Bilo jo je strah, da v življenju po karieri ne bo našla zadovoljstva

Lea Einfalt je pred dobrim letom končala športno kariero, a prav veliko časa nima. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Lea, se večkrat zadržujete ob Zbiljskem jezeru, potem ko ste končali športno kariero?
Pravzaprav ne. Prej sem imela več časa, ko sem imela kakšen prost dan. Sploh takrat, ko nisem imela obveznosti s študijem. Zdaj pa res nimam časa za kavice. Po navadi združimo druženje in šport, tako da je zdaj res bolj malo tega.

Torej imate danes še manj časa?
Zagotovo. Takrat sem bila osredotočena na eno stvar. V času kariere nisem imela časa hoditi okrog. Ko je bil počitek, sem počivala, ali pa sem bila na pripravah v tujini. Zdaj lahko počnem, kar želim. Danes imam več stvari in na vseh koncih želim biti 100-odstotna. Zdaj imam res manj časa (smeh op. p.).

Leta 2018 je prestopila v biatlon. Tam je našla novo motivacijo in zagon za treniranje. Foto: Urban Urbanc/Sportida V športni karieri ste bili mladinska svetovna prvakinja v gorskih tekih, mladinska svetovna podprvakinja v smučarskih tekih in imeli ste še vrsto drugih uspehov. Menite, da sodite med tiste tekmovalke, ki jim ni uspel tisti pravi preskok v članski konkurenci?
Da, definitivno. Zase ne bi rekla, da nisem bila uspešna in da imam za nazaj neporavnane račune. Vedno sem si želela biti na vrhu tudi v članski konkurenci. Vseskozi sem delala in trenirala za olimpijsko medaljo. Povsod je bila prilepljena. Na koncu jo je sanjala že moja psihologinja (smeh op. p.). Ni se zgodilo. Ne bi rekla, da nisem naredila vsega za to, ampak ni se poklopilo. Morda bi za nazaj naredila kaj drugače, ampak ne obžalujem ničesar. Je že tako moralo biti. Če bi šla še enkrat skozi to, ne bi nič spremenila. Naučila sem se veliko stvari, žal do olimpijske medalje nisem prišla.

Kakor sva prej omenila, ste bili v gorskih tekih mladinska svetovna prvakinja. Kako to, da ste se odločili za zimske športe?
Že od začetka sem tekla na smučeh. Povabili so me, da bi šla tekmovat v gorskih tekih. V tistem času smo veliko skupaj trenirali z Anamarijo in Janezom Lampičem. Oni so veliko trenirali gorske teke in so me enkrat povabili na tekmo v gorskem teku, kjer sem takoj zmagala. Za tistim so me vprašali, ali bi zraven hodila na tekme. Spominjam se, da so me najprej povabili na svetovno prvenstvo, ki je bilo na Veliki planini. Tja sem šla neposredno s treninga v teku na smučeh in bila peta. No, naslednjič sem pa že zmagala.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Vas ni nikoli zamikalo, da bi se povsem posvetili gorskemu teku?
Ne. To  sem imela za zraven, ampak na koncu je to naneslo 52 tekem na leto. Takrat je šlo prvič malo čez rob. Sicer pa je bil tek na smučeh vedno moj prvi šport. Gorski tek je bil za zraven, ker v tem uživam in tudi uspešna sem bila v tem.

Kar nekaj časa ste bili v teku na smučeh, kjer ste se uvrščali med točke (najboljše je bilo 11. mesto op . p.). Nato ste se leta "Nikomur nič ne očitam. Vsak ve, kako je bilo oziroma da sem v zadnji fazi izpadla iz ekipe." Foto: Grega Valančič/Sportida 2018 odločili, da se preselite v biatlon? Kaj je bil razlog za ta prehod?
Biatlon mi je bil že od nekdaj zelo všeč, ampak sem bila uspešna v teku na smučeh. Če sem komu omenila, da bi šla v biatlon, so me takoj "poklopili" (smeh op. p.). Morda sem jih tudi malo provocirala, ampak biatlon mi je bil dejansko všeč. Sicer nisem silila v biatlon, ker mi je šlo v teku na smučeh dobro.

Ko leta 2018 nisem prišla v olimpijsko ekipo, je bilo zame veliko razočaranje. Res je, da tisto sezoni nisem bila najbolje pripravljena, ampak vseeno mislim, da bi si zaslužila. Zadaj se ni igrala povsem poštena igra. Nekako nisem mogla več nazaj med tiste ljudi in v ta šport. Tisto obdobje je bilo težko zame. Odločila sem se, da nadaljujem v vrhunskem športu, ampak zagotovo ne v teku na smučeh. Nikomur nič ne očitam. Vsak ve, kako je bilo oziroma da sem v zadnji fazi izpadla iz ekipe. Še dolgo časa po tistem, ko sem o tem govorila, mi je šlo na jok. Še kakšno leto nazaj je bilo tako. Čeprav sem mislila, da to pri meni ni pustilo posledic, sem potem vendarle ugotovila, da posledice so.

