Neustrašna levinja, ki je v istem trenutku osvojila dve zlati medalji #video

Klara Apotekar prihaja iz največje valilnice judoističnih uspehov v Sloveniji, iz kluba Sankaku na Lopati, ki ga že vrsto let vodi karizmatični trener Marjan Fabjan. Z borilnim športom, ki je Sloveniji prinesel že pet olimpijskih medalj (bron in zlato Urške Žolnir, zlato Tine Trstenjak ter bron Lucije Polavder in Ane Velenšek), se je začela ukvarjati pri petih letih. Enostavno je sledila poti svoje šest let starejše polsestre Ane Velenšek, dobitnice bronastega odličja na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, in na tej poti vztrajala.

Vzporedno s športno kariero se visokorasla (kar 186 centimetrov visoka) Štajerka posveča tudi študiju. Po končani gimnaziji se je vpisala na ekonomsko fakulteto, zares našla pa se je šele na študiju velnesa, ki ji odpira široko paleto kariernih poti.

O judoističnem vsakdanu, sodelovanju s Fabjanom, pritiskih, ki jih prinašajo vrhunski rezultati, in olimpijskih igrah prihodnje leto smo se pogovarjali nekaj dni po njenem prihodu iz Minska, kjer je Apotekarjeva osvojila naslov evropske prvakinje (evropske igre so v judu štele tudi za evropske naslove), ter dan pred odhodom na priprave v Španijo, kjer bo pilila formo za nadaljevanje sezone. Ta bo še kako pomembna, saj predstavlja temelj za avgustovsko svetovno prvenstvo (25. avgust–1. september 2019) in olimpijske igre prihodnje leto. Oboje bo gostila Japonska, domovina juda.

Na evropskih igrah v Minsku je zmagala v kategoriji do 78 kilogramov in hkrati postala tudi evropska prvakinja v tej disciplini. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Smo sredi poletja, otroci so na počitnicah, vsesplošni ritem se je umiril, vse skupaj je nekoliko bolj ležerno. Kdaj vas te dni zbuja budilka?

Tako kot vedno (smeh, op. a.). Budilka mi zvoni ob 5.20, ob 5.25 imam nastavljen dremež, ob 5.40 se odpravim od doma in ob 6. uri sem že na treningu na Lopati. Do dvorane imam vsega 11 kilometrov.

Predstavljam si, da imate po evropskih igrah in tik pred pripravami v Španiji proste dni. Ali se motim?

V bistvu jih nimam. Edini dan, ki je bil prost, je bila sreda, ki sem jo izkoristila za nakupovanje v Ljubljani, privoščila pa sem si še dobro kosilo in sadno tortico, ki jih naravnost obožujem.

Časa za počitnice žal še ne bo kaj kmalu. Čakajo nas priprave, konec avgusta pa vrhunec sezone, svetovno prvenstvo na Japonskem.

Klara Apotekar o tekmovanju, ki je lahko vrhunec njene kariere:

Z evropskih iger v Minsku ste se vrnili z dvema zlatima kolajnama. Zmaga na igrah je štela tudi za evropsko prvenstvo, kar pomeni, da ste postali tudi evropska prvakinja v kategoriji do 78 kilogramov. Kako dragoceni bosta ti odličji v vaši vitrini?

Najbolj, na najbolj vidnem mestu bosta.

Kako suvereno ste se odpravili na evropsko prvenstvo? Kljub mladosti ste že dokaj izkušena tekmovalka. Ste čutili pritisk?

V bistvu niti ne, zdi se mi, da še najmanj do zdaj. Mislim, da je bilo več pozornosti in pričakovanj usmerjenih v Adriana Gomboca, lanskega evropskega prvaka, medtem ko sem bila jaz bolj v ozadju.

Nisem čutila pritiska niti z okolice, niti si ga nisem nalagala sama. Na igre sem odpotovala zelo sproščeno, mislim, da sem bila tudi na tekmi do zdaj najbolj sproščena, a po drugi strani zelo osredotočena.

V vasi, kjer smo bili nastanjeni, je bilo ogromno nekih aktivnosti, ki smo jih v naši ekipi (judoisti iz kluba Sankaku) preprosto ignorirali. Gibali smo se zgolj na relaciji dvorana–telovadnica–soba–jedilnica.

