Danes si nihče ne more predstavljati, kako skromni so bili ti začetki #video

A Janez Vodičar, tudi izredni profesor na Fakulteti za šport v Ljubljani, je biatlon sicer na nek način iztrgal iz malce omejenega vojaškega objema, tudi s svojim delovanjem v Mednarodni biatlonski zvezi mu je pomagal, da je postal eden od pravih globalnih zimskih športov, je pa obogatil tudi Slovensko vojsko, ob osamosvojitvi naše države leta 1991 je bil namreč pobudnik ustanovitve športne enote, enote, katere člani so bili in so še številni slovenski športni zvezdnice in zvezdniki, nosilci olimpijskih kolajn. "Še danes imam številne ideje, še kar naprej bi se ukvarjal s tem," nam je med intervjujem, v katerem prav veliko vprašanj niti ni bilo treba postavljati, razlagal profesor, ki se lahko pohvali tudi s tem, da je leta 1992 v Slovenijo pripeljal svetovni pokal v biatlonu. Na Pokljuko, seveda. "V IBU sem vedno malce gledal na to, kaj bo od tega imela Slovenija," nam je priznal. In zaradi tega je imel nekaj težav, tudi z zdaj osramočenim norveškim predsednikom Mednarodne zveze Andersom Bessebergom sta imela bitke. "To je bilo grozno, kaj vse je počel. Ni vse za javnost," pravi. Leta 2016 ga je izzval na volitvah za predsednika IBU, pa pogorel. "Zmagala je moč denarja," meni. 

V zanimivem pogovoru smo predelali številne teme, od neuspešnih sarajevskih olimpijskih iger, prek senzacionalne Andreje Grašič in tudi tega, zakaj jo je nemogoče primerjati z Anamarijo Lampič, pa skromnih začetkov, velikih idej, zahtevnega trenerja Korolkeviča, velike smole Saša Grajfa, zelo sumljivih zgledih in še marsičem.

Boštjan Lekan, član vaše prve generacije biatloncev v samostojni Sloveniji vas je imenoval kar "ata in mama slovenskega biatlona". Kako se je ta zgodba začela?

"Prepričan sem, da bi v Sarajevu lahko dosegli veliko boljše rezultate." Foto: Ana Kovač Ta zgodba je izjemno dolga, ampak jo bom poskušal skrajšati. Leta 1978, ko sem sem nekako prestopil iz svoje osnovne panoge košarke, bil trener, učil sem na zavodu za usposabljanje invalidne mladine, sem se zaposlil v Kamniku in tam je bil biatlon že razvit. Pa so me tam okoli 79., 80. leta povabili zraven, da jim malo pomagam na področju organizacije. Tukaj gre vsa zahvala Petru Lanišku, ki je tedaj to vodil in Kamnik je bil izjemno močan.

Ampak pravi preboj, da sem se začel resno ukvarjati z biatlonom, pa se je zgodil, ko smo šli na eno tekmo v Italijo in sem začel kot športni obsedenec analitično obdelovati rezultate, ki so jih dosegali naši tekmovalci. Ugotovili smo veliko, denimo, da predolgo streljajo, da v teku delajo takšne in drugačne napake in tako naprej. No, tako smo začeli sodelovati.

Sportal "Bilo nas je pet, šest tekmovalcev, ki smo rezali ledino v ta biatlonski svet"

Verjetno so bile pomemben dejavnik pri razvoju biatlona tudi tedaj bližajoče se olimpijske igre v Sarajevu leta 1984?

Da, drug tak prelomen trenutek zame je bil, ko sem bil v vojski in sem spoznal poveljnika kranjske kasarne Nikolića, ta pa me je potem potegnil v ta šport. V letu 1980 so se že začele priprave na olimpijske igre v Sarajevu in potrebovali so kopico ljudi. Nikoli ne bom pozabil, ko sta takratni sekretar nordijskih disciplin Janez Bukovnik in direktor Lojze Gorjanc rekla: "No, zdaj pa imamo nekoga, ki zna pisati." Jaz sem takrat ravno napisal knjigo o razvoju biatlona in kaj naj bi ta biatlon pomenil. Moram priznati, da ne vem več, kje ta knjiga je, enkrat se moram lotiti in jo poiskati, mislim, da bi morala biti nekje v arhivih Smučarske zveze Slovenije.

