Iz pisarne je pobegnil k novim izzivom

Rene Mlekuž je bil na prehodu med stoletjema član zavidljivo močne slovenske slalomske ekipe. Foto: Getty Images

Član enega od najmočnejših slalomskih rodov v zgodovini slovenskega alpskega smučanja Rene Mlekuž ne spada med tiste nekdanje smučarje, ki bi ob obuvanju smučarskih čevljev, stanju v vrsti za sedežnico in vijuganju po zasneženi strmini med drugimi rekreativnimi smučarji čutil odpor. Še vedno je strasten smučar, a ob tem z vidnim cmokom v grlu priznava, da je v pretekli sezoni vknjižil zgolj sedem smučarskih dni.

Zato si te dni, ko je v dolini še jesen, v hribih pa je vsaj na trenutke že zadišalo po zimi, obljublja, da bo letos na smučeh preživel več dni. "Najraje s skoraj štiriletnim sinom Lukom in osemletno hčerko Lijo," pravi 42-letni samostojni podjetnik, specializiran za organizacijo dogodkov, ki ne skriva, da je imel pri prehodu iz športne v drugo kariero nemalo težav.

Brez ciljev ne gre

"Ko sem postavil smuči v kot, sem imel srednjo šolo in znanje dveh jezikov. Vedel pa sem, da sem imel v sebi vztrajnost, ki se je med smučarsko kariero krepila skozi poškodbe, vzpone, padce … To je popotnica, na katero ne naletiš v nobeni šoli. Vseeno je kriza ob prehodu velika. Dolga leta si vajen skrbno načrtovanih urnikov in osredotočenosti na tekme in treninge. Nato nastopi praznina, ki jo moraš zapolniti sam," se leta 2005, ko je napočil čas za umik, spominja Rene.

"V moji naravi je bilo vedno postavljanje ciljev. Sprva uvrstitev v reprezentanco, nato uvrstitev na velika tekmovanja, uvrstitev med najboljših 10, vrnitev po poškodbi … Zato je razumljivo, da sem si tudi po karieri postavljal cilje. Žena, otroci, služba … A ko te cilje izpolniš, se soočaš z novo praznino. Zato ne skrivam, da sem imel veliko težav, ko se je moja življenjska amplituda umirila. Kot bi ostal brez govoriva. Nastopi delna melanholija. Imel sem krizna obdobja. Na srečo me niso potegnila navzdol," priznava nekdanji olimpijec.

"Nikoli ne bi mogel biti trener." Foto: MaPa Ducat let po koncu kariere …

Leto in pol je bil brez službe. Pri tem pa ga je najbolj utesnjevalo, da tudi brez prave ideje, na katero pot se usmeriti, in vplivnih povezav, na katere je računal. Vedel je le, da mu trenerski poklic ne bi bil pisan na kožo. Za nameček si tudi v karieri, ki so jo zaznamovale številne poškodbe, še zdaleč ni zagotovil življenjske eksistence. "Imel sem toliko denarja, da sem lahko dobro leto brez dohodkov precej brezskrbno živel. Jasno, če bi se med kariero vedel bolj gospodarno, bi imel več. A ni me sram priznati, da sem si za prvi večji zaslužek kupil motor za motokros," se spominja nekdanji slalomist iz Slovenske Bistrice, ki med kariero tudi ni našel časa za študij.

Prvi poslovni izziv je nato z znancema našel pri podjetju Tobogan, kjer so se ukvarjali predvsem z vodenjem adrenalinskih podvigov in programi "team buildinga", a postali žrtev recesije, zaradi katere so se podjetja vse redkeje odločala za tovrstne aktivnosti. Zato se je pridružil nekdanjemu sotekmovalcu Juretu Koširju in njegovi Formi, kjer se je ukvarjal predvsem z veleprodajo izdelkov Rossignola.

V zadnjih štirih letih pa je bil ob prehodu na samostojno pot "brand manager" za kitajsko znamko Peak (uvoznik Eurocom), za katero je bil, kot pravi sam, na območju nekdanje Jugoslavije deklica za vse. "Trženje, nabava, komunikacija z dobavitelji in kupci ter še marsikaj," pripoveduje dobra dva tedna po tem, ko je odgovornim v službi izročil odpoved.

Olimpijski spomin: leta 2002 v družbi Draga Grubelnika in Mitje Dragšiča. Foto: MaPa

Akcijski človek, ki ni zdržal v pisarni

Motila sta ga delovna monotonost in predvsem preveč pisarniško obarvano delo. "Pisarna me je 'ubila'. Osem ali devet ur na dan pred računalniškim zaslonom? Ne, to ni zame. Sem človek akcije. Jasno, ni mi težko presedeti tri dni v pisarni, a nato moram na teren, moram med ljudi. Potreboval sem spremembo," pripoveduje Mlekuž, ki se je predvsem po tem, ko se je razšel z ženo Niko, zazrl vase. "Spraševal sem se, kaj me osrečuje in navdaja z energijo. Prelomni trenutek je bila tudi organizacija memoriala Draga Grubelnika. Tedaj sem začutil, da delujem povsem drugače in tudi zaživim, zato sem obrnil novo stran in se preusmeril na novo pot," pravi Rene, ki je pred tem organizacijske izkušnje kopičil pri hokejskih tekmah Medveščaka v Pulju, tekmi Ski legend v Sarajevu, Formaratonu v Tivoliju ...

Po slovesu od Peaka se je hitro oklenil novega izziva. V Ljubljani namreč pripravlja Ledeno fantazijo. Gre za velikansko drsališče s kar dva tisoč kvadratnimi metri drsalne površine na Kongresnem trgu, kjer bo skrbel za organizacijo, tematske večere in druge dogodke. Razvejano drsališče s spremljevalno ponudbo bo delovalo med 25. novembrom in 7. januarjem. Nato pa … "Novim izzivom naproti," odgovarja in priznava, da mu znano ime sicer pomaga odpreti kakšna vrata. "To pa je tudi vse. Športna kariera dandanes ne velja nič. Ljudje te na poslovni ravni cenijo le po tem, kaj si storil po športni upokojitvi."

Nekdanji smučarski reprezentant je sicer ob koncu septembra nase opozoril tudi z zanimivo iskalno akcijo. Na Facebooku je objavil kar 38 let staro fotografijo, na kateri je kot štiriletni deček v družbi z neznano gospo. Kot je pozneje pojasnil, je bila to ženska, ki je nanj en dan pazila med smučanjem na Kaninu. "Ta fotografija mi je pogosto prišla v roke. Zato sem jo objavil in zapisal, da se želim s to žensko vnovič srečati," pojasnjuje Rene, ki je z objavo sprožil močan spletni val. Ob številnih komentarjih je namreč objava zabeležila kar 1.465 delitev in naposled dosegla tudi iskano osebo. "Zanimivo, od leta 1988 do lani je bila gospa v tujini, v Vzhodni Nemčiji in Savdski Arabiji, zdaj pa se je vrnila. Izjemno vesel sem bil, da sva se srečala," je pojasnil.