Peter Prevc: Pri nas sem miren in me nihče ne preganja

Pisalo se je leto 2009, ko je širši krog Slovencev spoznal skakalca Petra Prevca. Že na prvi tekmi v karieri v Lillehammerju je s 17 leti skočil do premiernih točk v svetovnem pokalu. Od takrat naprej mu je na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih uspelo osvojiti pet posamičnih medalj. V svetovnem pokalu se lahko pohvali s šestimi zmagami, dvakrat je bil drugi v boju za veliki kristalni globus, novoletno turnejo je končal na tretjem mestu … Ker je športnik, ki iz leta v leto zre višje in višje, se zdaj spogleduje z uvrstitvami zlatega leska. Nova sezona se bo začela 20. novembra v Klingenthalu, navijačev bo imel dovolj, vsi pa upajo, da bo ujel pravi vzgonski veter in razveseljeval še naprej.

Peter, zunaj so temperature ozračja okoli 20 stopinj Celzija, pred vrati pa je nova sezona smučarskih skokov. Že sploh čutite, da sezona prihaja? Tudi poleti skačemo pri 30 stopinj Celzija. Za trening je bolje, če se ozračje segreje okoli 20 stopinj kot na primer pet stopinj. Po tej strani je dobrodošlo, po drugi pa nerodno, ker ni nikjer snega. Še na Finskem ga nimajo. Tudi tekmo v alpskem smučanju v Leviju so prestavili, kar je dokaz, da imajo povsod težave. Še vedno pa vidim november kot začetek zime in ne čas, da bi šel na morje.

Koliko so se za vas skoki spremenili, ko ste vstopali v elito, in zdaj, ko veljate že za izkušenega, pa čeprav ste pri 23 letih še mladi? Takrat nisem imel nobenih pričakovanj, zdaj so. Sploh se nisem zavedal, kam se odpravljam. Dejali so mi, da grem na tekmo svetovnega pokala. To je bilo to. Ko sem se zasidral, je bilo veliko lažje. Če sem na začetku trepetal, da sem se uvrstil na tekmo, in v nadaljevanju, da se bom uvrstil v ekipo, zdaj že od aprila vem, da bom v ekipi, če vmes ne pride kakšna višja sila. Zato se pripravljam na 30 tekem svetovnega pokala in za to živim. Zadnjih 14 dni se začne nervoza malce stopnjevati, a ko se usedeš v kombi in se odpelješ na tekmo, se vse skupaj umiri.

Kaj imate pri skokih najraje? Vedno je tako, da odpravljaš določeno napako. Ko ti jo uspe izkoreniniti, se ti pojavi spet nekaj novega, tako da se moraš potem ukvarjati s tem. Tehnika skakanja se nikoli ne zaključi. Na začetku kariere mi je bilo pri skokih prav tako zanimivo, da sem potoval po novih krajih. Ko enkrat obideš vsa ta prizorišča, ti morda postane vse skupaj malce monotono, zlasti si v času tekme le na relaciji hotel–skakalnica in drugega praktično malo vidiš.

Vas ne mika, da bi v času vaših počitnic bolj raziskali kakšno od skandinavskih dežel? Zdaj vas je nekako bolj vleklo v ZDA … Takoj po koncu sezone me ne pritegnejo, ker je tam še premrzlo in bi moral s sabo vzeti veliko prtljage, kar se mi na dopust ravno ne da. Sicer mi je Norveška zelo všeč, zlasti tamkajšnji način življenja. Finska mi ni všeč, Švedsko pa sem malo spoznal. Rad vidim, kako drugje živijo, kakšen standard imajo. Nato lahko primerjaš, kakšne cene imajo drugod, kakšne pri nas …

Opazujete kaj ljudi v Nemčiji, na Norveškem, v Avstriji in spoznavate, katere prednosti imajo oni kot narod v primerjavi z nami, Slovenci? Smola je, ker smo večinoma v hotelih, tako da pravega stika z domačini nimamo. A že na prvi pogled se vidi, da so na Japonskem vsi vljudni in lepo vzgojeni. Norvežani skromno živijo, saj nimajo velikih hiš. Morda je to posledica, ker z večjo hišo plačajo več davka. Avstrijci so zelo urejeni, tako po predalih, Nemci prav tako, čeprav se lahko Nemci močno razlikujejo – denimo v Klingenthalu in Willigenu. Vidi se, da so bili ločeni z zidom. Češka in Poljska sta spet druga svetova. Standard življenja je nižji, vendar jih šport, ko pride v njihovo vas, zato toliko bolj navduši. Predajo se mu. V Italiji že dolgo nismo bili, v Franciji pa imaš občutek, da skoki sploh ne sodijo tja.