No, glavni prelom se je zgodil pa leta 1982, ko smo začeli sodelovati z Vzhodnimi Nemci in smo šli tja tudi na priprave. Takrat smo začeli pripravljati olimpijsko ekipo, pri kateri je bil nadvse pomemben trener Franc Uršič, ki je bil sicer kasneje zamenjan in je reprezentanco prevzel Slavko Premože, skupaj z Janezom Bohincem za strelstvo in so se začele intenzivne priprave. Z močno podporo takratne jugoslovanske in tudi slovenske smučarske zveze.

Cilj v Sarajevu je bil izboljšanje rezultata Marjana Burgerja iz Lake Placida. Mi smo zelo intenzivno delali, ampak na koncu se je nekaj zgodilo v programu ali pa sistemu samega dela in ta cilj ni bil dosežen. Prepričan sem, da bi v Sarajevu lahko dosegli veliko boljše rezultate, ampak smo morali spoštovati jugoslovansko kvoto. To pomeni, da smo morali vključiti Jakovca iz Hrvaške, Lopatića in Čosića iz Bosne. S tem smo izgubili štiri, pet tekmovalcev, predvsem iz štajerske regije, kjer se je biatlon zelo razvil, Janez Kranjc denimo je bil fenomenalen, moral bi biti v reprezentanci, bil je tretji najmočnejši mož, ampak to ni bilo mogoče. Takrat sem to izkusil, zato sem kasneje vse baziral na delu tekmovalcev. 

"Jure je dosegel najboljši jugoslovanski biatlonski izid in takrat se je odprlo." Foto: Ana Kovač In kakšne posledice je imel ta olimpijski neuspeh?

Po olimpijadi je prišlo do znamenitega sestanka v Beogradu, kjer je takratni sekretar sveta Dragović rekel: "Ukinja se biatlonska reprezentanca, lahko delate po klubih, dokler ne dosežete primernega rezultata." In takrat sem v bistvu ostal sam, imeli pa smo izjemnega tekmovalca za tiste čase Jureta Velepca, ki je imel vrhunski dosežek leto pred igrami na mladinskem svetovnem prvenstvu v Anterselvi in je padla odločitev, da nadaljujemo.

Domala vsi so zaključili zgodbo, jaz pa sem Lojzetu Gorjancu rekel, da se bom malo bolj zakopal v to stvar in mu obljubil da bomo prišli med 15 na svetovnem pokalu. Takrat so se točke delile do 15. mesta. Z Juretom sva potem delala, jaz pa nisem imel kakšnega obširnega znanja o biatlonu, prihajale sem namreč iz košarke, zato sem si pomagal z Vzhodnimi Nemci, Zahodnimi Nemci kasneje z Bolgari, ki so bili tudi na visoki ravni, čeprav smo kasneje ugotovili, da so pri vseh omenjenih reprezentancah našli tekmovalce na dopingu (smeh, op. p.). No, tega mi nismo imeli, moje načelo je bilo brez nedovoljenih pomagal. Z Juretom sva hodila po tekmah svetovnega pokala, toliko sredstev so nama le dali, nato pa nama je na pomoč priskočil še tudi Andrej Lanišek, bivši tekmovalec in tudi trener.

Takrat pa smo že začeli ustvarjati neko jedro, z mladinci in člansko reprezentanco. Jure je dosegel olimpijsko normo in odšla sva na igre v Calgary. Tam je izboljšal rezultat Marjana Vidmarja, Jure je dosegel najboljši jugoslovanski biatlonski izid in takrat se je odprlo.

Sportal Teden dni pred igrami skrbi zaradi pomanjkanja snega, prve tekme pa v snežnem metežu

Tedaj pa se je bližal že tudi konec nekdanje skupne države Jugoslavije in napovedovala se je že osamosvojitev Slovenije. Kako ste to čutili v športu?

Leta 1989 sem odšel na Smučarsko zvezo Slovenije, takrat pa se je že začela pripravljati dokumentacija za ustanovitev Športne enote, z velikimi napori in trudom številnih ljudi, ki jih ne bom našteval, da ne bi koga izpustil. Ustanavljala se je tudi že slovenska vlada. Sam sem spisal dokumente, predstavil, kako to počnejo v Nemčiji, Avstriji in drugod po svetu in ideja se je prijela. Takrat smo imeli močno reprezentanco, leta 1991 pa se je ustanovil športni vod pri vojaški policiji in smo zaposlili biatlonce ter Rajmonda Debevca.

