"Če bi bile olimpijske igre vsaj mesec dni pozneje, bi bilo drugače"

Foto: Ana Kovač Za obe je letošnja zima drugačna. Ilka Štuhec se poleg rehabilitacije, ki se zajeda v večji del dneva, posveča študiju, mama Darja je spet lahko mama kot mama.

Z drugo najboljšo smučarko lanske zime in njeno mamo, ki je hkrati tudi vodja hčerine ekipe, njena serviserka in po potrebi zaupnica, smo se pogovarjali o prelomni točki, ki je sprožila domine, ki so se razletele usodnega 22. oktobra lani, ko si je najboljša smukačica lanske sezone na treningu poškodovala koleno, o stvareh, ki bodo od zdaj naprej drugačne, in o unikatnem odnosu, ki sta ga ustvarili unikatni mama in hči.

Sredina smuka na Mariborskem Pohorju verjetno ni bila vaša prva po poškodbi. Vendarle bi bilo preveč tvegano, če bi to prvič storili prav pred objektivi snemalcev in fotografov.

Ilka Štuhec: Res je, že prej sem poskusila, ravno toliko, da sem se prepričala, da ne bo šlo kaj preveč narobe. Če bi šlo, ne bi bilo najboljše, če bi se to zgodilo ravno na medijskem dnevu.

Kako pa je bila videti prva smuka daleč proč od medijev?

Ilka: Mirno (smeh). Tudi ta se je zgodila tukaj na Pohorju, zato da se lahko držimo programa rehabilitacije in treningov, kot smo si jih zastavili.

Pa je vaš prihod na smučišče po lanski fantastični sezoni še lahko miren?

Ilka: Skoraj nemogoče. Tudi če se zakamufliram, me slej ko prej kdo prepozna.

Darja, nekoč ste izjavili, da težje ko je v življenju, bolj sta povezani druga z drugo. Sklepam pravilno, če rečem, da je potem obdobje po lanskem oktobru eno najtesnejših druženj za vaju, vsaj v zadnjih letih?

Darja Črnko: Na začetku rehabilitacije je to vsekakor držalo, zdaj greva že vsaka po svoje.

V Ilki vidi sebe, s to razliko, da jo je hči značajsko nadgradila. "Bolj je trmasta kot jaz, bolj je prijazna, močnejša, bolje smuča," našteva Darja. Foto: Ana Kovač

Ko pogledate svojo mlajšo hčer, vidite v njej del sebe, del značajskih lastnosti?

Darja: Vidim, s to razliko, da me je Ilka nadgradila. Bolj je trmasta kot jaz, bolj je prijazna, močnejša, bolje smuča …

Ilka: Mama pa zna nastopiti odločneje kot jaz in v moje dobro zna bolj vztrajati, kot bi jaz kadarkoli lahko. Kot je že rekla, včasih sem preveč prijazna.

Darja: Včasih tudi jaz premalo udarim po mizi, ampak od zdaj naprej bo drugače.

Ste se to odločili oktobra, po Ilkini poškodbi?

Darja: Da, ko je vse prišlo za mano, sem se vsega še bolj zavedala. Do zdaj sem bila jaz zadnji filter med Ilko in preostalimi, zdaj bo še nekdo za menoj.

"Mislim, da je zelo veliko ljudi mislilo, da nimam kaj početi, pa še zdaleč ni tako." Foto: Ana Kovač Za obema je že več izkušenj z rehabilitacijami. Kako se je ta zadnja razlikovala od prejšnjih? Je bilo med tokratno več na stežaj odprtih vrat kot pri prejšnjih?

Darja: Tokrat so bila odprta vsa vrata in nisva bili tako sami kot prejšnjič. Ogromno ljudi je ponujalo svoje storitve in znanja. Verjamem, da so vsi hoteli dobro, vendar smo tokrat raje vztrajali pri preverjeni poti.

Mislim, da je ekipa za rehabilitacijo, ki je skrbela za Ilko, popolna.

