Mama Roka Petroviča: Ljubila sem ga zaradi njegovega raziskovalnega nemira

"Neizmerno sem ga imela rada in mu vselej stala ob strani. To priznanje ne pripada meni. Vseeno sem ga prevzela, deloma tudi zaradi občutka, da je še vedno med nami," je po tem, ko je v ugledni športni druščini v imenu pokojnega sina Roka Petroviča prevzela kipec kot priznanje za vključitev v Hram športnih junakov, dejala njegova mama Zdenka Steiner.

V zadnjih letih je bila pogosto izpostavljena javnosti. Sodelovala je pri pripravi s čustvi prežetega dokumentarnega filma Od kamna do kristala in prižgala tudi zeleno luč za pripravo gledališke predstave Rokova modrina, katere idejna očeta sta Boštjan Videmšek in Matjaž Pograjc.

Vseeno tovrstno brskanje po spominih pri Rokovi mami, ki je pred tem v telovadni tragediji izgubila tudi prvorojenko Senko, ne odpira vrat žalosti. "Imela sem obdobja žalovanja in predvsem velike žalosti. Vzela sem si čas. Dejala bi, da sem ohranila spomin, žalost pa po tihem pustila za seboj," pravi gospa Steiner, ki svoj mir in sprostitev, kot pravi sama, najraje išče s pomočjo joge, svojevrstne stalnice njenega življenja upokojenke.

Skoraj 22 let od tragedije

Prihodnji mesec, natančneje 16. septembra, bo minilo natančno 22 let od trenutka, ko je med potapljanjem pri Veli Luki na Korčuli, ki jo v eni svojih najbolj znanih pesmi opeva tudi Oliver Dragojević, zastalo srce tedaj komaj 27-letnega Roka Petroviča. Tekmovalne smuči je v kot postavil že štiri leta pred tem in se posvetil študiju.

"Veliko stvari bi še lahko povedal in storil … Številna področja so ga zanimala," se spominja mama velikana slovenskega športa, ki je pred tem nanizal pet slalomskih zmag v svetovnem pokalu in kot prvi Slovenec osvojil mali kristalni globus. Vse to v sezoni 1985/86, v kateri je njegova športa kariera, grajena na do takrat nepredstavljivi tehnični premišljenosti, izjemni psihološki predpripravi in smučarski naprednosti, dosegla zenit.

Niste poznali pravega Roka Petroviča

A čeprav so se trenutki zbranosti pred virtuoznimi slalomskimi predstavami, ki so bili vpeti v ledeno hladen pogled iz štartne hišice proti progi, zanj značilen "ples" med količki, ki je napovedoval sodobni slalom, in umirjeno zadovoljstvo po tekmah zasidrali v spomin zajetnega rodu slovenskih smučarskih navdušencev, pripovedi o Rokovi drugačnosti pa prerasle v svojevrsten športni mit, Zdenka Steiner poudarja, da ga javnost v resnici ni poznala.

"Ne. Žal. Niste ga poznali. Rok, kakršnega so prikazovali mediji, ni bil pravi. Zakaj? Preprosto – tisti, ki so ga spoznavali v času smučarskega vzpona, ga niso razumeli. Še kot mama sem ga včasih le s težavo razumela. Zgolj njegovo dojemanje tekem je za marsikoga nepredstavljivo. Nikoli ga ni zanimalo, ali bo osvojil prvo, drugo ali tretje mesto. Zanimala ga je izvedba, zanimalo ga je, ali bo izpeljal zastavljeno. Tudi ko mu je na športnem področju kdaj spodletelo, je prišel do mene in dejal: 'Mamica, čudovito sem se počutil, saj sem do napake svoje delo odlično opravil.' Po drugi strani pa se je ob zmagah poglabljal v svoje nastope. Le kako naj bi ga nato ljudje, ki vedno želijo zmage, razumeli?" se sprašuje gospa Steiner.

"Mama, zakaj?"

Rokov drugačen pogled na tekmovalni šport, stalno iskanje notranjega miru, poznejše poglobljeno študijsko delovanje in zanimanje za budizem za mamo niso bili nikoli presenečenje. Že kot otroka ga je namreč zaznamovala zvedavost, sorodna verzom znamenite Ježkove pesmi Zakaj.

"Roka sem imela seveda rada, ker je bil moj sin. A ljubila sem ga tudi zaradi stalnega raziskovalnega nemira. Karkoli je počel, vedno je iskal najgloblja vprašanja. Vedno ga je zanimalo, zakaj, kako … S temi vprašanji je rad prihajal do mene. Iskanje odgovorov sva sprejela kot izziv," dodaja mama nekdanjega slalomska asa, ki si kakšno smučarsko tekmo na malih ekranih rada ogleda še danes in ob tem spoznava, kako drugačen je postal (športni) svet.