Slovenska najstnica, ki je sredi Wimbledona šokirala eno največjih športnic v zgodovini #video

Verjetno na teniškem turnirju v Wimbledonu glede slovenskih teniških igralk že dolgo ni bilo tako pestro in napeto. Za teniško evforijo v Sloveniji je med drugim poskrbela mlada Kaja Juvan, ki iz leta v leto napreduje in marsikdo se sprašuje, kje so meje mladega dekleta. Verjetno precej visoko, gleda na to, kaj je prikazala v Wimbledonu. Tam je dosegla svojo prvo zmago na turnirjih za grand slam. V drugem krogu turnirja se je odločno zoperstavila Sereni Williams, eni najboljših športnic v zgodovini, in jo nekako šokirala. Tokrat smo poleg Kaje na intervju povabili tudi Robija Cokana. Človeka, ki Kajo najbolje pozna in jo trenira že od njenih začetkov. Videti je, da sta usklajena, povezana in da lahko skupaj z ekipo, v katero sta vključena še kondicijski trener Miran Kotnik in psihologinja Tjaša Jezernik, še veliko dosežeta. Kaja se je izkazala za zelo zrelo in odgovorno sogovornico, kar pri mladih uspešnih športnikih ni redkost. Ti morajo namreč veliko prej odrasti kot njihovi vrstniki.

Kaja Juvan te dni pridno trenira in se pripravlja na maturo. Foto: Ana Kovač

Se je evforija okrog Wimbledona že kaj pomirila?
Kaja: Po Wimbledonu sem imela tri dni prosto in sem se malo odklopila. Morda vsega skupaj nisem tako doživela, kot bi lahko. Zdaj vse poteka normalno naprej, tudi Serena je že odigrala naslednje dvoboje in tudi zato se je vse skupaj malo umirilo.

Verjetno je bilo po končanem Wimbledonu kar veliko klicev in čestitk?
Kaja: Bilo jih je kar nekaj. Ko sem bila na olimpijskih igrah mladih, sem se prvič spoprijela s tem. Tokrat me ni toliko potegnilo v to, kot bi me verjetno lahko. Ne odgovarjam vsem, ki mi pišejo, odgovarjam predvsem svojim prijateljem.

Po čem si bosta zapomnila turnir v Londonu?

Se lahko igralka ali trener po takšnem turnirju čustveno izpraznita? Je potem kaj teže trenirati ali je še več motivacije?
Robi: To so bile moje otroške sanje, ki sem jih zaradi Kaje doživel. Morda sem bil po prvem krogu, ko je Kaja zmagala, čustveno prazen. Moram povedati, da sem dvoboj drugega kroga  (Kaja je igrala proti Sereni Williams, op. p.) veliko bolje prenesel. Tudi po dvoboju, ki ga je po mojem mnenju odigrala fantastično, sem čutil čisti užitek. Osebno nisem potreboval počitka. Morda samo midva potrebujeva kakšen dan, da lahko potem še bolje delava. To je pozitiven premor, ker sam vidim še veliko stvari, ki jih lahko še izboljšamo. To me vleče naprej. Da izboljšamo določene stvari in da pokažemo, česa vsega je Kaja sposobna.

Kaja: Se mi zdi, da je tako po vsakem turnirju. Seveda, če je poraz, je malo drugače kot ob zmagi. Bila je zelo lepa izkušnja.  Ko končaš turnir, je čas, da se malo ustaviš in razmisliš o tem, kaj si želiš za naprej. Poskusiš se nekaj naučiti, še posebej iz porazov. Zagotovo sem prve dni po porazu malo bolj prazna in malo teže zaspim. Ko se začne nov teden, se mi zdi, da je vse enako. Torej se vrnem na igrišče in treniram.

Robi Cokan se še dobro spominja, kdaj je prvič srečal Kajo. Foto: Ana Kovač Vrnimo se k vajinim začetkom. Se morda spominjata vajinega prvega srečanja?
Robi: Jaz se. Kaja, zate pa ne vem.