Trener Grega Koštomaj je dejal, da ste se že prvi večer po poškodbi usedli, se pogovorili, kako naprej. Kaj počnete vi, Darja?

Darja: Mislim, da je zelo veliko ljudi mislilo, da nimam kaj početi, pa še zdaleč ni tako. Še vedno pomagam v delavnici pri servisiranju smuči pa več sem lahko bila mama. Lahko sem pospravljala, skrbela za hišo … Prepirali se niti nisva (pogleda Ilko in obe bruhneta v smeh). Skratka, življenje je bilo precej drugačno, kot sem ga bila vajena zadnjih osem, devet let, ko smo samo letali naokoli.

"Še vedno pomagam v delavnici pri servisiranju smuči pa več sem lahko bila mama. Lahko sem pospravljala, skrbela za hišo … Prepirali se niti nisva ..." Foto: Ana Kovač

Pa vam je tega manjkalo?

Darja: Sploh ne, sem pa zdaj ugotovila, da sem kar rada doma, pred tem sem mislila, da je ravno nasprotno. Ilki sem hvaležna, da me je povabila na to pot, to mi ogromno pomeni. Dano mi je nekaj, kar je dano le redkokateri mami.

"Moja prva misel po poškodbi je bila: Ne, ne bom mogla nastopiti v Lake Louisu. Tega sem se res veselila. Misel na olimpijske igre je prišla šele pozneje …" Foto: Ana Kovač Ilka, kaj je vas po padcu najbolj težilo? Da je olimpijska sezona izgubljena, da vas čaka še ena rehabilitacija, kako se bodo odzvali sponzorji ali to, kaj bodo zdaj počeli preostali in kako jih boste plačali?

Ilka: Moja prva misel po poškodbi je bila: Ne, ne bom mogla nastopiti v Lake Louisu. Tega sem se res veselila. Misel na olimpijske igre je prišla šele pozneje … Potem so prišle na vrsto tekme, ki sem jih težko gledala, a sem se potem malo unesla, zdaj pa so pred vrati olimpijske igre …

Kar zadeva ekipo, me ni skrbelo. Vedela sem, da bo Anja stalno z mano. Vesela sem, ker so ji dovolili, da je bila prisotna tudi pri operaciji, kar je tudi zanjo pomembna izkušnja. Zdaj je spoznala tudi drugo plat, rehabilitacijo po poškodbi, ne samo plati, ki jo je poznala že prej, torej pripravo na tekmo.

Omenili ste olimpijske igre. Boste med tistimi, ki bodo budilke naravnali na 2. uro zjutraj in tekme spremljati kot največji navdušenci?

Ilka: Ne vem, mislim pa, da sem dovolj mahnjena, da bom že ob dveh zjutraj sedela pred televizijo (smeh).

"Jokica sem. Marsikaj sem doživljala zelo čustveno, vem pa, kje je meja, in te se pri kazanju čustev v javnosti držim." Foto: Ana Kovač

V javnosti se vedno zelo dobro držite, pogumno, bi rekla. Zdi se mi, da ste se v javnosti zlomili samo enkrat, če seveda odmislimo veselje in solze na zmagovalnem odru, in sicer na sprejemu pri predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je sprejel najboljše športnike minulega leta, vam pa je pripadla čast govora. Kaj se vas je tako dotaknilo?

Ilka: Res je, tisto ni bilo ravno načrtovano. Jokica sem. Marsikaj sem doživljala zelo čustveno, vem pa, kje je meja, in te se glede kazanja čustev v javnosti držim.

Ampak v tem primeru ni šlo. Kaj je bila kaplja čez rob?

Ilka: Govorila sem o tem, kako se vedno, ko pademo, tudi poberemo, in da sem jaz spet na tej poti … Potem sem v nekem trenutku pogledala zbrane in me je odneslo.

Je bilo to edinkrat v javnosti?

