SiolNET. Sportal Zimski športi
1,27

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Bojan Makovec vstopa v 20. sezono komentiranja poletov v Planici

Najbolj prepoznaven glas Planice pred težko nalogo #video

1,27

termometer

Planica
Planica brez navijačev? To bo poseben izziv tudi za uradnega napovedovalca Bojana Makovca, ki v Planici tekme komentira že 20 let. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Bojan Makovec, za kolege Maki, bo tako kot svetovna skakalna karavana, prihodnje dni preživel v Planici. Tako kot že zadnjih 20 let bo 46-letnik iz Rateč tudi tokrat z mikrofonom v roki skrbel za uradno napovedovanje poletov. Glede na trenutno epidemiološko situacijo se zaveda, da ga letos čaka precej drugačna izkušnja kot prejšnja leta, ko je v dolini nagovarjal na tisoče in tisoče navijačev, a pri energiji se kljub temu ne bo zadrževal, zagotavlja lastnik enega od bolj prepoznavnih slovenskih glasov. 

Bojan Makovec vas v petih jezikih vabi v Planico:

Bliža se 20-letnica vašega komentiranja poletov v Planici – bržkone ste lani, ko ste razmišljali o jubileju, pričakovali, da ga boste preživeli precej drugače, predvsem pa v veliki množici ljudi?

Res je, marca 2021 bo 20 let mojega napovedovanja na tekmah v Planici. Prvič sem se v tej vlogi preizkusil leta 2001, ko je Robert Kranjec na letalnici grdo padel, tega ne bom nikoli pozabil, leta 2004 sem bil bolj v ozadju, ampak da, bliža se 20-letnica.

In ta bo, če hočete ali ne, res zelo posebna. Brez navijačev, pod žarometi, ... 

Res je, obletnice morajo biti nekaj posebnega. Precej nenavadno bo in če sem povsem iskren, si težko predstavljam, kako bo letos vse skupaj videti, obljubljam pa, da bom dal vse od sebe.

Planica Foto: Vid Ponikvar

Boste letos morali karkoli prilagoditi? Običajno ste tam zato, da nagovarjate množico ljudi. V koga boste letos vlagali vso energijo?

V tiste, ki bodo prisotni. Vodil sem tudi že prireditve, na katerih je bila zgolj peščica gledalcev, tudi takrat je treba zadeve izpeljati tako, kot če bi bila tam prisotna gruča ljudi. Napovedoval bom z istim žarom kot vedno, drugače pa bo, ker ne bo odziva publike. Mogoče ne bom tako glasen, kot ste vajeni.

V otroštvu si je Bojan Makovec želel postati športni novinar. V otroštvu si je Bojan Makovec želel postati športni novinar. Foto: osebni arhiv

Kako se je sploh začela vaša komentatorska zgodba? Ne mislim samo na planiško. Kako ste zajadrali v komentiranje tekem na prizorišču? Gre za otroško željo?

Sploh ne, pravzaprav sem v osnovni šoli sanjal o tem, da bi postal športni novinar, da bi pisal članke in opravljal intervjuje. O napovedovanju na prizorišču nisem niti razmišljal, niti o komentiranju na televiziji.

Ampak posluh več kot očitno imate? Najbrž je težko zveneti tako avtentično?

Da, posluh sem ves čas imel. Že v mladosti sem prepeval v glasbeni skupini. Sestavljali smo jo štirje člani, dva iz Rateč in dva iz Trbiža. Tam se se naučil nastopati, razvil sem občutek za animacijo občinstva.

Za koketiranje z občinstvom?

Res je. Tako se je začelo, nato sem začel delati v Turističnem društvu Kranjska Gora, kamor me je povabil pokojni Andrej Kolenc, tajnik društva, in začel voditi manjše prireditve.

Izkazalo se je, da sem precej "gobčen",  in tako se je začelo. Delal sem tudi kot informator v TD, zatem se je zgodila Planica 2001, ko smo domačini dobili možnost, da priskočimo na pomoč.

Nekateri so se v delo vključili kot šoferji, nekateri kot teptalci na letalnici, jaz sem pa predlagal, da bi poskusil napovedovati. Tako sem dobil priložnost in mi je uspelo kar dobro izpeljati dogodek. Komentiral sem preizkus letalnice in uradni trening.

Preostale dneve je komentiranje prevzel dr. Stare, v nedeljo pa, ne vem, kaj natanko se je zgodilo, skratka, ni bilo komentatorja, pa se je generalni sekretar Planice Branko Dolhar spomnil name. Sprva sem se povabilu upiral, saj sem noč preživel na žurki, kot smo običajno počeli med Planico, takrat sem imel 26 let, ampak na koncu sem se dal prepričati, vzel v roke mikrofon in štartni seznam in izpeljal tekmo. Brez kakršnekoli priprave, a je šlo.

Bil sem brez šole in izkušenj, je pa morda bilo dobro to, da sem imel povsem drugačen slog vodenja, vse sem obrnil bolj na šalo. Pred tem se mi je vodenje zdelo nekoliko preveč statično, jaz pa sem poskušal vse skupaj zapeljati bolj dinamično, bolj z dušo, bolj na živo, živahno … To verjetno komu to ni všeč, nekaterim pa je.

Uvedel sem svoj slog napovedovanja in očitno je bilo to ljudem všeč, tudi organizatorjem. Z leti sem vodil vedno več tekmovanj in na koncu sem pustil službo v turizmu, odprl s. p. in šel na svoje. Dokler ni udarila korona, sem imel dela dovolj, upam, da bo tako tudi po epidemiji.

