"Napovedal sem, da bom zbolel v roku treh dni. In natanko tako je bilo."

"Dokler se bom še ukvarjal z deskanjem, bom to počel stoodstotno," obljublja 38-letni Košir, ki se je skladno s poletnim delom leta že obrnil proti poletnim športom, kolesarjenju, igranju tenisa, kajtanju, ... Foto: Grega Valančič/Sportida

Pred dnevi ste praznovali 38. rojstni dan. Se še vedno počutite mladega?

Glede na to, da me v vsakdanjem življenju že dolga leta spremljajo isti ljudje, imam občutek, da smo vsi isti, se pa seveda zavedam, da nisem več najmlajši. Danes je tudi občutna razlika v obveznostih, ki jih imam danes kot oče, v primerjavi z obveznostmi pred leti, ko sem razmišljal zgolj in samo o treningu in tekmah.

Sicer pa sem se odločil, da dokler se bom še ukvarjal z deskanjem, bom to počel stoodstotno. Razlika med nekoč in danes je tudi v tem, da sem nekoč vse treninge opravil stoodstotno po načrtu, a sem bil zato pogosto poškodovan, saj sem treniral ne glede na vreme in počutje, medtem ko danes delam bolj po občutku, saj se zavedam, da bi si s preveč tveganim ravnanjem naredil več škode kot koristi.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Tako v primeru slabega vremena trening raje opravim v fitnesu kot na kolesu. Z leti nisi več pripravljen na tako brezkompromisno tveganje kot nekoč, ne v fazi treninga, niti na tekmah, čeprav ne vidim ovir, zakaj se ne bi na progo podajal tako brezkompromisno kot nekoč.

Olimpijsko sezono ste končali kot 14. v skupnem seštevku, kar je solidno, zagotovo pa manj od vaših pričakovanj. Kaj ste ugotovili po razmisleku? Kje vam je zmanjkalo? Fizična pripravljenost, oprema …?

Sezona je bila konstantna, ni pa bilo v njej nobenega rezultata, s katerim bi se lahko pohvalil. Že med sezono smo ugotavljali, da ne vemo natanko, kaj je razlog za slabše rezultate, vsaj vmes očitno nismo vedeli.

Snežni treningi so bili zelo sistematični in optimalno razporejeni. Trenirali smo na različnih smučiščih, zelo kontinuirano. Skoraj v nobeni sezoni nismo trenirali tako optimalno, je pa res, da od lanske sezone pa do začetka letošnje nisem imel nobenega mentalnega premora.

Po lanski sezoni sem še dolgo vztrajal na snegu, poleti pa niti nisem imel pravega dopusta, saj smo dobili še enega otroka in ker se zaradi epidemije nismo želeli izpostavljati preveliki gneči, se nismo odločili za počitnice. In tako se je kar naenkrat začela nova sezona. Brez večjega premora. 

Foto: Grega Valančič/Sportida

Začelo se je sicer obetavno. Na prvi tekmi sem osvojil 8. mesto, kar je za začetek sezone super rezultat, a od takrat je bilo nekaj nesrečnih tekem, ko sem dvoboje izgubljal za nekaj stotink, za nameček pa sem na zadnji tekmi pred olimpijskimi igrami v Simonhöheju ostal brez uvrstitve v finale, kar za mojo samozavest ni bilo najboljše. Takrat sem začel nekoliko dvomiti o tem, ali so bile priprave dobre in ali je oprema prava.

Po tej tekmi smo še enkrat preizkusili vso opremo, in to v podobnih pogojih, kot smo jih pričakovali na olimpijskih igrah. Vse z namenom, da izberemo opremo, ki bo najboljša za ta teren. Naredili smo ožjo selekcijo, končno pa naj bi opravili v Pekingu, kjer pa vemo, kaj se je potem zgodilo.

Skozi vso sezono in na olimpijskih igrah sem dosegal precej podobne rezultate, tudi na olimpijskih igrah, ne glede na to, da sem bil v 11 dni zaprt v izolacijskem hotelu, ni pa nam uspelo iz zelo solidne sezone končnega tempiranja forme končati s krivuljo, obrnjeno navzgor, ampak ravno obratno.

Na olimpijskih igrah v Pekingu je ciljal na medaljo, a se je po 11 dneh izolacije zaradi okužbe s covidom, moral zadovoljiti z 11. mestom. Foto: Anže Malovrh/STA

Seveda težko rečem, da so bile moje vožnje na olimpijskih igrah tako dobre, da bi zmagoval, zaradi že znanega položaja mi je nekaj manjkalo. To je tako, kot če bi spekel torto, na koncu pa bi ti zmanjkalo časa za svečke. Rezultat bi lahko bil vsaj za polovico boljši. V finalnih vožnjah olimpijske tekme bi moral napredovati vsaj en krog.