Ilka: Jokala sem tudi na razglasitvi v St. Moritzu, sicer pa res ne. Saj se je kopičilo, še posebej v primeru slabih voženj, ki so me razjezile, a tega nisem javno razkazovala. Sem pa človek in imam čustva.

Izjavili ste, da je ta rehabilitacija precej težja za glavo kot telo. Ali to pomeni, da tudi v obdobju rehabilitacije sodelujete s športno psihologinjo Tanjo Kajtno? Skratka z nekom, ki zna vprašati točno tisto, kar morate predelati?

Ilka: Da in mislim, da je to sodelovanje zelo dobrodošlo. Z vprašanji me usmerja, da sama pridem do določenih spoznanj. Zame je zelo pomembno, da se sprijaznim s tem, zakaj zdaj nisem tam, kjer sem si želela biti. Lahko gre za povsem normalen pogovor, ki ga ona z dodatki usmeri tako, da je zame najbolje.

Zelo pomembno je, da karte položim na mizo. Dejstvo je, da sem na olimpijskih igrah že nastopila (Soči 2014), zdaj bi šla tja dejansko zmagat.

Glede na to, kako dobro napredujem in da sem malo že smučala, sem še vedno upala, da bi se mi izšlo do Pjongčanga. Pa vendar, tudi če bi tja odpotovala, vem, da nisem dobro pripravljena, in to, da bi na koncu osvojila 15. ali 4. mesto, ne bi pomenilo nič. Ni pomembno samo sodelovati. Zdaj ne več.

"Sama sem se po poškodbi takoj odločila za operacijo in mislim, da je tako prav." Foto: Ana Kovač

Seveda bom zelo natančno spremljala, kako bodo smučale športnice, ki se vračajo po poškodbi kolena. Na primer Veronika Zuzulova (alpska smučarka, ki si je septembra poškodovala koleno, po sodobnejšem posegu pa se je že vrnila na smuči), smučarska krosistka Marielle Thompson …

Sama sem se po poškodbi takoj odločila za operacijo in mislim, da je tako prav. Čutim, da so prve odločitve najbolj realne in da je pri njih treba vztrajati, čeprav so bila v ozadju tudi vprašanja v smislu, kaj pa če bi se tudi brez posega dalo stvari urediti tako, da bi se vendarle lahko udeležila olimpijskih iger. A poudarjam, v tem primeru bi šlo samo za sodelovanje, brez možnosti za zmago. Nekako sem se s tem sprijaznila.

Podobne dileme sem imela že pred štirimi leti v Sočiju, ko sem samo štiri tedne po posegu na kolenu (artroskopija) odpotovala na igre, a je bilo drugače. Ko sem se takrat zbudila iz narkoze, mi je zdravnik dal načrt rehabilitacije in mi rekel, naj se odločim, ali grem ali ne.

Zdaj je bilo drugače. Pregled pred božičem pri dr. Friedrichu je pokazal, da sicer odlično napredujem, da pa je Koreja na sporedu prehitro. Če bi bila vsaj mesec dni pozneje, bi bilo drugače, vendar ni.

"Mislim, da je bilo za poškodbo krivo to, da preprosto nismo znali rešiti vsega tega pritiska, ki se je oktobra spet začel stopnjevati. Zdaj vemo, da moramo nekatere stvari ustaviti …" Foto: Ana Kovač

Darja, na Ilkin rojstni dan, ki je tudi dan njene zadnje operacije, ste na njeni uradni spletni strani objavili zelo močan zapis o svojem odnosu do svoje mlajše hčerke, slabih občutkih pred tistim usodnim treningom, krivdi, ki jo čutite ob tem. Ilka, ste ga prebrali?

Ilka: Sem, potem ko sem se prebudila iz narkoze. Zelo lepo je napisano, sem ji pa tudi povedala, da ta objava morda ne sodi na spletno stran, da pa naj o tem presodi sama.