Verjetno lahko zase rečete, da imate najboljšo možno službo … Zagotovo, še posebej če si v službo vpeljan tako, da sploh tega ne veš. Zame je to hobi, ki je zelo dobro plačan.

Ker ste dobri, še zaslužite veliko … Če bi gledal le na prihodek, potem ne bi bilo takšne baze skakalcev pri nas, kot je. Kot otrok skačeš zaradi skokov, saj le tako lahko nadaljuješ.

Vam država od nagrad, ki si jih priskačete na tekmah svetovnega pokala, pobere veliko? V Sloveniji je davek na nagrade 25-odstoten. Na Poljskem je le desetodstoten. Če dobiš nagrado tam, plačaš v tisti državi deset odstotkov, v Sloveniji pa še razliko do 25. Zaradi nagrad seveda posledično padeš v višji dohodninski razred in nato plačaš še takrat.

Upate, da se bo kaj spremenilo, da bo za vas športnike bolj ugodno? Težko verjamem, da se bo to spremenilo, ker smo le Balkanci. Drugi potem začnejo to izkoriščati. Nekdaj je bil denimo denar, namenjen sponzoriranju, zelo malo obdavčen. Šele pozneje so ga obdavčili, saj so nekateri to začeli izkoriščati.

Bi morali zato že kaj razmišljati, da bi se skakalni Peter Prevc preselil v Dubaj ali Švico? Če bi bil tam rojen, bi bilo drugače. Potegniti moraš črto in videti, koliko imaš s tem novih stroškov. Po mojem mnenju moraš imeti šest ničel prihodkov, da se ti to sploh izplača. Prav tako moraš plačati za bivališče in si lastiti nepremičnino. S tem pridejo dodatni stroški vzdrževanja .... Prav tako ti vse skupaj vzame veliko volje in energije. Pri nas sem miren in me nihče ne preganja.

Imate zdaj, ko ste zaslužili več denarja, vse pod nadzorom? Sami urejate finance? Na srečo imam računovodkinjo, ki ima pod nadzorom, da vse davke, prispevke in akontacijo plačam. Drugo je vse v mojih vajetih.

Živite še doma? Zdaj sva se z dekletom preselila.

Se vam zdi dobro, da ste šli na svoje? S tem imaš dodaten mir. Saj ne, da ga doma nisem imel … Če lahko, zakaj ne bi poskusil tudi te možnosti.

Kaj pa počnete v prostem času? Uf, zelo malo stvari (smeh, op. p.). Poleti sem hodil po hribih, kar trenerjem ni preveč všeč. Z igranjem golfa se tudi kdaj preizkusim. Potem sem šel šestkrat igrat tenis, a trenerju to spet ni bilo všeč (smeh, op. p.) …

Ga pa igra vaš trener Goran Janus? On je lahko močan v zgornjem delu telesa. Tenis in golf sta vam všeč? Težava pri teh športih je, da moraš vanju vložiti ogromno ur, da se sploh lahko začneš rekreativno ukvarjati z njima, ker sta tehnična športa. Zaradi tega ti motivacija hitro pade (smeh, op. p.).

Kdaj spijete tudi kakšno pivo? Ali ste povsem predani športnemu načinu življenja? Alkohol si kdaj privoščim, vendar vem, koliko in kdaj. Zdaj novembra največ kozarček na teden, sicer pa po občutku. A saj vidim, kako se moje telo odziva, in hitro spoznam, da eno pivo še gre, dva pa se drugi dan že poznata.

