Da bi sinova dejala: Moj "fotr" je velik smukač in vzornik

Ko je pred dobrim desetletjem v Bardonecchii postal mladinski svetovni prvak v smuku ter podprvak v superveleslalomu - mimogrede, v hrbet mu je tedaj gledal tudi kralj hitrosti v pretekli zimi Kjetil Jansrud -, je veljal za ime prihodnosti. Danes se tržiški Ljubljančan Rok Perko pri 30 letih kot oče dveh otrok, zadnji Slovenec, ki je stal na odru za zmagovalce v svetovnem pokalu, in ob odsotnosti Andreja Šporna celo v vlogi najstarejšega slovenskega smučarskega reprezentanta pripravlja na novo sezono. Na sezono, za katero verjame, da bi lahko po strašljivem padcu v Sočiju in zimi vrnitve v svetovni pokal vendarle predramila spečega čudežnega dečka slovenskega alpskega smučanja.

Je že napočil trenutek, ko vas vsaj starejši sin vpraša, v kakšno službo hodi oče? Dvomim, da pri slabih štirih letih ve, kaj je pravi poklic. Če bi me vprašal, bi mu dejal, da je ati tisti, ki ga lahko vidi na televiziji. Je tisti, ki se trudi za sebe, svojo družino in državo dosegati kar se da dobre rezultate. Obenem pa je tudi tisti, ki ima v življenju ta privilegij, da se ukvarja z dejavnostjo, v kateri neizmerno uživa. Toda zdaj ga bolj zanima, kolikokrat mora spat, da se vrnem s kakšne poti. No, ko mu rečem številko 30, še gre. A pred dnevi sva računala, koliko dni ga loči do trenutka, ko bo lahko sedel za volan osebnega avtomobila. Prišla sva do 5800.

Se je zaradi družine težje posloviti od doma? Ko sem dlje zdoma, pogrešam opazovanje razvoja in napredka obeh sinov. Bilo bi kruto, če bi dejal, da se skušam na turnejah povsem izklopiti. Jasno, na sedežnici ali pa ob večerih in jutrih pogosto mislim na družino. A na terenu se osredotočam predvsem na smučarske izvedbe.

Ste se kot oče tudi smučarsko spremenili? Družinska odgovornost me pri smukih ne ovira. Vendarle ne gre za smrtno nevaren šport. Poškodbe pa so zanesljivo del njega. A starejši sin Oskar je že imel 'poškodovanega atija'. Trdim pa, da sem zaradi družine še bolj motiviran. Tudi zaradi otrok bi rad postal športnik, ki se bo ljudem vtisnil v spomin. Lepo bi bilo, če bi sinova nekoč dejala: "Moj 'fotr' je bil velik smukač in vzornik!" Lepo bi bilo, če bi ju vrstniki spraševali o meni, ne pa da bi morala pojasnjevati, kdo sem.

Za vas bi bil torej največji udarec, če bi sinova čez nekaj let nekdo vprašal, ali ni nemara njun oče večni talent? V tem primeru bi že kar pozabili namen … Ponavljam, družina me dodatno motivira. V prvi vrsti se kajpak želim dokazati sam sebi. Nato pa vsem družinam. Namenoma govorim v množini. Govorim o svojih starših, o družini, ki sva jo ustvarila z ženo Tjašo, in tudi o njeni družini. Vsi mi nudijo neizmerno podporo, zato bi jim rad z rezultati nekaj tudi vrnil. Vrnil pa bi rad tudi sebi. Od trenutka, ko sem prvič stal na smučeh, vem, kaj bi rad dosegel. Vseh teh let ne želim vreči stran.

Vseskozi govorite o "tistih" dosežkih. Ni skrivnost, da bi rad postal vrhunski smukač. Povsem konkretno, v prihodnji sezoni se želim prebiti med najboljših 15 smukačev svetovnega pokala, ki se na tekmah gibljejo med stopničkami in 15. mestom. Junija sem dopolnil 30 let. Nisem najmlajši, nisem pa veteran. Navsezadnje je tudi Andrea Massi na novinarski dovtip o meni kot veteranu pripomnil, da sem zdaj v najboljših letih. Vesel sem njegovih besed. Skušal jih bom potrditi tudi na snegu. Za smukača sem še vedno mlad, čeprav sem se od najmlajšega v reprezentanci kar naenkrat spremenil v najstarejšega. Zgolj s točkami ne morem biti več zadovoljen. Zdaj ali nikoli.

