Bojan Križaj: Slovenski šport umira na obroke

Čeprav v svoji zadnji smučarski vlogi, v letih 2006 in 2007 je bil namreč poslovni direktor alpskih disciplin pri Smučarski zvezi Slovenije, še zdaleč ni bil tako uspešen kot v svoji tekmovalni karieri, bo imel Bojan Križaj vselej priponko legende alpskega smučanja. Prislužil si jo je s pionirskimi dosežki, premikanjem mejnikov in vlogo moža, ki je poosebljal slovensko smučarsko prebujenje v sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. V svoji športi biografiji ima zapisanih osem epskih slalomskih zmag, mali kristalni globus in srebrno kolajno s svetovnega prvenstva 1982. "To je zgodovina," pravi danes 56-letni poslovnež, ki se je v Portorožu udeležil Belega cirkusa ob morju.

Redko gostujete v medijih. Gre za zavesten umik?
Da. Ocenil sem, da je bilo medijskega pojavljanja preprosto dovolj oziroma kar preveč. Verjemite mi, da mi je tako v življenju precej lepše.

A spomini, čeprav jih skorajda ne delite več, ostajajo …
Ni mi do nostalgije. Tudi potrebe po tem, da bi v medijih razglabljal o spominih, ne čutim. Ne, tega ne želim več. Ne skrivam pa, da imam na svoje smučarske čase lepe spomine. Dejal bi celo, da sem z leti pozabil na manj lepe utrinke, na tiste slabe izkušnje, brez katerih me mine nobena kariera. Lepih dogodkov pa ne morem kar tako izbrisati iz spomina. Navsezadnje me tradicionalni organizatorji tekem svetovnega pokala precej redno vabijo kot posebnega gosta, tako da osvežujem spomin. Do nekdanjih tekmovalcev so klasični prireditelji zelo pozorni.

Kakšna pa je pozornost v Sloveniji? Čutite, da vam je športno okolje namenilo vlogo legende alpskega smučanja? Da. A toliko, kot je simpatizerjev, je tudi tistih, ki te ne želijo videti. Tako pač je. Vedno in povsod.

Zakaj?
Kaj pa vem … Slovenci smo specifičen narod.

Dejali ste, da se slabe izkušnje postopoma izbrišejo iz spomina. Žal pa v spominu ostajajo tragedije vaših reprezentančnih sopotnikov. Letos je umrl Boris Strel, minilo je 20 let od smrti Roka Petroviča …
Žalostno. Tragično. Boris … Še danes ne morem verjeti, da ga ni več med nami. Ne morem se sprijazniti z načinom smrti. To so stvari, ki me glodajo, resnično me glodajo. Poglejte mojo generacijo. Živimo le še redki, številnih pa žal ni več med nami (pred Strelom so umrli že Tomaž Cerkovnik, Jože Kuralt, Rok Petrovič in Sašo Robič; op. a.). Grozno! Raje zamenjajva temo.

Kaj pa Bojan Križaj danes?
Posel me zaposluje skoraj 24 ur na dan. Ukvarjam se z zeleno energijo. V Sloveniji delujem zgolj minimalno. Bolj sem osredotočen na preostale republike nekdanje Jugoslavije. Veliko potujem. Vseeno si poskušam odtrgati čas tudi za šport. Rad se rekreativno ukvarjam s športom, rad ga tudi spremljam. Da, tudi smučam še vedno zelo rad.

V smučanju vas torej v aktivni vlogi ne bomo več videli?
Nimam nobene vloge in nobene ne bom imel. Doma imam z otroki dovolj skrbi. Ha, ha …

Čeprav bežite pred mediji, radi sprejmete vabila na raznorazne dogodke. Bili ste tudi med najvidnejšimi akterji belega cirkusa ob morju v Portorožu. Kakšno je lahko sporočilo takšne akcije?
Gre predvsem za trženjsko potezo Elana, ki je zbral slovensko smučarsko sceno, poskrbel za primerno promocijo svoje opreme in na zelo inovativen način napovedal zimo. No, obenem pa je Elan naredil velikansko uslugo tudi Smučarski zvezi Slovenije. Potrkal je na vrata in dejal: "Hop, zima je tukaj." Zgodbi dajejo čar tudi otroci.

Je lahko dejstvo o vse manjšem številu otrok na snegu slabo znamenje za prihodnost slovenskega smučanja?
Zdaj že lahko govorimo o dejstvu. Poraja pa se vprašanje, kaj storiti. Sam menim, da je treba animirati mlade starše in jih prepričati, naj otroke usmerjajo v šport. Ko se otrok loti športa, postane jasno, za katero panogo je nadarjen. No, tako bi moralo biti. Vsaj včasih je bilo.

A smučanje je drag šport. Pred starši je to slaba pogajalska okoliščina …
Da. Toda jaz težavo vidim predvsem v slovenski športni politiki. Naši klubi umirajo. Klubi pa bi morali pokrivati široko bazo in vzgajati otroke. V smučanju je bilo dolgo tako, da je klub vzgajal smučarja, izdelanega pa ga je nato prevzela panožna zveza. Prav tu vidim največjo težavo. Šport umira na obroke, saj država nima urejenega športno-izobraževalnega programa.

Zdi se, da ne govorite le o smučanju.
Žal je to vsesplošna težava.