Kaja: Jaz se spominjam samo, da sem bila še čisto majhna. Pravzaprav se prvega srečanja ne spominjam. Stara sem bila pet let in preveč stvari se mi je dogajalo (smeh, op. p.).

Robi: Prvo srečanje je bilo naključje. Organizirani so bili kampi, kamor so hodili tudi njeni starši. Slučajno so mi dodelili skupino čisto majhnih otrok in šele pozneje sem ugotovil, da je bila med njimi tudi Kaja. Tri leta pozneje me je klicala njena mama, če bi lahko treniral njenega brata, leto zatem se mi je pridružila še Kaja.

Robi, kdaj ste začutili, da iz Kaje še nekaj bo?
Robi: Odgovoril bom na dva načina. Ko sem bil mlad trener, sem prevzel skupino štirih deklet in prepričan sem bil, da bodo vse štiri svetovne prvakinje. V to sem slepo verjel, ker nisem imel toliko izkušenj, da bi vedel, kakšen je svet. Poznal sem slovenski tenis. Pravzaprav me je vodila ta norost in tudi delal sem s to vnemo. Ko smo začeli hoditi na turnirje, ni bilo ravno tako. Punce so izgubljale in tudi na mednarodnih turnirjih v mlajših letih niso bile najuspešnejše, ampak mene to ni motilo. Še vedno sem verjel. Dejansko sem začel verjeti, ko se je na turnirju v Firencah uvrstila v polfinale. Takrat sem njenemu očetu dejal, naj začne iskati sponzorje. Takrat se mi je smejal, jaz sem pa mislil resno.

Kaja, kdaj ste vi začutili, da vas Robi lahko popelje do takšnih uspehov? "Nisem prenesla, da sem v čem izgubila. Moje največja težava je bila, če sem pri katerikoli igri izgubila, ampak igrati sem si še vedno želela." Foto: Ana Kovač
Kaja: Tudi jaz imam dva odgovora (smeh, op. p.). Ko sem bila manjša, sem vedno govorila, da mi bo uspelo. Verjetno tako govorijo vsi otroci. Hodila sem v šolo in tenis je bil zame bolj kot ne zabava, sem pa zelo rada tekmovala. Nisem prenesla, da sem v čem izgubila. Moje največja težava je bila, če sem pri katerikoli igri izgubila, ampak igrati sem si še vedno želela.

Da sem zares začutila, je bilo, ko mi je že na mladinskih turnirjih šlo dobro. Vzporedno sem imela šolo in moja mami je imela glede vsega pomisleke. Ko sem zmagala Orange Bowl, je tudi mami rekla, da bi morda spremenila šolanje zaradi tenisa. Takrat je bil tisti klik, ko sem se zavedala, da se tenisa lahko lotim profesionalno. Bežigrajska gimnazija je sicer zelo dobra šola. Da sem se ji odpovedala, je bila zame zelo težka odločitev, ampak mi je uspelo. Mislim, da ta odločitev ni bila dobra samo zame, ampak za vso ekipo.

V Parizu je že skoraj obupala, nato pa so jo šele dve uri pred dvobojem poklicali. Foto: Ana Kovač

Prvič ste na glavnem turnirju za grand slam zaigrali na OP Francije, ko ste se na glavni turnir uvrstili kot srečna poraženka. To ste zvedeli šele dve uri pred začetkom dvoboja. Kako težko se je bilo v tem primeru pripraviti na vaš prvi dvoboj na turnirju za grand slam?
Kaja: Moram priznati, da me je zelo presenetilo. Sicer sem verjela, da se bom uvrstila na turnir. Čakali smo vso soboto in nedeljo. V ponedeljek se je začel turnir in zelo malo verjetnosti je bilo, da bi me poklicali. V nedeljo zvečer sem bila že malo nejevoljna. Nato so prišli do mene in mi povedali, da bom igrala. V tistem trenutku sem bila šokirana. Z Robijem sva se samo pogledala in šla v akcijo. Morala sem se zbrati. Kar naenkrat ni bilo več samo ogrevanje, ampak priprava na tekmo. Poleg tega sem igrala še na igrišču Suzanne Lenglen, ki sploh ni majhno.

Morala sem se vpisati, klicala sem svojo psihologinjo in naredila vaje. Oblačil, ki sem jih imela za glavni turnir, sploh še nisem odprla. Vse je bilo zelo na hitro. Težko se je pripraviti v dveh urah, ampak je bila zares zanimiva izkušnja in mislim, da sem se dobro odzvala. Nisem se prestrašila. Na koncu me je malo izdala trema.

Robi, tudi za vas je bilo to v vlogi trenerja nekaj novega. Kako v takšnem trenutku svojo igralko pripraviti na tako pomemben dvoboj?
Robi: Bili so neverjetni občutki in neke vrste panika. Treba je bilo zagotoviti karte, s Kajo iti skozi proceduro, ki jo po navadi naredi že dopoldan. Morali smo spremeniti akreditacije … V dveh urah narediti vse to je pomenilo skakanje sem ter tja. Lahko rečem, da v dvoboj nismo šli 100-odstotno pripravljeni. Kaja se je na vse skupaj dobro odzvala in mislim, da je bila ta izkušnja zelo dobra za Wimbledon. Tam je na osrednjem igrišču igrala proti Sereni Williams in zelo dobro odigrala prvi niz.

Dotaknimo se Wimbledona, kjer ste dosegli prvo zmago na turnirju za grand slam. Verjetno je bilo po tisti zmagi zadovoljstvo veliko?
Kaja: Lahko rečem, da sem šla sproščeno v dvoboj. Seveda sem bila zelo vznemirjena, da igram v Wimbledonu. Vedela sem, da Kristina Pliškova zelo dobro servira in da je trava njena najljubša podlaga. V tekmo sem šla z mislijo, da nimam nič za izgubiti. Mislim, da sem se v zadnjem nizu zelo dobro odzvala in da mi je na tem turnirju servis zelo pomagal. Dvoboj sem končala z asom in takrat mi je zares odleglo. Na mladinskih turnirjih za grand slam sem imel veliko več stresa, nekoliko nesreče z žrebom in nikakor se nisem mogla prebiti skozi prvi krog, tako da je bila to sploh moja prva zmaga na turnirjih za grand slam.

Robi: Se spominjaš, kaj sem ti dejal, ko si petkrat izgubila v prvem krogu? Rekel sem, da boš imela na profesionalni ravni srečo in ravno to se je zgodilo (smeh, op. p.).

Kaja: Bila sem tudi poškodovana. Skratka, vse je šlo narobe. V dvojicah je bilo vedno v redu, med posameznicami pa ni šlo. Zdaj se je vse poklopilo in bila sem res vesela. Prvi trenutek sem bila vesela zmage, naslednji trenutek pa sem že pomislila, da igram s Sereno Williams.

Robi Cokan Kajo Juvan trenira že od njenih mladih nog. Foto: Ana Kovač

Kakšno je bilo stanje v ekipi, ko ste vedeli, da boste igrali proti Sereni Williams?
Robi: Noro. Igrati na osrednjem igrišču Wimbledona proti Sereni Williams … Več si ne moreš želeti, razen če igraš finale. Po Kajini prvi zmagi sem bil izpraznjen, a smo takoj začeli priprave na dvoboj proti Sereni Williams. Začel sem zbirati podatke o Sereni, gledati njene dvoboje, Kaja pa se je na dvoboj pripravljala kot na vsakega drugega. Mi smo šli premagati Sereno in nobenih dvomov nisem imel, da Kaja tega ne bi zmogla. Pozneje je to tudi pokazala in tako stopila na igrišče.

Kaja: Pred štirimi leti smo se pogovarjali, s kom bi si želela igrati. In dejala sem, da s Sereno, če bo takrat sploh še igrala. Ne vem, če si je kdo dejansko mislil, da bom igrala proti Sereni, glede na to, da se ne da predvidevati, kako hitro se boš vzpenjal. Mislim, da je bil to res poseben trenutek.