Če sem kaj res naredil za slovenski šport, je to športna enota. To si štejem v čast, na to sem resnično ponosen. Danes imamo v tej enoti zaposlenih 125 športnikov. To je stvar, ki sem jo s takratno politiko spravil na noge. Politike sem prepričal prav s tem, da sem jim pojasnil, kako smo zdaj osamosvojeni in nismo več Jugoslavija. Zdaj smo Slovenija in potrebujemo nov sistem. Kot ga imajo v tujini. To je nekako pretehtalo. In potem smo takoj nastopali na vojaških igrah in se je slovenska vojska takoj pokazala v lepi luči. Pa čeprav nihče od teh športnikov ni bil pravi vojak. V tujini je nekaj tega, da športniki ostanejo v javni upravi, Kati Wilhelm denimo, ona je ostala nemški policiji, ona je inšpektorica. Tam se zaposlujejo, pri nas pa zelo malo. Jure Velepec je ostal in bil tudi poveljnik športne enote. Ampak zelo malo jih ostane.

"Če sem kaj res naredil za slovenski šport, pa je to športna enota. To si štejem v čast, na to sem resnično ponosen." Foto: Ana Kovač

Kakšna je bila ta prva generacija slovenskih biatloncev?

Najprej moram povedati, da se je skokovit preskok zgodil že leta 1988 po olimpijskih igrah v Calgaryju. Pred tem so v biatlon namreč prihajali tekači, ki se realno gledano niso mogli uvrstiti v reprezentanco, takrat pa se je za biatlon odločil Sašo Grajf, ki je bil odličen tekač. S tem smo dvignili normo, prišel je Roman Klinc, ki je bil tudi odličen tekač, pa Uroš Velepec, še en odličen tekač, pa Boštjan Lekan. Začeli smo delati na mladinskem pogonu, iz tiste strukture je prišel Janez Ožbolt, nagovorili so me, da vključimo ženske, čeprav sem bil sprva zelo proti ženskemu biatlonu, danes pa sem mu najbolj hvaležen.

Nagovorili so me Čehi, ki so imeli to močno razvito in naslednja prelomna točka je bil leta 1992 po igrah v Albertvillu prihod Andreje Grašič. Ta ni bila uvrščena v tekaško reprezentanco, čeprav je bila odlična tekačica in odločila se je za menjavo panoge. Če se malo pošalim, primerjave z Anamarijo Lampič ni mogoče delati, saj je bila Ana vrhunska tekačica, Andreja pa je bila le zelo dobra tekačica. Ampak takrat smo razvili ta model. Po tistem mojem programu smo razvili tudi mladinsko reprezentanco in klubom začeli zelo pomagati. Financirali smo jim opremo, zračne puške, podpirali smo idejo, tudi ta je bila moja, da se mladi včlanijo v strelska društva, se učijo streljanja in zraven še tečejo.

Sportal Četrt stoletja od kristalne lovorike Slovenke, ki je orala ledino #foto

Jaz sem imel popolnoma razdelano, dobre prakse sem jemal iz tujine, pa jih prilagajal na naš prostor, na naše zmožnosti. Vedeti morate, kako sva z Juretom trenirala za olimpijske igre v Calgaryju. Prišla sva v Planico in tam sem našel sem 50 metrov prostora, malo sem zravnal podlago za provizorično strelišče, postavil eno papirnato tarčo in sva streljala tja nekam proti gozdu. Danes si nihče ne more predstavljati, kako skromni so bili ti začetki in Jure Velepec je pri tem odigral zelo pomembno vlogo.

Anekdota z Andrejo Koblar:

Leta 1992 v Albertvillu je Slovenija že nastopala na olimpijskih igrah pod svojo zastavo …

Da, in tudi mi smo leta 1992 dosegali dovolj dobre rezultate, da smo lahko nato leta 1994 v Lillehammer prvič poslali močno ekipo. Ampak zgodila se nam je najhujša mogoča nesreča, poškodoval se je Sašo Grajf in tako smo izgubili enega zelo močnega aduta. Je bila pa takrat največje presenečenje Andreja Grašič, ki je dosegla vrhunske rezultate v Lillehammerju in tako se je začel razvijati še ženski del. V Triglavu je bil takrat trener Matej Kordeš in je rekel, da ga zanima, prišle so tri, štiri dobre mladinke in smo začeli ustvarjati to reprezentanco. Iz tega ven je prišla vrhunska Brankovičeva, imeli smo eno odlično tekmovalko Urško Pačur, ki je z biatlonom žal prenehala zaradi zdravstvenih težav, ampak na tej bazi smo potem lahko gradili. No, zato mi najbrž pravijo ata in mama, saj sem bil za vse sam in sem se zelo boril, ker morate vedeti, v tistem času je bil Bojan Križaj, Primož Ulaga, preostali pa nismo prišli zraven. Na novinarskih konferencah sem se v naprej zmenil s kakšnim novinarjem, da me nekaj vpraša, nato pa sem kar govoril in malce uzurpiral pogovor (smeh, op. p.).

