Legendarni Jože Šlibar o nasledniku Petru Prevcu: Enkratno!

Pisal se je 24. februar leta 1961, ko se je Slovenija oziroma takrat Jugoslavija pohvalila s svetovnim rekorderjem v smučarskih skokih. Jože Šlibar je v Oberstdorfu skočil 141 metrov in po desetih letih premaknil letvico, ki jo je s 139 metri postavil Finec Tauno Luiro.

Po 54 letih ima Slovenija spet razlog za tovrstno zadovoljstvo. Peter Prevc je v Vikersundu postavil nov svetovni rekord, le da je on prvi v zgodovini skokov prišel v klub 250. Naš skakalni junak je namreč pristal pri natanko 250 metrih in se z zlatimi črkami zapisal v zgodovino smučarskih skokov.

Šlibar njegovega poleta sicer ni videl v živo, ker ga ni bilo pred televizorjem, si je pa posnel tekmo in čarovnijo Petra Prevca večkrat pogledal v počasnem posnetku: "Čutil sem, da bo nekdo ta konec tedna postavil rekord in da je tudi Peter sposoben poleteti tako daleč. Tudi v petek bi lahko šel do rekorda, vendar ni vlekel povsem do konca. Enkratno je, da mu je to uspelo."

Šlibar je verjel, da bo prišel čas, ko bo dobil naslednika: "Že predlani sem pričakoval, da bo to uspelo Robertu Kranjcu, in čutil, da je po 50 letih spet čas, da Slovencu uspe ta dosežek. Saj smo vendarle dobri skakalci … Malce sem računal na to, da se bo to zgodilo letos v Planici. Nisem bil prepričan, da bo nova znamka padla v Vikersundu."

Z zvitim gležnjem do svetovnega rekorda

Ko je sam postavil svetovni rekord, ni šlo vse po načrtih. Vprašljiv je bil celo njegov odhod v Oberstdorf, saj se je poškodoval v domači Planici.

"V Oberstdorf sem odšel z zvitim gležnjem. Poškodoval sem si ga na izbirnih tekmah v Planici teden dni pred odhodom. Nalet so povišali in sem padel ter si zvil nogo. Rekel sem si, da ne grem do zdravnice, sicer bi se poslovil od Oberstdorfa. Želel sem si nastopiti, saj sem že pred letom dni na Kulmu prvič skočil prek znamke 100 metrov. Poneslo me je do 113 metrov," se je travm pred odhodom v Nemčijo spominjal Šlibar.

Najprej je sam oskrbel poškodovani gleženj in se znašel na poseben način, nato pa dobil v Nemčiji pomoč: "Nogo sem si povil, pod peto pa sem si dal penasto gumo, da sem imel težo na prstih, ne na peti. Pred odhodom v Nemčijo sem še dvakrat skočil in si nato rekel, da bom odpotoval. V Oberstdorfu so me napotili k maserju, ki je vse do tekme lepo skrbel zame. Tako je šla tudi moja pozornost z gležnja na skoke. Že pri prvem skoku, ki je bil dolg 129 metrov, so začeli govoriti, da je Šlibar kandidat za rekord."

"Pol ure so merili, da so na koncu povedali, da sem skočil 141 metrov"

A poznejša znamka 141 metrov je bila še vedno precej oddaljena. Šlibar je vedel, kje je razlog, da ga že prej ni poneslo dlje, zato se je na vse kriplje trudil, da je naredil spremembo:

"Zamujal sem pri odskoku z mize. Dejal sem si, da ne smem več delati tovrstnih napak, saj je bilo skokov vse manj. Tisti dan pa sem skok izjemno ujel. Brez korekture sem šel po zraku in pod seboj le gledal črte. V glavi sem si govoril, da moram pristati, da ne bom padel … V sebi sem čutil, da sem sposoben skočiti do rekordne znamke."

Ker so bile v tistem času meritve povsem drugačne kot zdaj, ko skakalec že nekaj sekund po stiku s tlemi ve, kolikšna je njegova daljava, je moral na potrditev novega rekorda še nekaj časa čakati: "Pol ure so merili, da so na koncu povedali, da sem skočil 141 metrov. Morda se je to vleklo toliko časa, ker sem bil Jugoslovan. Če bi bil Nemec, bi takoj rekli, da je rekord. Včasih so pri meritvah dolžin goljufali. Na večjih napravah tudi do pet metrov. Na lastne oči sem to videl na Kulmu."

Po velikem dosežku se Šlibar ni takoj vrnil v Slovenijo, saj so ga čakale še tekme na skandinavski turneji. Ob prihodu v domovino pa mu je zaigralo srce. "Na železniški postaji v Ljubljani, kjer je zdaj avtobusna postaja, so postavili oder, na sprejemu pa je bila velika gneča. Ganjen sem bil," se je Šlibar še spomnil daljnega in rekordnega leta 1961.