Napisali ste, da ste čutili, da bo šlo tisti dan nekaj narobe. Boste od zdaj vedno poslušali svoje občutke? Večkrat imamo slab občutek, pa se nič ne zgodi …

Darja: Saj ravno to je tisto! Ni bilo prvič, da sem imela tak občutek. Tudi če bi želela trening prekiniti, ga verjetno ne bi mogla, saj je gospodična pač trmasta (se ozre proti hčerki, op. a.). Mislim, da je bilo krivo to, da preprosto nismo znali rešiti bremena pritiska, ki se je oktobra spet začel stopnjevati. Zdaj vemo, da moramo določene stvari ustaviti …

Darja Črnko: "Zadnja poškodba je bila šola za življenje. Le predraga." Foto: Ana Kovač

Govorimo o medijih, sponzorjih?

Darja: O obojem. Vse je bilo na kupu, vse je moralo biti narejeno oktobra, cel kup stvari za smučarsko zvezo …

Snemanje reklam?

Darja: Da, tudi, pritiski so bili ogromni.

Ilka: V tistem obdobju si že tako nervozen. Začenja se nova sezona, ne veš, kje si … Potrebuješ mir, ki pa ga ne dobiš.

Darja: Da, ne veš, kje si … Ne veš točno, kdaj lahko rečeš ne, novinarjem in sponzorjem. Vedno je zadaj vprašanje denarja. Nekateri športniki si lahko privoščijo in rečejo ne, Ilka še ni bila v taki vlogi, da bi si to lahko privoščila. Zdaj vem, morali bi reči ne, denar ni vreden tega, kar se je zgodilo.

Ilka (se obrne k mami): Padla sem sama …

Darja: To je res, je bila pa to šola za življenje. Samo predraga.

Ilka: Logično je, da vsak, ki ti nekaj da, nekaj želi v zameno. To je jasno, se pa da spremeniti termin, kdaj to narediti.

Darja: Že spomladi smo ponudili, da bi izpolnili določene obveznosti, a to ni nikogar zanimalo, potem pa je vse priletelo naenkrat, in to je bilo preveč. Naš načrt je, da zdaj v kratkem izdamo plan aktivnosti, in od tega ne bomo odstopali.

Kako je z zvestobo sponzorjev?

Darja: Niti eden nas ni zapustil.

Ko gledate z distance na tisti zapis … Bi ga napisali še enkrat?

Darja: Nikoli več ga nisem prebrala, čeprav me vsi sprašujejo o njem.

Ker ste se tako zelo razgalili. Kriva sem, ste zapisali.

Darja: Tako sem čutila. Ne morem si pomagati, jaz ne lažem.

Je pred objavo kdo zapis prebral?

Darja: Anja (Šešum, kineziologinja v ekipi Ilke Štuhec, op. a.). Rekla je, da ji ni všeč, pa vendar … Tako sem čutila in hkrati upala, da bo kdo razumel, a kot kaže, ni. Tisti, ki bi morali, žal niso. Mislim na določene sponzorje in smučarsko zvezo … Vendar ne bi želela govoriti o tem.

Čarobno lansko sezono je kronala z dvema malima kristalnima globusoma. Foto: Sportida Vrnimo se na začetek lanske sezone. Takrat ste napovedali, da boste izpustili uvodno tekmo v Söldnu. Zakaj?

Ilka: Tekma v Söldnu je zelo nehvaležna. Ker je zelo zgodaj na programu in ker ji sledijo trije tedni premora. To je bolj tekma z namenom, da se ljudi spomni, da prihaja zima …

Po drugi strani pa je to zelo zahtevna tekma, gre za najzahtevnejši veleslalom v sezoni, na sporedu pa je prvi. Za nekoga, ki vozi samo veleslalom in ima v sezoni od osem do devet tekem, je to seveda pomembna preizkušnja, zame, ki ga vozim dodatno, pa je to lahko, če gre za ponesrečen nastop, breme. Če uspe, je super, če pa ne … Bi ga pa bila sposobna odpeljati …

Darja: Če smem dodati … Sölden bi nam vzel ogromno dni, mi pa nimamo na razpolago neomejeno število dni. Ne moreš trenirati do nezavesti in si vzeti dodatnih dni, ko ti jih ne bi bilo treba.