Anekdota iz olimpijskih iger v Albertvillu:

Tudi v Mednarodni biatlonski zvezi ste delovali.

Leta 88 sem opravil tudi izpit za tehničnega delegata v biatlonu, leta 89 na svetovnem prvenstvu v Feistritz v Avstriji pa sem bil izbran tudi tehnični komite Mednarodne biatlonske zveze. Tudi tam sem spisal 24 tez, kaj je treba v biatlonu vse spremeniti, da bi postal prepoznaven in medijsko bolj zanimiv. Do leta 1992 je bil namreč biatlon popolnoma vojaški šport, od takrat naprej pa se je začel razvijati. Leta 1993 smo se ločili od UIFMB, to je bila Mednarodna zveza za moderni peteroboj in biatlon. Šli smo stran in zadihali. Takrat sem bil mlad, ambiciozen in propulziven, želel sem si nekaj narediti, ne le v Sloveniji pač pa tudi zunaj in tam sem dobival ogromno informacij, si nabral ogromno znanja. Moja zgodba se je nadaljevala, postal sem predsednik tehničnega komiteja, podpredsednik zveze, športni direktor. Ko sem delal v Mednarodni zvezdi, sem vseskozi gledal, kaj bo od tega imela Slovenija in včasih sem imel velike težave s predsednikom IBU kot tudi generalnim sekretarjem zveze. Za tega predsednika se zdaj ve, da je na sodišču zaradi te dopinške afere iz Sočija. Potem pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Dogovoril sem se, da bom kandidiral za predsednika leta 2016, pa so me vsi prodali. Vse sem bil že dogovorjen, a je očitno prevladala volja in moč denarja Besseberga. Zdaj iz tega lahko sklepam, da je bil tako naravnan.

Sportal Slovenec, ki si je napolnil žepe na Kitajskem

Nekdanjemu norveškemu predsedniku IBU Andersu Bessebergu se očita vse mogoče …

To je bilo grozno, kaj vse je počel. Ni vse za javnost.

Slišali smo, da vam je celo postavil ultimat, svojo predsedniško kandidaturo ste morali umakniti, če je ne bi, na Pokljuki ne bi bilo nikoli več svetovnega pokala.

"Medaljo smo zgrešili za nekaj sekund." Foto: Ana Kovač Ja, res je. To so bili zelo močni pritiski. Ampak jaz imam neko držo in se tega držim. Saj niti ne znam drugače, nikoli nisem bil politik in nikoli nisem znal nekako vijugati. Vedno sem imel jasno postavljene cilje, nato pa sprejemal odločitve, ukrepe, ki so k tem ciljem pripeljali. Če nečesa nisem dosegel, sem bil zelo razočaran nad seboj. Zato so bili tekmovalci tudi zadovoljni z menoj. Če smo se nekaj zmenili, je tako tudi bilo. Če nekoga ni bilo ob dogovorjeni uri, sem s kombijem kar odpeljal, pa smo ga potem opazovali iz zasede, kako bo reagiral (smeh, op. p.). Imeli smo nekakšen vzgojni pristop. Vsi skupaj, to moram poudariti. In ta prva generacija fantov, ki je bila tudi zaposlena v športni enoti, se pravi Jure in Uroš Velepec Boštjan Lekan, Sašo Grajf in Janez Ožbolt so resnično potegnili ta biatlonski voz. Takrat smo imeli izjemne rezultate. Grajf je bil na svetovnem prvenstvu v Lahtiju osmi, pa potem četrti, tretji smo šli s strelišča, na ekipni tekmi. Medaljo smo zgrešili za nekaj sekund. Andreja nas je ponesla z naslovom evropske prvakinje, zmagovala je na tekmah svetovnega pokala, fantje so bili med prvimi tremi na svetovnem pokalu. V najboljšem letu smo bili peti v pokalu narodov.

Tukaj pa ne smem pozabiti na še eno zelo pomembno stvar. Da sem leta 89 povabilu na smučarsko zvezo pritrdil le pod pogojem, da se resno organiziramo in poleg močne strokovne ekipe pripeljemo tudi močnega trenerja. Bil sem že v stiku z Belorusi in v Slovenijo smo zvabili Vladimirja Korolkeviča. Z njim sva potem peljala to zgodbo. V začetku je bilo zelo težko, ker je bilo zahtevno presaditi ta trd ruski način treninga na naša tla, tukaj sem iskal rešitve, kompenziral, in čeprav smo imeli ogromno zapletov znotraj sistema, smo vedno našli najboljšo rešitev. Korolkeviču gre vse priznanje za to, kar je naredil. Pa še marsikdo je pomagal, ampak nosilca sva bila midva.

Ustroj z mladinskimi pogoni deluje še danes, treba je iskati nadarjene tekmovalce v mlajših kategorijah do 18 leta, nato pa z njimi res delati. Skakalci so lahko vzor vsem, oni imajo najboljši sistem na svetu. Zagotovo. Imajo gimnazijo Franceta Prešerna v Kranju, pet minut stran skakalnico in to je njim zagotovilo, da bodo še naprej uspešni.

Ob tem pa je treba povedati, da so po razpadu Sovjetske zveze nastale številne države. In kje so bile te države močne? V smučarskem teku in biatlonu. Ne v skokih in alpskem smučanju. Danes imamo močne Litvo, Latvijo, Estonijo, Belorusijo, Ukrajino …

Anekdota o Janezu Ožboltu:

To je podobno kot v hokeju, kjer smo se prav zaradi teh nekdanjih sovjetskih republik več let prebijali iz skupine C.

Tako je, točno. Ta konkurenca je izredno močna. Ko sem bil predsednik tehničnega komiteja, smo uvedli elektronsko merjenje, televizijski prenos z grafiko smo s siwidato pripeljali izjemno daleč in ta zgodba je rešila biatlon. To ni več vojaški šport, to je šport in pika. In ko zdaj gledamo to konkurenco, je dejansko močna. Dogaja se, da so včasih v biatlon hodili slabši tekači, zdaj pa prihajajo močni. Primer Stine Nielsson poznamo. Tekmovala je z Lampičevo v smučarskem teku, prestopila v biatlon, pa je zdaj ni nikjer, ne v teku, ne v biatlonu. Upam, da se to Ani ne bo zgodilo, ampak, če ni rezultatov, tekmovalci izgubijo motivacijo, pa tudi leta jih ujamejo. Mi smo imeli včasih močne Romune v smučarskem teku, Bolgare, Čehe, Poljake s Kovalčikovo (Justina, op. p.), pa Ukrajince, Beloruse … Danes jih ni. Kje pa so močni? V biatlonu! Vse gre zdaj v biatlon. Ne bom pozabil, kako smo se včasih pogovarjali, pa so nekateri pametovali, češ saj nam ni treba nič delati, bodo tekači kar sami prišli. To je napaka, primer, kako lahko dobro sodelujeta tek in biatlon je v skandinavskih državah, pa v Nemčiji in Franciji. Martin Fourcade je tekel za francosko tekaško štafeto, Norvežani so tekli v prosti tehniki, prestopi v Nemčiji niso noben problem, je pa tam nekoliko drugačna zgodba. Če je Evi Sachenbacher prestopila kot najboljša tekačica, so oni z njo že približno dve leti prej delali, saj vse temelji na streljanju. Ne moreš pričakovati, da boš v dveh letih osvojil biatlon, potem pa se začne vse skupaj odmikati, prihaja nervoza, zahteven si do sebe in tako naprej.

A zdaj biatlon uničuje smučarski tek? Morda res, pa ne samo v Sloveniji. Vse gre v biatlon.

Sportal Gloria Kotnik dve leti po senzaciji na olimpijskih igrah: Bil je šok, vendar pozitiven šok

Na splošno je biatlon šport v porastu.

"Vsi gledalci čakajo zadnji strel, statistično pa se največ zgreši tretjih strelov." Foto: Ana Kovač Ja in tudi gledljiv je. In zakaj? Bil sem tehnični delegat v Naganu in Salt Lake Cityju, se pravi 98 in 2002 in tam sem se nekaj naučil, Ko smo iskali, kako bi ta šport popularizirali, sem dal primer, en banalen primer. V Sloveniji je takrat velika večina ljubiteljev formule ena navijala za Schumacherja, čeprav mi v tem športu svojega dirkača nismo imeli. Večkrat sem povedal in o tem tudi pisal, da si mora vsak najti nekega favorita in pride tega favorita spodbujat. V ZDA je to kar dobro uspelo, ljudje so prišli s plakati in navijali za svoje posvojence. Tudi mi zdaj imamo svoje favorite, a nismo kot Nemci, ki imajo izključno svoje. Navijaš za svojega, če pa mu ne gre, pa imaš še posvojenega favorita. To se zadnja leta kaže zelo izrazito. To vidimo tudi v Novem Mestu, ki po številu gledalcev tekmuje z velikimi tremi, se pravi Oberhofom, Ruhpoldingom in Anterselvo. Tudi Oslo ne sodi med velike, konec tedna še pridejo ljudje v lepem številu, med tednom pa ne. In Čehi navijajo za svoje posvojence, zaradi teh pa navijači hodijo tudi na tekme drugam. Nemci gredo v Anterselvo, pridejo na Pokljuko. To dela šport popularen, sam rezultati teh zvezd pa povlečejo tudi mlade v šport.

Biatlon je zanimiv tudi zaradi vgrajenega konflikta teka in streljanja.

Ja, dva športa vsebuje, dinamični tek in statično streljanje, če poenostavimo. Ampak zanimivo je in to smo analizirali. Vsi gledalci čakajo zadnji strel, statistično pa se največ tretjih strelov zgreši. Imeli smo statistike. Ne vem, če še drži.

Druga razlika je v kakovosti smučarskega teka. S tem lahko nadoknadiš razliko v sprintu, na zasledovanju, v štafetah in skupinskem startu, kjer je kazen za zgrešen strel manjša. Ko smo začeli vpeljevati sprint, so klasiko tekli 32, 35 minut, nekoliko slabši še več, danes se sprint teče 23 minut. Kazen kazenskega kroga, ki je ostal enak, pa je zdaj relativno velika. Boljši tekači imajo tako še večjo prednost. Na individualni tekmi se je teklo 20 km malo pod uro, zdaj se teče 43, 42 minut in je kazen minute spet proporcionalno velika. Ampak dober tekač lahko nadoknadi tudi minuto, saj vidite, kaj počne Johannes Thingnes Boe. Če realno gledava, mora Anamarija odlično ustreliti, morda tudi z enim zgrešenim strelom, da pride med prve tri.

Ni edina, ki teče hitro, Justine Breisaz ji kar dobro parira.

Ja, pa Simonova, Tandervoldova, Häcki Grosova, imamo osem, devet tekmovalk, ki si lahko privoščijo zgrešen strel več, pa ga nadoknadijo.

Ampak si napak na strelišču vendarle ne privoščijo toliko kot Lampičeva. Njej se dogaja točno to, kar smo nekako pričakovali.

Ti, ki so prestopili iz smučarskega teka v biatlon, denimo sestri Öberg (Hanna in Elvira, op. p.), pa prej Wallinova (Magdalena, po poroki Forsberg, op. p.), so že kar kmalu, po kakšnih dveh letih dosegale dobre rezultate. Ana ima izjemno veliko željo, tudi Ricco Gross je velik strokovnjak, o tem ni dvoma, ampak zdi se mi … Dobro, saj ta pristop, da gre počasi, korak za korakom, je sicer čisto v redu, ampak če je ta čas predolg, potem pa se začne podirati na psihološki ravni. Odnos do samega sebe. Ne vem. Sem zmeren optimist, da bo potegnila, ampak če se ji le tu in tam posreči kakšna tekma, to ne bo dovolj. Nujna je konstanta. Bolje serija uvrstitev med deset kot enkratna uvrstitev med tri, pa petkrat med 45 ali slabše. Ampak Anamarija ima tisto nekaj, ima odličen tek in mislim, da bo izpilila tudi streljanje. Še vedno je najboljša lauferka in mislim, da bi se v tekaških sprintih in krajših distancah uvrščala med deset.

Sportal Hrvat, ki osvaja slovenske gore in lepo govori slovensko

Ampak nje v teku to ni več zanimalo.

Res je, ampak govorim o kakovosti njenega teka. Še vedno bi bila vrhunska, pa se je odločila za biatlon.

Zdi pa se tudi, da se da v vrhu biatlona vztrajati nekoliko dlje kot v smučarskem teku. Več je zrelih biatloncev v svetovnem pokalu kot v teku.

Ja, mogoče je vztrajati dlje, ampak samo, če si odličen strelec.

Kot je Jakov Fak.

Tako. Potem imaš veliko možnosti, predvsem na individualnih tekmah. Zgodi se, da zmaga kdo z zgrešenim strelom, ampak v vrhu so vselej zelo primerljivi dosežki. Ničla ali največ en zgrešen strel med prvih pet, šele po petem mestu pride kdo, ki je zgrešil dva. Se pravi, da ima streljanje še vedno izjemen vpliv na rezultat, tudi v sprintu, sploh pa na skupinskem startu in na zasledovanju.

Morda še ta zanimivost, kako se zdaj selijo ti trenerji, francoski na Norveškem, italijanski v Franciji. Pozabljamo pa eno zelo pomembno zadevo, o kateri sem pisal tudi v knjigi o strelstvu, ki sem jo napisal skupaj z Janezom Bohincem, da je v Franciji je glavni trener za mladince in člane Jean Pierre Amat, nosilec zlate olimpijske medalje v strelstvu. On želi učiti, bil je tudi na Kitajskem in mi je povedal, da se je z njimi trudil, pa preprosto niso hoteli delati, kot jih je učil.

"Paziti je treba, da bo imel Ricco pravo podporo, ne gre namreč le za rezultat, gre tudi za vzgojo novih rodov." Foto: Ana Kovač

Ampak vsi ti tuji trenerji, tudi naš Uroš Velepec, ki si je nabiral izkušnje pri nas in v Ukrajini, zdaj pa vodi nemško vrsto in mu želim vse dobro -  Nemci so bili v padanju in rezultati z začetka sezone so bili zanje fenomenalni. Morate pa vedeti, da imajo oni več klubov, kot imamo mi tekmovalcev. Ni tako, da bi imeli samo rolkarske proge v Oberhofu, Ruhpoldingu, Zwizlu, Klingenthalu. Povsod jih imajo. Njihovi pogoji so čisto drugačni. In pravim, da je glede na sredstva, ki jih v ta šport vložijo Nemci, izplen zelo majhen, pri nas pa je enormen. Enormen. Vse te spremembe so zagotovo dobre, migracija trenerjev je izjemno pomembna, ker prinaša nekaj novega, ampak mora trener imeti podporo. Zdaj pa sva pri kulturi, načinu življenja, odnosa, socialnega in etičnega v neki državi. Dobro, mi smo srednjeevropska država in teh težav nimamo, imeli smo jih pri Volodju, kot sem vam povedal, pa pri enem Bolgaru, ampak tukaj je treba biti pazljiv. Paziti je treba, da bo imel Ricco pravo podporo, ne gre namreč le za rezultat, gre tudi za vzgojo novih rodov.

Sportal Vidijo, da je predsednik vseh

Ampak za zdaj kaže dobro, vzpostavljen je sistem regionalnih centrov, v klubih se dela, mladinske selekcije so relativno dobro popolnjene, vsaj glede na tisto res kritično obdobje, ki je bilo le nekaj let nazaj ...

"Uspeh je zagotovljen le peščici. Šport je v tem pogledu krut." Foto: Ana Kovač Morda, vseeno je treba pogledati številke, število tekmovalcev. Potrebujemo jih še več. Ampak druga stvar je zdaj vprašanje, kaj se bo zgodilo, kako bo v prihodnje. Da se mora nekdo iz Loške doline voziti na Pokljuko, da lahko teče uro in pol, ni ravno vzdržen sistem. Mislim, da je edina rešitev, kar sem že omenil glede skakalcev, gimnazije, tiste, ki želijo, ki so nadarjeni, spraviti v športne gimnazije, zveza, se pravi država, pa bi jim morala finančno pomagati, da bi pokrila vsaj del stroškov in tako zagotoviti razvoj. Ob tem pa je treba vedeti, da je uspeh zagotovljen le peščici. Šport je v tem pogledu krut.

V Sloveniji se v prihodnosti, če ne bomo nečesa spremenili, obeta, da bomo imeli veliko večje uspehe v kolektivnih športih kot v individualnih. Vsak dober mladinec, nogometaš, košarkar, rokometaš, odbojkar in tako naprej gre v tujino. Kam pa v tujino? V najboljše klube, najbolje organizirane, z najboljšimi trenerji in najboljšimi pogoji. Tam se naredi. V Sloveniji zraste na makaronih, v tujini pa mu dajo še torto. Poglejte samo naše reprezentance. Dobro, če se trije poškodujejo, mora selektor vzeti tudi kakšnega iz slovenskih lig, sicer pa so sami iz tujine. Ključni igralci vsi igrajo v tujini. Iz slovenskih lig sta v prvi postavi morda eden, dva. Mladi zavestno odhajajo v tujino, čeprav vedo, da bodo tam morda igrali manj. Kako pa je v individualnem športu? Kam naj gre Kristjan Čeh s svojo zlato medaljo? Kam naj gre kakšen dober alpski smučar? Kdorkoli? Ampak tu je namizni tenis, individualni šport, ki ima profesionalne klube. V športu vlada moč denarja.