V družbi Jerneja Damjana in Anžeta Laniška. V družbi Jerneja Damjana in Anžeta Laniška. Foto: Mediaspeed

Vodim skoraj vse tekme svetovnega pokala v Sloveniji – poleg Planice še tekmovanje v ženskih skokih v Ljubnem, biatlon na Pokljuki, Ljubljanski maraton, deskanje na Rogli, tekme svetovnega pokala v kajaku in kanuju na divjih vodah v Tacnu … Vse to delam z res velikim veseljem in sem hvaležen, ker mi ljudje to nalogo zaupajo.

Ker je večina dela konec tedna, sem vmes za skrajšan delovnik delal še v Nordijskem centru Planica in bil krupje v igralnici hotela Larix.

Na Pokalu Vitranc pa še niste dobili priložnosti oziroma so vas zavrnili z nenavadnim komentarjem ... 

Te zgodbe nikoli nisem želel obešati na veliki zvon, a ker so me ljudje to vztrajno spraševali, sem jim seveda odgovoril. Skratka, pred približno 15 leti sem med obema vožnjama dobil priložnost za animacijo navijačev, in rečeno mi je bilo, da se slišimo, kako naprej. No, ko smo se slišali, pa sem dobil odgovor, da za Vitranc nisem dovolj kvaliteten, kar me je seveda šokiralo.

Pozneje je tudi domačine, ki prav tako pomagajo na Vitrancu zanimalo, zakaj mi ne dajo priložnosti, saj da imam izkušnje in napovedujem vse tekme svetovnega pokala v Sloveniji, tudi dogajanje v Planici, pa je zelo znan gospod, ki ga ne bi želel imenovati, izjavil, da o Planinci sploh ne bi govoril. Ne vem, kaj naj rečem. To so ljudje, ki ne vidijo realne slike, sanjači za moje pojme. Resen poznavalec športa tega sploh ne bi primerjal. 

Planica Foto: Vid Ponikvar

Kako utrujajoč je za vas planiški praznik?

Zadnja leta vedno bolj. Povsem me izsesa. Čeprav poznam vse, vse ljudi, vse vem, teren imam pripravljen, vse mi je vsakdanje, kljub temu ni tako enostavno. Vem, da si kdo misli, da sedim na toplem in se nekaj derem. Ni tako preprosto, poleg tega je tu še pritisk, ki ga še kako občutim. V nedeljo sem povsem iztrošen, mi je pa to še vedno v velik užitek.

Koliko priprav je potrebnih?

Pred leti sem precej bolj pripravljal tudi pri statistiki, a se je izkazalo, da tako dodelana statistika ljudi na prizorišču niti ne zanima. Take informacije so bolj primerne za komentatorje v studiu.

Znani ste tudi po tem, da pri vodenju nagovarjate v res številnih jezikih ... Bi zdaj že vse skakalne reprezentance lahko nagovorili v njihovem jeziku?

Morda res. Moram pa povedati, da nikoli nisem izjavil, da vse te jezike obvladam.

Nisem poliglot, znam italijansko, angleško, nemško, pogovorno češko, obvladam tudi vse dialekte jezikov nekdanje Jugoslavije, medtem ko sem se pri vseh drugih jezikih, torej poljščini, norveščini in preostalih, ki jih uporabljam v Planici, naučil tisto, kar mi v Planici pride najbolj prav.

Se pravi številke, metre. Znam napovedati, kdo je na zaletnem mestu, ali je skočil lepo in podobno ... Imam majhen repertoar besed, a jih znam pravilno uporabljati.

Na Češkem sem komentiral že 14-krat, tudi tekme svetovnega pokala v Liberecu in svetovnega prvenstva v poletih v Harrachovu leta 2014, in sem se kar lepo naučil jezika.

Peter Prevc bo tudi letos letel v dolini pod Poncami. Peter Prevc bo tudi letos letel v dolini pod Poncami. Foto: Mediaspeed Kaj še ostaja na seznamu neizpolnjenih želja?

Realna želja je komentiranje olimpijskih iger. Realna zato, ker sem že dvakrat komentiral tekmo svetovnega pokala, ki je štela kot olimpijska testna preizkušnja – v Sočiju skoke za moške in ženske, v Pjongčangu pa nordijsko kombinacijo, medtem ko sem brez olimpijske izkušnje ostal zato, ker ne znam francosko.

Pa vendar, upanje še vedno obstaja. Upam, da bom svojo olimpijsko priložnost dočakal leta 2026, ko bodo zimske olimpijske igre v Milanu in Cortini d'Ampezzo. Imam srečo, da je moj kolega napovedovalec Italijan iz doline Aoste, obvlada tudi francoščino in bo prevzel vodenje v italijanskem in francoskem jeziku, meni pa bi preostali angleščina in nemščina, če bo to potrebno. Tak je najin tihi dogovor. Če mi to uspe, bo to vrhunec svoje kariere.

Na dogodku z najboljšim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem. Na dogodku z najboljšim slovenskim hokejistom Anžetom Kopitarjem. Foto: Mediaspeed

Če pa me sprašujete po nerealnih željah, pa moram omeniti komentiranje nogometne tekme Bayerna, svojega najljubšega kluba, na Allianz Areni pred 80 tisoč navijači. Si predstavljate, da bi padel gol?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 12
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin