Ilka Štuhec
Ponedeljek, 5. 12. 2016, 3.00
6 let, 6 mesecev
Ilka Štuhec in Darja Črnko
Če bi ubogala mamo, ne bi smučala in zmagovala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,30
2
Sanjskega tekmovalnega konca tedna Ilke Štuhec, ki je v Lake Louisu v Kanadi slavila dve smukaški zmagi in superveleslalomsko preizkušnjo končala na petem mestu, se je še posebej čustveno veselila njena serviserka in mama v eni osebi – Darja Črnko.
Kanadska bera Ilke Štuhec: dve zmagi (smuk), peto mesto (superveleslalom), 245 točk in dobrih 85 tisoč evrov iz nagradnega sklada
S petim mestom na nedeljskem superveleslalomu, kar je bila ob zmagi Švicarke Lare Gut celo njena druga najboljša uvrstitev v tej disciplini v karieri, je Ilka Štuhec zaokrožila sanjski konec tedna v Lake Louisu. Pred tem je namreč smučarsko javnost šokirala z dvema smukaškima zmagama in prevzela vlogo prve slovenske alpske smučarke.
"Kot najbolj trmasta žival"
Team Ilka: Grega Koštomaj, Anja Sešum, Ilka Štuhec in Darja Črnko
S Štuhčevo, ki jo po vrnitvi v domovino čaka večerni sprejem na Trgu Leona Štuklja v Mariboru (19.00), so se treh vrhunskih rezultatov v Lake Louisu veselili trener Grega Koštomaj, kinezioterapevtka Anja Šešum ter serviserka in koordinatorka samostojne ekipe Darja Črnko.
Ta s priimkom "skriva" še eno pomembno vlogo. Je namreč tudi Ilkina mama, zato je razumljivo, da so jo prevzela še toliko bolj izrazita čustva.
"Dve zmagi sta poplačali marsikaj. Ne le garanje, temveč, če govorim povsem osebno, tudi materinske pomisleke. Ponosna sem na Ilko. Je trmasta. Kot najbolj trmasta žival. Premagovala je vse bolečine. Zdaj je stopila na najvišjo stopničko," pravi Darja Črnko in dodaja, da jo je dodobra presenetil odziv okolice.
"V Lake Louisu nisem naletela niti na enega sogovornika, ki nam uspeha ne bi privoščil. Vsi, od tekmovalk do trenerjev in serviserjev," je poudarila ob slovesu od Kanade.
Ko neubogljiva hčerka stopi na stopničke
"To je bila le potrditev, da smo dobro delali. A zadovoljni ne bomo nikoli. S to miselnostjo gremo naprej," pripoveduje serviserka vodilne smučarke smukaškega seštevka svetovnega pokala, ki se je v trenutkih slavja spomnila tudi Ilkine poškodbe kolena iz leta 2008, boleče rehabilitacije, obnovljenih poškodb in finančno zahtevnega iskanja samostojne poti, kar je bil odgovor na nezaupanje v reprezentančni sistem.
Darja Črnko - edina serviserka-mama v karavani svetovnega pokala
Priznava, da je vloga mame pri delu nekajkrat premagala oziroma prevladala smučarsko (so)delavko. "Večkrat sem ji dejala, naj se ustavi, naj odneha. Njen odgovor? O tem se ni želela pogovarjati. Zdaj sem vesela, da je bilo tako. Ni mi žal, da me ni poslušala," pripoveduje Mariborčanka, ki sicer skuša ločevati družinske in športne vezi. "Včasih pač ne gre," dodaja.
"Ob progi sem pogosto odrezana od informacij, saj strmim v ekran kamere in čakam. Ob meni je stal švicarski trener in ob Ilkinem nastopu postal nadvse nervozen. 'Prva je, prva je,' je dejal. Ko mi je nekaj trenutkov zatem v objem skočil eden od članov ameriške ekipe, sem se zavedala, da je vse skupaj res."
Iz arhiva: Ko materino tolažbo zamenjajo povišani toni
Darja Črnko, ki je bila debelo desetletje in pol trenerka v mariborskem Braniku, doma pa vodi servis smuči, svoji hčerki pomaga povsem drugače kot večina mam alpskih smučark.
Serviserji in tekmovalci v svetovnem pokalu so ponudili že več zgodb: oče in sin, oče in hči, sam svoj mojster, partnerja … Mama in hčerka pa je nekaj edinstvenega. Vaju pogosto opominjajo na to?
Ilka Štuhec: Skoraj vsi akterji v naši karavani so to normalno sprejeli. Videli so tudi, da imava profesionalen odnos. V tem poslu ni ujčkanja.
Darja Črnko: Sprva so me nekoliko nenavadno gledali in me spraševali, ali sem fizioterapevtka. Slika pa se je radikalno spremenila, ko je Ilka na smuku v Lake Louisu leta 2011 zasedla šesto mesto. Takrat so se tudi meni odprla vrata. Postala sem del te druščine serviserjev.
Morata pogosto zavestno izklapljati družinski vlogi?
Ilka: Ko zapustiva domači prag, se vse spremeni. Mama in hčerka ostaneta tam. Na terenu sva tekmovalka in serviserka oziroma trenerka.
Darja: Včasih mi je zaradi tega zelo težko. Naloga mam je namreč tudi tolaženje hčerke, ki pokliče v stiski. Jaz pa jo moram v tistem trenutku nadreti in ji očitati slabo smučanje. A na koncu sem se tudi na to privadila. Prepiru zdaj hitro sledi umirjen pogovor. V tem svetu ni prostora in časa za kujanje.
Sanjski začetek nove sezone za smučarko, ki - vsaj na papirju - ostaja članica reprezentance, a trenira in na tekmovanja potuje v okviru odcepljene ekipe.
Smučanje je nevaren šport, kar potrjujejo tudi Ilkine poškodbe in operacije. Mama bi verjetno hčerko hitreje zaustavila ali ji odsvetovala nastop kot pa trener oziroma serviser …
Darja: Tekmovalno smučanje sem ji odsvetovala, ko je bila stara 15 let. No, ni me poslušala. Danes je odrasla ženska. Sama stoji za svojimi odločitvami. Trdim pa, da smučanje ni šport za ženske. To je gladiatorstvo na mrazu.
Ali potemtakem tudi servisiranje smuči ni za ženske?
Darja: Pred leti sem si zabičala, da ne bom več servisirala smuči, saj te to delo izmuči. To je črnsko delo. A prisiljena sem bila pojesti kar nekaj zarečenega kruha. Po prvi Ilkini poškodbi reprezentančni sistem ni poskrbel za njeno vrnitev. Posledično je izgubila zaupanje v njih, saj je prvi klic odgovornega trenerja prišel po štirih mesecih. Odločili sva se za samostojno pot. Tako se je vse skupaj začelo.
Ilka, se strinjate, da smučanje ni za nežnejši spol?
Darja Črnko je v reprezentanci delovala kot serviserka, zadolžena za Ilko. Zdaj sta povsem na svoji poti.
Ilka: No, v smučanju smo tudi ženske, zato je očitno v tem športu tudi nekaj za nas. Zakaj bi se dekleta ukvarjala zgolj z baletom? Smučanje sem si izbrala zavestno. To je moje življenje.
V kolikšni meri pa je sodelovanje v smučanju spremenilo vajin pravi družinski odnos?
Ilka: Odkar pomnim, mama trdo dela. Morda sva se tudi zaradi tega s sestro Doro večkrat igrali bolj fantovske igre, se valjali po blatu in barbikam trgali roke, namesto da bi jih oblačili in česali. Norenje na sto načinov je bilo moje otroštvo, danes pač noriva drugače – bolj resno.
Darja: Ni povsem preprosto. Včasih si želim, da bi bila v ciljnem izteku s transparentom v roki. Tako kot večina mam …
Odnos med serviserjem in smučarjem terja posebno vrsto komunikacije. Povratne informacije so pogosto ključne. Sta na tem področju dovolj usklajeni?Ilka: Da, čeprav za razliko od drugih nisva skupaj na štartu. Tega nočem. Tam imam svoj ritual. Pogovori o opremi in pripravi smuči pa so na dnevnem redu, saj so moji občutki in trenutna forma odločilni pri izbiri materiala.
Darja: Tudi jaz ne želim biti na štartu. Ilka ima prav. Ne bi vedela, kako ravnati, predvsem pa s svojo energijo ne bi rada vplivala nanjo. Vem pa, da so tekmovalke tam zelo različne. Nekatere bi se zabavale, drugih ne smeš niti pogledati, tretje je treba masirati … Sicer pa s komunikacijo, ko gre za pripravo smuči, nimava težav.
Sta na potovanjih vedno sopotnici?
Ilka: Da, prav letos sva kupili novo vozilo. Ko naloživa smuči, bokse za opremo za urejanje smuči, delovno mizo, stvari za fizioterapijo, kondicijske pripomočke, kolo, osebno prtljago in vse drugo, je kombi poln. Najina težava je tudi pot Ljubljana–Maribor, saj to ni za vogalom. Med tekmovanji se ne voziva domov, če se le da, na svoje stroške ostajava v bližini prizorišč tekmovanj.
Nova sezona, nove smuči: Ilka je Rossignol zamenjala za Stöckli, s katerim je zmagovala tudi Tina Maze.
Darja: Ljudje si verjetno ne predstavljajo dodatne težave, ki jo je omenila Ilka, torej razdalje Maribor–Ljubljana. Pred leti sem v pičlih šestih mesecih zgolj na tej relaciji, ko sem Ilko vozila na zbirna mesta in hodila po njo, prevozila 15.600 kilometrov in plačevala cestnino.
Z Anno Fenninger, Viktorio Rebensburg, Laro Gut, Tino Weirather in še kom na sceno stopa rod smučark, rojenih v letih 1989 in 1990. Ilka, to so vaše vrstnice, ki ste jih premagovali v mladinski konkurenci. Kaj vam manjka do kontinuirane konkurenčnosti med članicami?