Pa je to rešitev za skoke, biatlon in tako naprej? Profesionalne lige, profesionalni klubi namesto reprezentanc?

Hm, o tem se je v preteklosti že govorilo, da bi v individualnih športih namesto reprezentanc nastopali profesionalni klubi. Morda bi bilo celo zanimivo, ampak bi bilo pogubno. S tem bi propadli vsi mladinski pogoni. Ne moremo se zgledovati po Združenih državah Amerike, kjer so profesionalni in visoko razviti športi samo tisti, ki imajo močan univerzitetni šport. Do univerze oni športa domala nimajo.

Že univerzitetni je močno komercializiran, liga NCAA je milijardni posel.

Tako je, pa imate še denimo veslanje, ki je individualni šport, ampak univerze, kot so Harvard, gojijo te programe. Dober veslač zlahka pride na to prestižno univerzo. Pri odbojki je enako, saj imamo gor slovenskega trenerja. To je vprašanje modelov in mi v Sloveniji se moramo usesti in se temeljito pogovoriti, kakšen model si želimo. Imamo izjemno srečo in prednost, da smo športni narod. V to pa so nas spodbudile raznorazne prireditve. Individualni šport številka ena pri nas je nedvomno kolesarstvo, v tem imamo tako mednarodne rezultate kot domače prireditve. Tek je močan, imamo številne maratone, smo pa Izgubili tiste, ki smo jih nekoč že imeli, tekmovanja za otroke. Dobro, saj se tudi tu še dogaja, ampak nek vzdržen model bo preprosto treba poiskati. Dokler so starši pripravljeni financirati športne dejavnosti svojih otrok, bo še šlo, ko pa se to konča, pa bo nastopila kriza. Samo poglejte alpsko smučanje.

Moja teza je, da bi se moral vrhunski šport vzdrževati sam, država pa bi morala bolj podpirati mladinske športe. In najboljše strokovnjake je treba dati v mladinski šport.

Sportal Ni si želela končati na takšen način #video

Vas še kdo od odgovornih povpraša za mnenje?

"Ne bi bilo treba veliko, saj smo že športni narod, toliko ljudi, kot jih je dandanes vidim na kolesih, ni bilo še nikoli." Foto: Ana Kovač Jaz to kar ves čas govorim, ampak ni neke volje. Imam pa en zelo dober občutek glede te spremembe, ko je šel šport na ministrstvo za gospodarstvo in turizem. S to spremembo smo dobili en dodaten motiv v športu. Pa tudi država bi ga morala imeti. Mi dandanes ne govorimo o športu kot o rekreaciji, v definiciji je šport tekmovalnost, vse ostalo pa je telesna dejavnost, ampak v svetu se že dolgo uporablja izraz športna industrija. Ta ne pomeni le proizvodnje športne opreme, športnih copat in podobnega. Ta je le del tega, v športno industrijo pa je vse bolj vključen turizem. Športni turizem. Ko ljudje pridejo, jim ponudiš neko dejavnost, bodisi kolesarjenje, planinarjenje, kajak, rafting in podobno. V tem je denar. Ta denar se vrača v skupnost. Za gorsko turo lahko denimo planinska zveza ali društvo zaračuna 500 evrov, gorskemu vodniku da 200 evrov, 300 jih ostane za vlaganje. Mislim, da je v tej panogi zelo močen potencial. Drugo so športne prireditve. Doktor Zalaznikova je izračunala, da je multiplikator športnih prireditev 1,8, se pravi, da smo zaslužili več, kot smo vložili. Tukaj je zelo močna povezava, še večja pa je, da bi morali spodbujati gibanje in gibalno dejavnost, za boljše zdravje prebivalstva, s katerim bi se razbremenila zdravstvena blagajna. Fizično delo to ni. Pa ne bi bilo treba veliko, saj smo že športni narod, toliko ljudi, kot jih je dandanes vidim na kolesih, ni bilo še nikoli.

Preberite še:

Sportal Sramežljivi selektor brez dlake na jeziku