Omenil pa vas je tudi predsednik alpskega zbora Iztok Klančnik, ki je dokaj jasno namignil, da bo prihodnja sezona za vas odločilna. Je to signal za zadnjo priložnost, ki vam jo ponuja SZS? Za menoj je sezona, na katero na rezultatski ravni ne morem biti ponosen. Vesel pa sem, da sem se po hudem padcu na olimpijskih igrah v Sočiju 2014 vrnil v svetovni pokal. Trdim, da zaposleni na SZS takšnega padca v živo še nikoli niso videli. Jaz sem ga preživel. S tem sem se moral spopasti. Zato bom preteklo sezono označil za prvo po poškodbi, zdaj se bom skušal vrniti k zarisani poti, ki vodi proti vrhu. Sem zadnji Slovenec s stopničkami v svetovnem pokalu in zgolj eden od treh smukačev med najboljšo trojico. To se hitro pozabi, mar ne? No, vrhuncu je resda hitro sledilo temačnejše obdobje. A zakaj ne bi tudi zdaj prišlo do naglega preobrata, tokrat v nasprotno smer?!

Kaj pa ste v ta cilj vložili? Sprašujem se, kaj bi v fazi psihofizične priprave lahko storil več. Vesel sem, da smo s sotekmovalci letos sodelovali tudi z Andreo Massijem. To je bila pika na i. Verjamem, da nam ni pomagal le na ravni telesne pripravljenosti, temveč nas je dvignil tudi v glavi. Pripeljal nas je do razmišljanja, ki ga zaznamuje perfekcionizem. Njegove napotke imam v glavi tudi zdaj, ko ga ne vidim ali slišim. S tem grem tudi na sneg.

Na sneg … Sprva v Čile, kjer se boste že v petek lotili večtedenskih priprav. A tam vas čaka tudi domača naloga. Vaš položaj na smukaški lestvici Mednarodne smučarske zveze je skromen, priložnost za popravke pa ponujajo tekme južnoameriškega pokala. S to mislijo v Čile ne potujem le jaz. Tudi Francozi, Nemci, Kanadčani, Američani … To je lahko le dodaten motiv. Če se bom izkazal na teh tekmah in popravil svoje izhodišče v svetovnem pokalu, bo to sanjska popotnica.

Omenili ste olimpijski padec v Sočiju. Ste si ga večkrat ogledali? Da. Sprva na YouTube, kjer je imel v 24 urah kar 110 tisoč ogledov. Žal so ga nato odstranili. Ko sem ga gledal, sem si dejal: 'To sem jaz. In da, preživel sem." Če si pri takšnem padcu poškoduješ le meniskusa in nos, si lahko srečen. Sicer pa imam doma še en trenerski posnetek padca in si ga občasno ogledam.

Ste si ga ogledali tudi v družbi tasta, znamenitega kaskaderja Roka Cvetkova? Ne. Verjamem pa, da bi me pohvalil, saj je bil to res lep kaskaderski vložek z minimalno ceno.

Ni skrivnost, da vas je Rok Cvetkov že vpeljal tudi v pravi svet filma. Sodeloval sem pri filmu Diana, kjer smo ''paparaci'' z divjo avtomobilsko vožnjo lovili princeso oziroma njenega ljubimca, posnel pa sem tudi nekaj kadrov za francoski oglas. Če bi želel, bi bil lahko v kaskaderskem svetu zelo dejaven. Zanimivo je tudi, da se ženin brat odpravlja na študij filma v ZDA. Kdo ve, morda me res še čaka filmska kariera. Ha, ha … A zdaj so moje misli povsem pri alpskem smučanju.

Bi dejali, da adrenalin povezuje poklica kaskaderja in smukača? Adrenalinski trenutki so resda prisotni na obeh ravneh. A pri kaskaderstvu je ključna izvedba elementov, ki so za normalne smrtnike nepredstavljivi, v smučanju pa adrenalin povečuje tekmovalnost. To je tisto, kar me žene, motivira … Adrenalin zatorej čutim predvsem pred štartom določenega smuka, nato pa sem povsem osredotočen na izvedbo.