Veleslalom v Söldnu bi nam vzel teden dni. Če si v top formi, greš, še posebej če si to že prej zelo strogo začrtaš. Morda ga bomo tudi letos izpustili.

Saj smo bili deležni očitkov, češ, Lara Gut in Lindsey Vonn sta tudi štartali. Ne vem, kaj ima Lara zdaj od tega. Pognala se je s štarta in padla po treh vratcih … To lahko za seboj potegne tudi veliko psihično travmo, ki se vleče vso sezono. Mogoče ji zato ne steče, ne vem, razmišljam …

Je pa okoli Söldna res vedno velik rompompom … Avstrijci so naredili cel cirkus. Vsi sponzorji na svetu, ki imajo kakršnokoli povezavo s smučanjem, se zberejo tam, vsi te gnjavijo, vsa smučarska zveza je tam, kot da gre za ne vem, kaj …

To je bolj ko ne industrijska tekma, ki je namenjena temu, da se ljudi spomni, da se začenja nova sezona svetovnega pokala in da je treba nakupiti smučarsko opremo … Strašna fama se je ustvarila, z njo se lahko primerjajo samo svetovno prvenstvo in olimpijske igre. Pa največji pritisk in največ težav ti lahko povzroči.

Popotnica lanske sezone? Ilka Štuhec: Dokazala sem si, da lahko, in to verjamem tudi zdaj. Treniram in delam naprej ne glede na travme, ki mi jih to povzroča. Od vratu navzdol sem super, glava pa … Ta je najtežja." Foto: Ana Kovač

Kaj je največja dota, popotnica lanske sezone? Menda ste poplačali vse dolgove.

Darja: To pa res. Vse. Aja, ali niste brali? Ilka je milijonarka! (ironično)

Tega nisem brala, sem pa zasledila znesek 441 tisoč švicarskih frankov, od česar je bilo treba plačati tudi davek. Ilka, kaj vam je dala pretekla sezona, zavedanje, da zmorete na sam vrh?

Ilka: Da. Samo še glede denarja … Če bi ga želela veliko, bi se ukvarjala s kakšno bolj donosno dejavnostjo. Tega, kar sem dosegla, se lani niti nisem tako zavedala, kot se tega zavedam zdaj, ko sem doma.

Po sezoni smo spet takoj začeli trenirati, sledile so številne obveznosti … Nikoli ni bilo toliko časa in priložnosti, da bi lahko v globino začutila, kaj sem dosegla. Noro, res smo dosegli nekaj velikega. Šele zdaj čutim, koliko je to pomenilo tudi ljudem.

Sicer pa ostajam taka kot prej. Še vedno pomivam posodo, sesam in nečakinji zamenjam plenico … Nisem nekaj več. Še vedno gremo s prijateljicami na kavo in še vedno mi je neugodno, ko kdo pristopi in me prosi za fotografijo ali podpis.

Sem si pa dokazala, da lahko, in to verjamem tudi zdaj. Treniram in delam naprej ne glede na travme, ki mi jih to povzroča. Od vratu navzdol sem super, glava pa … Ta je najtežja.

Ekipo Ilke Štuhec bodo v prihodnji sezoni poleg seveda Ilke sestavljali odvetnik Blaž Tomažin Bolcar, ki skrbi tudi za marketing, vodja ekipe in serviserka Darja Črnko, kineziologinja Anja Šešum, trener Grega Koštomaj in predstavnik za odnose z javnostmi Tilen Lamut. Na fotografiji (v rdečem) je še fizioterapevtka Darja Kramberger, ki Ilki pomaga v obdobju rehabilitacije. Foto: Mediaspeed