Ilka: Samozavest … In seveda vsaj približno enakovredni pogoji za treninge ter prava oprema. Letos imam pravi dres komaj od svetovnega prvenstva naprej.
Darja: Ilka je izpostavila samozavest. Res je. A zakaj je ni? Ker ni urejenih pogojev in delovnega miru. Ker ni sistema, ki bi v celoti ponujal oporo, se trudiva sami. Na srečo nama ogromno ljudi pomaga, a kaj, ko sistem ne dovoljuje, da bi se jim lahko oddolžili. Govorim o dovoljenih pokroviteljih. Ilka lahko pokrovitelja oglašuje le na čeladi oziroma kapi. Drugje ne. Zato trdim, da pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev, ki ga v podpis vsako leto ponuja Smučarska zveza Slovenije, diši po sužnjelastniškem sistemu.
Kaj pa najbolj pogrešate v procesu dela na terenu?
Ilka: V ekipi je premalo trenerjev, da bi "pokrili" celotno progo ali omogočili optimalne treninge. Poleg tega imamo velikokrat težave pri zagotavljanju dobrih terenov. Stalno je treba gledati tudi na vsak evro. Ko nisi na tekmah svetovnega pokala, vsi stroški padejo na tvoja ramena.
Ilka Štuhec je nase opozorila že pred slabim desetletjem - kot mladinska svetovna prvakinja v slalomu in smuku.
V zadnjem obdobju se podobne obtožbe kopičijo, manj je konstruktivnih kritik. Zatorej izziv: kaj storiti za boljši smučarski jutri?
Ilka: Nisem v položaju, da bi določala, kako morajo potekati stvari. Moti pa me predvsem neprilagodljivost. Neko podjetje mi podari stvari, ki jih od SZS ne dobim, a jih potrebujem za treninge, pa nato ne smem niti objaviti, da uporabljam njihove izdelke. Prav zaradi tega sem se pred letom skupaj z Rokom Perkom, Andrejem Špornom, Marušo Ferk in Ano Drev obrnila na odvetnika, ki je zvezo pozval k spremembi tega pravilnika. Do danes se ni spremenilo nič.
Darja: Vodstvo zveze ima prav, ko skuša zagotoviti red. A to je treba delati z občutkom in posluhom za tekmovalca. Morda se odgovorni ne zavedajo, da ima smučar na voljo le eno službo in slabih deset let za uspeh. Naj v tem času zgolj plačuje in nič ne zasluži? Poleg tega odgovorni ne poznajo zgodb vseh tekmovalcev. Za mnogimi stojijo družine, ki so v projekt smučarskega razvoja svojega otroka vložili dobesedno vse. Si predstavljate, kako se nato počutijo, ko se po vsem tem s tem otrokom nekdo igra. To mu dovoli, tega ne …
Je skrivnost, kakšen je bil vaš vložek v Ilko?
Darja: Uf, natančnega podatka na pamet ne vem, a je znesek zelo visok. Ker smo po poškodbah, ki jih je staknila v ekipi, nato Ilko družinsko pripravili in jo vrnili, vem, da smo vanjo vložili več kot SZS. Govorim le o mladinski in članski kategoriji. Dovolj o vrtoglavih stroških pa pove podatek, da smo v pretekli sezoni med 11. januarjem 2013 in 4. februarjem 2014, torej med poškodbo v Zauchenseeju in odhodom na olimpijske igre v Soči, porabili okoli 20 tisoč evrov. V tem obdobju je pomagala tudi reprezentanca, ki je za Ilko organizirala posebne treninge, kakršne je potrebovala. Za to sem odgovornim hvaležna.
Iz Lake Louisa se Ilka Štuhec vrača v Evropo, kjer jo čez slaba dva tedna čakata tekmi v Val d'Iseru.
Ilka: Med nami ni bilo nikoli nobenega spora. Res pa je, da tudi komunikacije ni. Zakaj? Ne vem. Tako pač je. Težko pa govorim o tem, kaj bi bilo, če bi Andrea Massi postal vodja reprezentanc. O položaju, v katerem nisem, težko razmišljam. Lahko pa rečem, da spoštujem delo vsakega trenerja, čeprav se prava kompatibilnost vidi šele med delom. Sem človek, ki vrača, kar mu je bilo dano. Kakšen odnos ima nekdo do mene, takšnega tudi vračam.
Darja: Tudi jaz nimam odgovora na to vprašanje. Dejstvo pa je, da komunikacije med nami ni. Res je tudi, kar trdi Ilka – nikoli se nismo skregali. A vse to ne zmanjšuje izjemnega spoštovanja, ki ga gojim do dela ekipe Tine Maze in rezultatov. Klanjam se. Slovenščina ne premore več pridevnika, s katerim bi lahko opisal, kakšen je njen rezultatski opus. Bojim se, da se slovenski ljubitelji smučanja zdaj še ne zavedajo, kako veliki dosežki so to.
2