšo petnajsterico. V prihodnje želimo tudi na stopničke.
Se strinjate, da mora tujec v določeni reprezentanci pokazati še nekoliko več od domačina?
Da, čeprav sem v tem pogledu za Kanadčane tudi jaz bolj Kanadčan kot Slovenec. Večino trenerske poti sem namreč opravil tam. Moje dokazovanje se je začelo na ravni republiških oziroma provincialnih ekip. Rezultati so me dvignili do svetovnega pokala, kjer so bili moji trenerji prav tako uspešni. Posledično me dojemajo kot starejšega kanadskega trenerja. Zanje sem svojevrstni starosta. Tovrstnega dokazovanja torej ni. Je pa seveda vsaka sezona nov izziv.
Kaj pa klici iz tujine?
Bili so klici, bili so pogovori. A zaradi tega, ker sem se ustalil v Kanadi, me vse skupaj ni premamilo. Nisem želel stalno potovati in seliti družine. Če pa sem povsem iskren, lahko priznam, da osebno nisem nikoli težil k vodstveni vlogi v svetovnem pokalu. Do tega so me ponesle okoliščine.
Javna skrivnost je, da je bil med temi klici pred leti tudi slovenski …
S Slovenci sem bil vedno v dobrih odnosih. Priznam tudi, da sem bil celo v pogovorih za morebitno vrnitev. A tudi zaradi družine sem ostal v Kanadi.
Nacionalni klic torej ni bil dovolj močan?
Če prevzem ene od vlog v slovenskem smučanju ne bi prinesel toliko osebnih oziroma življenjskih sprememb, bi verjetno ugriznil v to jabolko. Poleg tega pa ne gre spregledati dejstva, da v času tistih pogovorov razmere v slovenskem alpskem smučanju niso bile tako urejene, da bi imel dovolj poguma za odhod. Veseli pa me, da je danes položaj drugačen. Razmere v Sloveniji so zdaj zgledno urejene. To se pozna tudi pri rezultatih. Res je, slovenska reprezentanca na najvišji rezultatski ravni ni prav številčna, a kakovost je vidna. Kot kanadski trener pogosto sodelujem s Slovenci. Pred dnevi smo bili na terenu skupaj z Žanom Kranjcem in Štefanom Hadalinom. Sta tekmovalca svetovnega kova. Žan je na tehnični ravni eden najboljših smučarjev na svetu. Podobno velja za Štefana, le da mu manjka še nekaj izkušenj. Mora dorasti tej ravni. Pri tem njegovem razvoju utegne prav Žan odigrati pomembno vlogo. Njegovo smučanje je lahko vzor.
Če bi sprejeli slovenski izziv, bi bil verjetno pritisk večji kot v Kanadi?
Kot trener v Kanadi sem imel več intervjujev za slovenske medije kot za kanadske. S tem sem verjetno odgovoril. Prav velikih medijskih pritiskov v Kanadi ni. Če so uspehi, so fantje omenjeni. Če jih ni, se znajdejo v obrobnem tisku. Pomembne so predvsem olimpijske igre.
Michael Janyk in Thomas Grandi sta pred leti pod Grašičevo taktirko krojila (vele)slalomski vrh.
Podobno kot v ZDA?
Zelo.
Si želite večjo odmevnost?
S pritiskom pride odgovornost. A pride tudi priljubljenost, posledično pa večji proračun.
V kolikšni meri pa so zimske olimpijske igre 2010 v Vancouvru spremenile kanadsko dojemanje alpskega smučanja?
Takrat smo imeli podporo, ki je dotlej še ni bilo. Vsi so dihali z nami. Celotna olimpijska reprezentanca je bila dobro sprejeta. Nato je krivulja zanimanja hitro padla.
"V Kanadi sem Kanadčan, a se v Sloveniji vseeno počutim kot doma."
Ko govoriva o moškem smučanju, ne moreva mimo Marcela Hirscherja. Kako si razlagate takšno premoč?
Gre za zgodbo, ki se je gradila več let. Na prvem mestu sta seveda nadarjenost in njegov preboj v svetovni vrh. Avstrijci pa imajo sredstva, ki lahko nato takšnega smučarja še dodatno dvignejo. Pri tem namreč ne gre spregledati izjemne podpore, ki jo ima. Okoli njega je zgrajena močna ekipa z vrhunsko logistiko. Ekipa znotraj ekipe. To mu omogoča, da pili določene podrobnosti, se posveča posameznim elementom … Vse je podrejeno Marcelu Hirscherju. Danes je to tekmovalec, ki je fizično močnejši od drugih, ima najbolj dodelano opremo in najdražjo logistiko.
Če je torej Avstrija na vrhu tega razvoja, bi bilo zanimivo slišati, kje sta Slovenija in Kanada.
Daleč spodaj. Bi pa dejal, da je Slovenija trenutno celo v manjši prednosti pred Kanado. Slednja ima sicer še vedno večji proračun, a ga veliko porabi za čezoceanske lete. Poleg tega pa je smučanje v Kanadi dražje kot v Evropi.