Seveda pa je še veliko stvari, v organizaciji in čem drugem, kar bi bilo mogoče izboljšati. Žal deskanje v ozadju nima velike industrije in v ozadju ni tretjih oseb, ki bi bile v primeru moje kariere tako motivirane kot jaz. 

Kaj pa oprema? Ste razmišljali o menjavi opreme? Precej debat je bilo o tem, da so vsi moški dobitniki medalj v alpskem deskanju v Pekingu tekmovali na podložnih ploščah slovenskega inovatorja Aca Sitarja. 

Res je, številni so se odločili za menjavo opreme. Če pogledamo dobitnike olimpijskih medalj v moški konkurenci, je jasno, da so vsi tekmovali na drugi opremi kot lansko sezono. V menjavi opreme je vedno nekaj rezerve.

Sam sem večino sezone tekmoval na isti opremi kot lani, ko sem opravil menjavo. Lani sem se odločil za daljše deske in se preselil k drugemu slovenskemu proizvajalcu podložnih plošč. Šok terapija je očitno uspela, saj je bila lanska sezona dobra.

"Prezgodaj je govoriti o prihodnji sezoni, saj tako ali tako še ne vemo, kako bo glede organizacije in finančne podpore. Po koncu olimpijskega cikla se na zvezah marsikaj spremeni. Ne vem, kako bo prihodnjo sezono deloval naš sistem dela. Ko bom vedel, se bom temu lahko prilagodil. Ne bi pa rad s tem izgubljal energije." Foto: Grega Valančič/Sportida

Razmišljate o spremembi opreme?

Ne. Zdaj niti nisem tako pomemben, da bi v tem trenutku drezal v osje gnezdo in opravil temeljito menjavo opreme, je pa pomembno, da spet sinhroniziram svojo opremo in fizično moč.

Sicer pa je za zdaj še prezgodaj govoriti o prihodnji sezoni, saj tako ali tako še ne vemo, kako bo glede organizacije in finančne podpore. Po koncu olimpijskega cikla se na zvezah marsikaj spremeni. Ne vem, kako bo prihodnjo sezono deloval naš sistem dela. Ko bom vedel, se bom temu lahko prilagodil. Ne bi pa rad s tem izgubljal energije.

Če bodo na zvezi rekli, da bi želeli imeti organizirano reprezentanco, tako kot do zdaj, bom seveda treniral pod njihovim pogonom.

Največja težava v slovenski reprezentanci je, da je tekmovalcev v alpskem deskanju vedno manj. To je tudi eden od razlogov, zakaj sem se odločil, da nadaljujem kariero.

Ko bom enkrat začutil, da lahko za svoj šport kaj drugega naredim bolje in več, morda v vlogi trenerja ali vodje reprezentance, se bom odločil, da bom opravljal drugo funkcijo, ampak če tekmovalcev ni, mislim, da lahko kot tekmovalec ta trenutek naredim več, kot bi naredil kot funkcionar.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Na olimpijsko prizorišče v Peking ste odpotovali zelo zgodaj. Tudi z namenom, da tam opravite ključni del priprav in preizkusite opremo. Kdaj ste izvedeli novico, da ste pozitivni na novi koronavirus, in za kako velik šok je šlo?

Novico sem izvedel zelo kmalu po prihodu v olimpijsko vas. Ravno smo se vrnili z večerje. Nameraval sem se malo odpočiti, nato pa v fitnesu opraviti vaje za regeneracijo in nato še terapijo. Naslednji dan bi morali začeti trenirati. Bilo je sončno, pogoji so bili idealni.

Kar zadeva novico o pozitivnem testu, ni bilo tako, da bi mi nekdo sporočil res tragično novico, saj smo bili vsi, ki smo se odpravili na Kitajsko, z enim ušesom stalno na preži in v pričakovanju rezultatov testa.

Se je pa v zvezi s tem dogajalo marsikaj. Številni olimpijci so imeli zaradi pozitivnega testa zelo velike težave. Šlo je skoraj že za kršenje človekovih pravic. Ko so me iz olimpijske vasi odpeljali v izolacijski hotel, je bilo tako, kot če bi me iz stanovanja odpeljali v neko skladišče.

V izolacijskem hotelu je bilo zelo hladno, vsi so nosili skafandre, nihče ni znal besede angleško, da o hrani sploh ne govorim. Vsak dan sem dobival iste jedi, mrzlo hrano, prvič celo brez pribora.

"Sodelavcem na Olimpijskem komiteju Slovenije sem že prvi dan izolacije rekel, da se sicer počutim odlično, saj nimam nobenih simptomov, da pa bom v pogojih, v kakršnih smo živeli, zagotovo zbolel v roku treh dni. In natanko tako je bilo." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste sploh računali, da boste dočakali priložnost na tekmi?

Ker sem covid enkrat že prebolel, sem približno vedel, kako je to. Poskušal sem se umiriti, vzpostaviti internetno povezavo, da sem bil v stiku z domačimi, se lotiti knjig, ki sem jih vzel s seboj za trenutke, ko bi mi bilo dolgčas, skratka, moral sem nekaj početi.