Lahko zaupate, kakšna je bila pravzaprav taktika proti Sereni Williams?
Robi: V podrobnosti ne bi šel … Malo smo naštudirali njeno serviranje, imeli smo tudi dobrega partnerja za trening in z njim dva dni vadili. Predvsem smo morali prepričati Kajo, da je tega sposobna in da gre na vsako žogo na polno. Lahko ste videli, kako je Kaja igrala na začetku. Serena je bila v šoku. Naš cilj je bil, da damo Sereni misliti. Po prvem nizu so se začele stvari odvijati malo drugače, ampak še vedno zelo dobro.

Serena Williams je naši igralki po koncu dvoboja namenila nekaj spodbudnih besed. Foto: Getty Images Dejali ste, da ste imeli pred dvobojem tremo, a na igrišču ste bili videti precej suvereni, motivirani in osredotočeni. Je trema izginila že po prvem udarcu?
Kaja: Ne vem, če se je šlo toliko za tremo kot za dejstvo, da je na drugi strani mreže stala Serena Williams. Jaz sem namreč na ravni, ko ravno začenjam igrati proti igralkam prve stoterice. Bolj je šlo za to, ko ne veš, kaj lahko pričakuješ. Ne veš, kako močna je njena žoga. Poleg tega sva igrali na travi, kjer se žoga niže odbija. Igrali sva na osrednjem igrišču in večina gledalcev je bila na njeni strani. Skratka, bilo je nekaj neznanega, ne veš, kaj lahko pričakuješ. Morda sem ravno zato imela nekaj več nervoze in strahu. Pred tekmo sem si rekla, da nimam ničesar za izgubiti. Na ogrevanju sem se dala v stanje, ko sem bila še bolj sproščena in nasmejana kot po navadi. Želela sem se sprostiti in ko sem prišla na igrišče, sem se želela zabavati. Dejansko sem se ves dvoboj zabavala, čeprav sem na koncu izgubila.

Robi, kolikor smo lahko videli v prenosu, je bil vaš obraz precej resen in brez čustev. Kaj pa se je dogajalo v vas?
Kaja: Midva imava dogovor, da je, ko ga pogledam, miren. To namreč meni najbolj ustreza.

Robi: Mislim, da je v vseh športih naloga trenerja, da ohranja mirnost. Vsaka tekma je za športnika stres, sploh, če je to nekaj novega in tako velikega. Sam sem bil osredotočen na stvari, ki so se dogajale na igrišču. Poskušal sem opazovati, kaj se dogaja s Sereno in kaj se dogaja s Kajo. Skratka, imel sem veliko stvari. Seveda je tudi pri meni srčni utrip na trenutke poskakoval, ampak mislim, da mi je kar uspelo ostati miren in osredotočen.

Kaja: Po eni strani se zavedaš, za kako velik dvoboj gre, po drugi strani pa moraš biti osredotočen nase. Igralci, kot je Serena, to znajo narediti.

Kaja, ko ste dobili prvi niz, je verjetno večina slovenske športne javnosti trepetala, da boste dobili še drugi niz. Kaj se je dogajalo pri vas?
Serena je dvignila svojo raven igre. Vedela je, da mora igrati bolje in da se mora zbrati. V prvem nizu sem jo res napadala. Kot sva že rekla, smo jo nekoliko presenetili. Ugotovila je, da me mora jemati malo resneje. Bila je bolj konstantna. Na koncu bi se lahko odvilo tudi drugače. Tudi ko sem izgubljala točke, sem se spodbujala in sem dajala vse od sebe. Mislim, da je to v tem trenutku pomembneje kot zmaga ali poraz.

Kaja, na mreži sta si s Sereno izmenjali nekaj besed. Kaj vam je dejala?