Vaša glava popusti pri hrani po koncu sezone, v kateri morate praktično gledati na vsak gram? Ko je konec sezone, je nekako tako, da ti takrat ni treba gledati na težo, a nimaš več takšne želje po hrani. Privoščim si kakšen burger ali kebab več, sicer pa nič takega. Potem ti pride v navado, da zdravo ješ, kar je bilo včasih povsem normalno, in s tem se sploh ne obremenjujem.

Ali je težko nadzorovati, da skakalci ostajate vitki? Konkurenca je na limitu, zato se pol metra pozna pri določenih stvareh. Predpisanega jedilnika pa nimam.

Niste torej kot teniški igralec Novak Djoković, ki je nadzorovano … Nisem. Delam po občutku. Izogibam se sladkarijam in nezdravih stvari pojem čim manj.

Za skakalce je značilno, da visoko skočite. Koliko imate odriva? Že dolgo se nismo merili. Preskočim 1,30 metra, vendar s skrčenimi nogami. Z iztegnjenima nogama pa nekje od 50 do 60 centimetrov.

Zabijete žogo v koš? Sem jo, vendar koš ni bil tako visok, kot je profesionalen (smeh, op. p.). Sicer pa ne. Za obroč se obesim. Imam pa poklicno deformacijo, da se z obema nogama odrinem enako kot z eno.

Spremljate kaj slovenske športnike? Zdaj se je začelo obdobje NHL in NBA, tako da se nenehno nekaj dogaja. Ko imam čas, rad kaj pogledam. Zlasti kadar imajo v NHL pozno tekmo, se zjutraj zbudim in pogledam eno tretjino, kar je zame jutranja popestritev. NBA mi še ni tako zanimiva, zimska sezona pa se šele začenja, tako da bomo videli, kaj bosta storila Jakov Fak in Žan Košir.

Z njima ste kar v stiku … Z Žanom, čeprav se zdaj nekaj časa nisva videla, smo bili spomladi veliko skupaj, imava namreč enako družbo. Tudi s Fakom se v zadnjem letu večkrat vidimo.

Koga v svetovnem merilu od športnikov najbolj spoštujete? Težko bi potegnil vse skupaj. Morda je Novak Đoković primer, kakšen naj bi bil vrhunski športnik, saj ve, kdaj je čas za šalo in kdaj za vojaški režim.

Spremljate tudi kaj nogomet oziroma čutite v zraku evforijo, ker se bo Slovenija z Ukrajino potegovala za nastop na evropskem prvenstvu v Franciji? Nogomet spremljam, kar se tiče slovenske reprezentance, pa so bili časi, ko sem jo večkrat gledal. Zdaj sem nogomet malce opustil. Zelo lepo je videti, da Slovenija na teh tekmah stopi skupaj in se začuti navijanje. Nazadnje smo videli to pri odbojki. Krasno je, da se zaradi športa veliko stvari v državi ustavi in se Slovenija poveže.

Kmalu bodo tudi oni navijali za vas, sezona se namreč nezadržno približuje. Kako vam uspeva, da se iz leta v leto dvigujete? Težko rečem … Upam, da se bo to nadaljevalo in nadgrajevalo. V sebi imam željo, da bi dosegel vedno več. Človek je narejen tako – ko eno stvar naredi, jo hoče še izboljšati. Če vidim stvari, da bi jih lahko še izboljšal in da mi to uspeva, ne vidim razloga, zakaj bi nehal. Je pa zanimivo, da se je meni to vse skupaj ujemalo.

Večje krize pri sebi verjetno niste občutili? Nisem. Nobena sezona se mi še ni, vendar o tem pred sezono ne želim govoriti, saj nikoli ne veš, kdaj lahko poješ zarečen kruh.

Se pri 23 letih počutite že izkušeno? Izkušen ni nikoli dovolj. Lahko sem le bolj umirjen, ker vem, kaj lahko na tekmah pričakujem. Spoznal sem že veliko protokolov, ki sem jih moral prestati, zaradi tega sem bolj miren. Zame bo to že sedma sezona, tako da sem v teh letih dal že kar nekaj čez.

Verjetno je dobro, da ste postopoma prihajali do vrhunskih uvrstitev in ne nenadno, ker imate verjetno zaradi tega motivacijo, da iz leta v leto stremite k višjim ciljem? Pričakovanja iz leta v leto rastejo. Osebno imam realna pričakovanja. Ko vidim, koliko sem sposoben, želim to doseči oziroma preseči.