"Nikomur nisem želela nič slabega, ampak sem želela vedeti, zakaj nekaj delam in zakaj bi bilo mogoče bolje drugače." Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Je bil potem v vašem primeru prehod v biatlon beg oziroma umik iz smučarskega teka?
Da. In če se ne bi dogajalo, kar se je, potem morda res ne bi šla v biatlon. Morda bi še naprej tam vztrajala, ampak vseeno mislim, da je bilo to po eni strani dobro. V biatlonu sem dobila novo motivacijo in zagon. Tam sem se super počutila in tudi razumeli smo se zelo dobro. Všeč mi je, da sem šla skozi to izkušnjo. Sploh streljanje je bila zanimiva izkušnja. Vseeno imam s svetovnega prvenstva v biatlonu 29. mesto. Po navadi rečem, da mi je žal, da se ni to že prej zgodilo. Torej, da sem toliko časa vztrajala pri teku, ker smo že pred tem imeli težave v reprezentanci. Bila sem tako trmasta, da sem do konca vztrajala v teku na smučeh in šele potem šla v biatlon.

Kaj je šlo tako narobe, ko ste bili v teku na smučeh?
Nismo delali individualno. Punce so bile šprinterke, medtem ko sem bila jaz tekmovalka za razdalje. Delala sem enake treninge kot šprinterke. Delalo se je za tistega, ki je bil najboljši. To me je malo motilo. Stara sem bila 17 let in nisem upala nič povedati. Čutila sem, da nekaj ni prav, saj sem zelo študiozen tip človeka. Za vsako stvar sem želela vedeti, zakaj jo delam. Vse pogostejši odgovori so bili: "Ne vem. Naredi to." To mi ni bilo všeč in vedela sem, da to ne učinkuje dobro na moje telo. Nekako sem bila vseskozi na robu. Bila sem tista, ki vseskozi "laja" in ruši reprezentanco. Nikomur nisem želela nič slabega, ampak sem želela vedeti, zakaj nekaj delam in zakaj bi bilo mogoče bolje drugače. Nobenih možnosti ni bilo, da bi se lahko pogovarjali. Oni so to videli kot neko moje nezaupanje, ampak imela sem razlog. Morda se tudi jaz nisem znala lepo pogovoriti. Danes bi razmišljala podobno, ampak pristop bi bil drugačen.

Očitno so olimpijske igra pri vas velika bolečina?
Mogoče je bila. A pred letom in pol sem to sprejela in mi ni več žal za olimpijske igre. Tudi svojo kariero sem končala pred olimpijskimi igrami, na katere bi verjetno šla. Dejansko to ni bilo več to. Danes mi je čudno, da so mi bile olimpijske igre smisel življenja. Danes gledam na to povsem z drugimi očmi.

To pomeni, da so se vam, ko ste se umaknili iz vrhunskega športa, odprla povsem neka nova obzorja?
Da. In to lepša obzorja.

Bala se je konca športne kariere, potem pa je to naredila z velikim olajšanjem. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kaj je bil vaš glavni povod, da ste končali športno pot? Končali ste namreč v svojih najboljših športnih letih.
Po zgodbi o olimpijskih igrah, na katere nisem šla, sem imela hudo izgorelost. Torej ob prehodu v biatlon. Imela sem kar težke psihične težave. Imela sem panične napade in anksioznost. Presenečeni so bili, kako hitro sem se pobrala in prišla v biatlon. Ampak takrat sem čutila, da telo ni več isto. Da ne morem več zdržati toliko treninga, krvne izvide sem imela povsem porušene. Rekla sem si, da se bom nekoliko bolj osredotočila na streljanje, čeprav sem tudi tekla kar dobro. Potem mi je uspelo tisto 29. mesto na svetovnem prvenstvu. S tem sem dobila nazaj kriterije, ker so me vmes dali ven iz vojske. A tudi tam so bili zapleti. Zaradi tega sem morala gledati tudi na finance.