Sodelavcem na Olimpijskem komiteju Slovenije sem že prvi dan rekel, da se sicer počutim odlično, saj nimam nobenih simptomov, da pa bom v pogojih, v kakršnih smo živeli, zagotovo zbolel v roku treh dni. In natanko tako je bilo.

Ker sem se precej slabo počutil, tudi v sobi nisem mogel ne vem kako trenirati. Ko sem po 11 dneh bivanja v sobi prvič prišel na sneg, je bil to velik šok. Lahko si predstavljate, kako je, ko pridete iz sobe na sonce in temperaturo 20 stopinj Celzija pod lediščem.

Pred olimpijsko tekmo sem imel dva dneva, da preizkusim sneg. En trening smo namenili prostemu deskanju, en trening smo izpeljali med vratci, sledil je dan počitka, nato tekma. Če zdaj razmišljam, po prvi vožnji niti nisem bil slab …

To so bile vaše četrte olimpijske igre. Ste jih sploh doživeli kot športni praznik?

Ne. Tudi po vrnitvi v olimpijsko vas sem bil namreč še zmeraj obravnavan kot bližnji stik, kar pomeni, da so me vozili na trening, da nisem smel v skupne prostore. Manjkale so mi osnovne stvari, druženje.

Med lovljenjem ravnotežja na domačem dvorišču. Foto: Grega Valančič/Sportida

Koliko moči vam je pobrala covidna izkušnja?

Naj začnem s pozitivno platjo. Z nepričakovano izolacijo sem se zagotovo razbremenil vsakršnega rezultatskega bremena in pričakovanj. Od pozitivnega covid testa od mene nihče ni več pričakoval vrhunskega rezultata. To je pomenilo, da sem k tekmi pristopil povsem sproščeno, drugače kot v začetku sezone, ko sem se z vsem skupaj precej obremenjeval.

Vsi smo se zavedali, da bi mi ta sproščenost lahko prinesla ključno prednost.

Po prvi vožnji kvalifikacij, ki sem se je lotil tako kot na treningu, torej bolj varno, je bilo vse okej, potem pa iz vožnje v vožnjo preprosto nisem bil več kos opremi, ki sem jo izbral, niti nisem več imel pravega oprijema na snegu, dobesedno me je pobralo. Kar zadeva kondicijo, pomanjkanje fizičnega treninga, niti ne toliko snežnega.

Izolacija mi je vzela moč in vzdržljivost, bil sem precej zadihan, kot bi šel takoj po bolezni na Kriško goro. Čutiš, kako ti začne zmanjkovati kisika …

Kaj ste počeli v izolaciji, s čim ste si zamotili misli?

Veselje po dveh negativnih covid testih, ki so prinesli konec izolacije. Foto: OKS Večino časa sem presedel ali preležal. Imel sem res dobro vzmetnico (smeh, op. p.). To moram pohvaliti.

Sem pa imel ogromno časa.  Najtežje je bilo prvih šest ur v dnevu, ko ste v Sloveniji še spali in nisem mogel komunicirati s svojo družino in prijatelji. Takrat sem imel preveč časa za razmišljanje.

Nisem se več toliko obremenjeval s tekmo, me je pa skrbelo, da bom v izolaciji ostal tudi po koncu iger. Prvič sem bil na covid pozitiven kar 17 dni. Želel sem si le, da me čim prej izpustijo iz izolacije.

Veste, kje ste se okužili?

Na nikogar ne bom kazal s prstom, vsak zase ve, kako in kaj.

V izolaciji je bil tudi reprezentančni serviser Dare Centrih. Kdo vam je potem na tekmi pripravil deske?

Za vsak primer, če Dare ne bi pravočasno prišel iz izolacije, sem se že prej dogovoril s serviserji iz drugih ekip. Eno desko mi je pripravil serviser Ester Ledecke, eno serviser nemške ekipe v deskarskem krosu, med tekmo pa je potem zanje skrbel Dare.

Zaradi pozitivnega testa na novi koronavirus ste ostali tudi brez vloge zastavonoše na odprtju iger, kar ste si močno želeli. Namesto vas je potem zastavo skupaj z Ilko Štuhec nosil vaš reprezentančni kolega, deskar Rok Marguč. Očitno boste res morali zdržati še en olimpijski cikel. Morda vam OKS na odprtju iger v Cortini leta 2026 ponudi še eno priložnost.

Pravzaprav mi največ pomeni to, da so mi to možnost že ponudili. Zame je to enako, kot če bi zastavo nosil. Res je, da tega nisem doživel, ampak vseeno. Čutim, kot da bi jo.

Že to, da so mi na OKS zaupali čast vloge zastavonoše, odtehta 90 odstotkov vsega.

Sicer pa takega povabila niti več ne pričakujem, oziroma se s tem več ne obremenjujem.