Pred vami so le še tisti najslajši dosežki – novoletna turneja, zlata medalja na največjih tekmovanjih, veliki kristalni globus. Verjetno vas zdaj to mika? Te najvišje stopničke, zlati leski in veliki globus so želje, ki jih ima vsak športnik. Ko veš, kaj vse se mora poklopiti, da se to zgodi, začneš trdo gristi in čim manj o tem razmišljati. Veliko več energije usmeriš v to, kako boš do tega prišel, kot da razmišljaš, da boš to postal. Nič ni dano in zagotovljeno. Veliko je treba delati.

Kaj bi vas v novi sezoni najbolj zadovoljilo, če bi vam dali na izbiro? Postati kralj novoletne turneje, svetovnega prvenstva v poletih ali osvojiti veliki kristalni globus – vse te tri stvari imate v novi sezoni na voljo? Ker sem bil dvakrat drugi v boju za veliki kristalni globus, bi za zdaj izbral to.

Vam tisto igranje točk s Severinom Freundom še kdaj pride na misel? Seveda.

Mislite, da bo letos konkurenca za najvišja mesta v skupnem seštevku še večja? Eden se priključi, drugi gre stran. Težko karkoli napovedujem. Lahko le upam, da ne bom med tistimi, ki bo odpadel.

Imate pa še dovolj časa za vse tiste prej omenjene podvige, če gledava 43-letnega Noriakija Kasaija … Bi lahko tudi Peter Prevc skakal tako dolgo? Načeloma je teoretično možno, vendar to pomeni, da moraš biti 20 let s kilogrami na meji, se podrediti režimom trenerja, toliko časa potovati ... Če si uspešen, kot je on, ni težav. Če imaš dve slabi sezoni zapored, pa nima smisla vztrajati.

Kako se počutite pred začetkom sezone, če primerjate z lanskim letom? Ne vem natančno, kako sem se lani počutil, ker sem pozabljiv, vendar se mi zdi, da je moja pripravljenost podobna. Pomembno je, da je noga hitra in prava, za glavo bomo videli, kako bo sodelovala.

Poleti ste bili na skakalnicah razpoloženi … Dobro se je razpletlo. Ni bilo tako, da bi bil na prvi tekmi spredaj in nato šel izven finala, kot je bilo lani. Celotno poletje sem bil večinoma kar pri vrhu. Če se osredotočim le na to, je bolje kot lani, a nikoli ne veš, kaj se lahko še zgodi.

Vi ste vstopili v svetovni pokal pri komaj 17 letih, zdaj se bo še vaš, eno leto mlajši brat Domen vključil v karavano smučarskih skokov. Verjetno se zaradi tega, ker ste sedem let starejši, ne počutite starega? Zdaj sem v glavi že preklopil, da sta brata starejša. Cene ima že leto dni izpit za avto, Domen hodi v srednjo šolo. Nista več mulca v petem, šestem razredu. Domen se je povsem pošteno uvrstil v ekipo. Bomo videli, kaj bo. Čim manj ga obremenjujte (smeh, op. p.).

Vas mlajša brata poslušata, ali imata svoj trdni prav? Mogoče ju zdaj, ko sta starejša in bolj enakopravna, gledam drugače. Lahko jima dam kakšen nasvet, vendar se z njimi pretirano ne trudim, saj imata oba svojo pot. Sta zelo pametna, se hitro učita in vesta, koga morata kaj vprašati.

V košarkarskem svetu je imel Radovan Lorbek željo, da bi njegovi trije sinovi nekdaj skupaj zaigrali za reprezentanco, vendar se mu ni uresničila. Ali imate tudi vi podobno? Kaj vem … To težko napoveš. O tem še nisem razmišljal. Na to vpliva veliko dejavnikov. Če se poklopi, se, če se ne, se ne. Tako kot so bili lani v Planici na tekmi svetovnega pokala trije v naši reprezentanci iz istega kluba, se lahko tudi zgodi, da so iz iste družine, vendar moramo pustiti času čas.