Robi, vas po Kajinih odličnih igrah drugi trenerji kaj cukajo za rokav in sprašujejo o njej?
Robi: Da, prihaja kar nekaj sporočil z vseh strani. So tudi nekateri posamezniki, ki bi stvari drugače naredili … Sam poskušam imeti trezno glavo, ampak vseeno rad pomagam trenerjem ali igralcem. Vedno sem odprt za to. Delam v dobro slovenskega tenisa, ki mi veliko pomeni. Ponosen sem na rezultate, ki jih dosegajo slovenski igralci, glede na to, v kakšnih razmerah treniramo in kako malo nas je. Pri meni se ni nič spremenilo. Edino, ko sem na turnirjih, opazujem, spremljam treninge, da imam še več znanja.

Velika težava vseh teniških igralcev so socialna omrežja. Tudi Kaja Juvan se že sooča z negativnimi komentarji. Foto: Ana Kovač

Je Kaja od svoje ekipe dovolj zaščitena, da ne dobiva nepotrebnih informacij?
Robi: Trudimo se, vendar je težko preprečiti družbena omrežja in druge kanale. Vsi športniki dobivajo neprimerna sporočila, sploh od nekoga, ki je na stavnicah izgubil denar. Socialna omrežja so nujno zlo, dalo bi se živeti tudi brez njih, ampak v tem svetu je to nekoliko teže. Trudimo se, da Kajo čim bolj zaščitimo in da se ne ukvarja z nepotrebnimi stvarmi. Prav vsega se ne da preprečiti.

Kaja: Mislim, da je pomembneje, kot da me zaščitijo, da se moram znati spopasti s takšnimi stvarmi. Negativni komentarji bodo vedno prišli. Veliko mi pomaga tudi psihologinja. Največja težava zame so ljudje, ki izgubijo na stavah. To ni težava samo zame, ampak za ves tenis. Ljudje pišejo sporočila, ki so zelo negativna, nesramna, nekatera celo grozilna. Razumem, da so izgubili denar, ampak ta oseba piše meni kot najstnici … Zdi se, kot da je to igra, a ni. Četudi so to samo sporočila, so te besede še vedno resnične. S tem se spoznavam in se učim, kako vse skupaj čim bolj ignorirati ali sprejeti. Po navadi odstranim vsa takšna sporočila in jih tudi pošiljam na WTA oziroma organizaciji, ki poskuša razkriti te ljudi. Tega ne delajo samo meni, ampak vsem igralcem.

Robi Cokan se je skozi leta naučil, da je treba kdaj na treningi stopiti korak nazaj in morda tudi skrajšati trening. Foto: Ana Kovač Ko sem vas pred nekaj leti gledal na treningu, je bilo videti, da se igrate in uživate. Je tako ostalo vse do zdaj?
Kaja: Zelo tanka je meja med tistim, ko uživaš na treningu, in med tistim, ko nisi zbran. Robi vedno želi, da sem na treningu osredotočena. Zagotovo uživam v treningu. Dobro, ne ravno v vseh. Kdo pa uživa v vsakem dnevu treninga? So trenutki, ko bi raje počela kaj drugega, ampak na koncu je pomembno, da z ekipo ostanemo skupaj, se trudimo in napredujemo. Torej, da tudi na tistih treningih, ki niso najboljši, damo vse od sebe.

Robi, tudi vi kdaj na treningu stopite korak nazaj in morda predčasno končate trening, če tisti dan Kaji ne gre najbolje?Mislim, da sta me skozi leta Kaja in psihologinja tega naučili. Na začetku sem želel, da se vsak trening dela na polno in do konca. Glede na šolo in utrujenost je bilo treba včasih stopiti korak nazaj. Mislim, da Kajo že toliko poznam, da ji vse preberem z obraza. Včasih kaj spustim, spremenim, da je vse skupaj zabavneje.

Kakšni so načrti? Kdaj bo Kaja spet zaigrala na turnirju?
Prihodnji teden greva v Bukarešto, če bo vse po sreči. Potem gre Kaja na zaslužen dopust, narediti maturo, potem se bomo pogovarjali naprej. Jeseni boste Kajo več videli v akciji.

Video: Ana Kovač

Sportal Neustrašna levinja, ki je v istem trenutku osvojila dve zlati medalji #video

Sportal Ne zaveda se še, da je vsega konec #video

Sportal Želita si, da bi ju včasih malo bolj opazili #video