Zadnjo sezono sem bila dobro pripravljena in tudi streljala sem same "ničle". Potem sem na začetku sezone zbolela za korono. In po tistem tudi hoditi nisem mogla. Poskusila sem tekmovati na svetovnem prvenstvu, ampak takšnih muk prej še nisem doživela. Sredi klanca sem se morala ustavljati. Takrat sem si dejala: "Dovolj je". To je bilo za mojo psiho preveč in nisem več uživala. Vseeno sem si pustila odprto priložnost, ker so bile prihodnje leto olimpijske igre. A v tistih treh mesecih, ker sem prej končala sezono, sem vse skupaj predelala in ugotovila, da to ni več to. V meni se je nekaj spremenilo in nisem mogla več. Poskusila sem trenirati, ampak to je bilo povsem brez volje. Sama sem si dejala, da na olimpijske igre ne bom odhajala za 50. mesto. Želela sem si veliko več in na noben način se ne bi šla turista. Bila sem tako pomirjena, ko sem zaključila kariero, da nisem mogla verjeti. Bilo je noro olajšanje. Mislila sem, da bo to najtežja stvar v življenju, glede na to, da sem se 15 let vsak dan posvečala temu. Mislila sem, da tega ne bom preživela. Na koncu sem to naredila z veliko lahkoto.

V teku na smučeh je najboljši rezultat dosegla z 11. mestom, v biatlonu pa je bila 29. na svetovnem prvenstvu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Omenili, da ste imeli panične napade. Ste se sami izvlekli iz tega ali ste potrebovali pomoč?
Potrebovala sem pomoč. Imela sem to srečo, da me je psihologija zanimala že prej … Kot da bi priklicala, da se bo zgodilo nekaj takšnega. Ne vem, če ni bilo zaradi tega vse skupaj še težje. Vedela sem, kaj moram storiti, kako moram ravnati, ampak sama nisem mogla ven iz tega. Vedno sem rada delala s športnimi psihologi in od njih sem se veliko naučila. Imela sem res v redu psihologinjo, s katero se še danes včasih slišiva. Z njeno pomočjo mi je dejansko uspelo. Danes sem res srečna. Vsi mi danes pravijo, da imam energijo. Dejansko me ne spoznajo in mi pravijo: "Kaj se je zgodilo s teboj?". Vedno sem bila bolj introvertirana. Še mama mi je dejala, da si ni nikoli predstavljala, da bom kdaj delala z ljudmi.

Ali drži, da ste na prvo tekmovanje v biatlonu pozabili vzeti puško na štart?
(smeh op. p.) Da, res je. In moram povedati, da so to moji straši posneli. Ne vem, kaj se je zgodilo. Meni je bilo sicer "ful" dobro in uživala sem. Že takoj sem uspela narediti normo in želela sem si, da bi bila na Pokljuki moja prva tekma. In potem je tudi bila. Ne vem, ali sem bila tako nervozna ali sem se imela tako dobro. Meni se je zdelo, da hodim malo nad tlemi. Bilo je neverjetno vzdušje in še danes se tega z veseljem spominjam.

Letos se bo v biatlonu preizkusila tudi Anamarija Lampič. Kaj ji napoveduje naša sogovornica? Foto: Grega Valančič/Sportida

Z letošnjo sezono se je v biatlon preselila Anamarija Lampič. Bi ji danes dali kakšen nasvet glede na lastne izkušnje? Mogoče bi ji lahko dala kakšen nasvet glede streljanja. Kakšen princip sem ubrala in kaj sem naredila, da sem čim hitreje našla priključek, ko sem bila najpočasnejša. Glede psihološkega vidika sva si različni, ona ima povsem druge principe.

Menite, da Anamariji lahko uspe?
Ne vem, prekmalu je govoriti o tem. Streljati se bo zagotovo naučila. Na začetku ti lahko uspe kakšen dober rezultat. Dvomim, da bi bila lahko že takoj konstantno dobra. Vedeti je treba, da je tekma povsem druga zgodba.

In kam vas je pot zanesla po končani karieri?
Že v času kariere sem spoznala, da sem bila odprta za vse stvari. Nikoli nisem želela, da bi študij preveč trpel zaradi športa. Čeprav sem povsod želela biti 100-odstotna, je to ne meni pustilo posledice. Zanimala me je fizioterapija, psihologija, medicina … Nekaj  v tej smeri in v povezavi s športom. Iskala sem eno stvar, kjer lahko združim vse skupaj. Kineziologija mi je bila zato logična poteza.

Ali drži, da ste pred leti razmišljali, da bi postali pravnica ali športna novinarka?
To je bilo že zelo dolgo nazaj. Pravnica, ker je moja sestrična v tem in sem po njej sklepala. Športna novinarka pa verjetno zaradi tega, ker je bilo povezano s športom.

Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Verjetno ste se potem z veseljem vrgli v študij?
Ni mi bilo težko. Komaj sem čakala, da grem študirat, dobim vire informacij in material, da se lahko učim. Zdaj šele ugotavljam, koliko vem že od prej. Pred tem sem brala in študirala in danes pri študiju vidim, koliko več znam od ostalih. Tudi sama nisem mogla verjeti. Dejansko mi je vse jasno že iz vrhunskega športa. Imeli smo toliko fizioterapevtov in nekatere stvari sem prevzela in spoznavala skozi svojo športno pot. Pri študiju mi je v redu, ker zdaj vse te stvari povezujem. Določene stvari so mi kar samoumevne.

Danes imate že studio z imenom FIT Snežinka.
Da, to imam svoj studio, kjer imam zraven tudi malo vadbe. Ne morem imeti še registriranega kineziološkega studia, saj še nimam narejenega magisterija. Trenutno imam zaključen študij športnega treniranja … Vseeno imam za seboj že kar nekaj tečajev masaže in potem vse skupaj povezujem. K meni ljudje dejansko pridejo na terapijo. Ukvarjam se s tistim, kar jih boli oziroma kjer imajo težave. Za enega je to masaža, za drugega so to vaje … Skratka povezujem vse. Moj cilj je, da rešim težavo. Po navadi je to masaža in potem zraven dodajam stvari.

Kakšne so vaše stranke in ali vam pri vašem poslu pomaga tudi vaše ime?
Da in ne. Imamo zelo različne stranke. Nekatere me poznajo, druge ne. Morda se odloča več športnikov. Verjetno mi bolj zaupajo oziroma jih bolj začutim. Lahko me tudi vprašajo za kakšen nasvet. Drugače pa ne morem reči, da bi mi ime pomagalo. Zdi se mi, da grem povsem novo pot in čisto od začetka.

"Zelo vesela sem, da imam stalne stranke. Na takšen način želim tudi delati." Foto: Vid Ponikvar/Sportida Studio imate odprt kratek čas. Koliko dela imate danes?
V bistvu se vse kar hitro razvija. Zelo vesela sem, da imam stalne stranke. Na takšen način želim tudi delati. Torej, ko pridejo enkrat k meni, da potem tudi redno hodijo k meni. To mi je najbolj všeč. Tudi, ko bom razmišljala o večjih cilij za naprej, ne želim, da je to kot tekoči trak. Želim se povezati z vsako stranko. Da se lahko poglobim in da ji pomagam. Lahko rečem, da imam že veliko dela. Najbolj pa se širi od ust do ust. Če vidim, da res ne gre, ali je kakšna stvar, ki ni zame in za to nisem najbolj usposobljena, jih pošljem kam drugam. Zelo dobro sodelujeva z Ulo Hafner, ki je bila maserka pri biatlonski reprezentanci. Ostali sva v stikih in sva dobri prijateljici.

Ste tudi pri tem poslu vztrajni in zagnani? Menda so vas morali včasih trenerji pri treningih nazaj držati?
Dobro bi bilo, če bi imela še več takšnih trenerjev, ampak ne vem, če bi jih poslušala. Verjetno bi isto počela (smeh op. p.). Če smo že pri tem in če pogledam nazaj, bi več počivala.

Danes neizmerno uživa v svojem delu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ali danes pogrešate adrenalin in vlogo tekmovalke?
Ne, adrenalina zagotovo ne. Tega ne maram. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem bila v vrhunskem športu, ker imam res rada šport. Tudi danes, če le imam možnost, športam vsak dan. V mojem avtomobilu je kar nekaj športnih pripomočkov … (smeh op. p.). Predvsem me je bilo strah, da v življenju ne bom našla zadovoljstva, ki sem ga našla v športu. Ugotovila sem, da me veliko bolj osrečuje, da so moje stranke zadovoljne ali da od njih dobim pozitivno sporočilo. Potem se vprašam, ali sem v športu delala zase ali sem celo življenje želela osrečevati druge. In mislim, da je to drugo. In danes lahko to delam.

Ste se po končani športni karieri še bolje spoznali?
Da, zagotovo. Nisem bila v takšnem stresu in na vse skupaj lahko pogledam z določene distance. Šele potem sem videla, s čim sem imela težave, kaj sem želela razčistiti in zakaj mi ni šlo, če sem delala vse 100-odstotno. Bila sem velik perfekcionist in deloholik, da me je to vrglo v minus. Ali pa morda tudi ne.

Sportal Nekdanji slovenski nogometaš, ki mu je sreča kruto obrnila hrbet

Sportal Tehtnica se je prevesila na stran slovesa, pri 21 letih je čas za drugo kariero

Sportal Sanjal, da bo igral v NBA, danes tehniko uči mlade in zvezdnike, kot sta Shengeila in Blažič