Klarini najnovejši medalji bosta v domači zbirki na najbolj častnem mestu. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Omenili ste, da niste čutili pritiskov iz okolice … kako to? Kaj ni leto 2019 vaše leto? Sezono ste odprli z zmago na veliki nagradi Tel Aviva, februarja ste bili tretji na grand slamu v Düsseldorfu, maja peti na grand slamu v Bakuju.

To je res, s tem, da se mi je v Bakuju medalja izmuznila zaradi sodniške odločitve. Seveda sem v Minsk odpotovala z željo po medalji, če je ne bi imela, ne vem, zakaj bi sploh trenirala, si pa resnično nisem nalagala nobenega pritiska.

Kot rečeno, bila pa sem zelo osredotočena, tudi Fabjan je dejal, da se mi je zjutraj že na obrazu videlo, da bom zmagala. Običajno se res vidi, ali ima tekmovalec tremo ali pa je tako zbran, da je vse, kar vidi, samo cilj pred njim.

Je še vedno tako, da vsako nasprotnico naštudirate "v nulo", kot rečemo? Lucija Polavder je na primer v intervjuju za naš medij pripovedovala, da je tik pred borbo na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je osvojila bron, pogledala v svoje zapiske, v katerih je bilo natančno opisano, kako se katera od nasprotnic bori, kako se ji je treba zoperstaviti in podobno.

Res je, je pa res, da nekatere judoistke za tekmovanja tudi kaj skrivajo. Je pa to težko, saj si vsak želi zmagovati tudi na treningu, saj ti to vlije dodatno samozavest in ti da določeno psihološko prednost. Morda lahko skriješ eno tehniko, kaj več pa niti ne.

Ena od vaših opaznejših lastnosti je prav gotovo tudi višina. Merite kar 186 centimetrov. Je to v vašem športu prednost ali je ravno obratno, je morda odvisno od situacije?

Mislim, da je kar prednost, saj nasprotnice lahko držim na distanci. Lahko jih primem za vrat in imam tako pod nadzorom. Če imam jaz kontrolo, potem one težko izvedejo met. Sem pa imela sprva zaradi višine kar nekaj težav, predvsem zaradi slabe koordinacije, medtem ko sem zdaj to že odpravila.

"Seveda sem v Minsk odpotovala z željo po medalji, če je ne bi imela, ne vem, zakaj bi sploh trenirala, si pa resnično nisem nalagala nobenega pritiska." Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Ste bili vedno najvišji v razredu?

Da, višja sem bila tudi od fantov. Zaradi moje višine mi je bilo vedno nerodno in sem se držala nekoliko sključeno. Tudi na šolskem fotografiranju sem vedno sedela in se držala sključeno. Ko sem bila mlajša mi je bilo neprijetno, z leti pa sem svojo višino sprejela in zdaj mi je všeč, ker sem višja od vseh.

Spomnim se, kako navdušena sem bila v srednji šoli nad dejstvom, da je v mojem razredu sošolka, ki je še višja od mene. 192 centimetrov visoka košarkarica. Takoj sem vedela, da bova prijateljici (smeh, op. a.).

Zdi se mi, da je ravno začetek srednje šole tisto obdobje, ko se kot osebnost najbolj izoblikuješ. Pred tem si pod vplivom staršev, potem pa se začneš oblikovati. V bistvu oblikuješ samega sebe.

Znano je, da se morate judoisti z Lopate držati določenih pravil, ki jih narekuje trener Fabjan. Eno od teh je tudi, da v času tekmovanj ne smete uporabljati mobilnika. To še drži?

Seveda. Tako se mi zdi tudi edino pravilno. Zase lahko rečem, da tudi če bi telefon lahko imela, ga na tekmovanjih zagotovo ne bi uporabljala. Mislim, da gre za povsem nepotrebno preusmerjanje pozornosti.

Predvidevam, da se izogibate tudi kavi, kokakoli in alkoholu. Tudi to je ena od zapovedi trenerja Fabjana.

Res je. Mislim, da sem alkohol okusila enkrat, pa še to takrat, ko smo nazdravili. Kava mi niti ne diši, izogibam se celo torticam s kavo.

"Navzven morda delujem zelo močno, v sebi pa imam tudi zelo nežno dušico, ki se občasno tudi razjoče." Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Kaj pa je potem vaša največja razvada? Zagotovo jo imate.

(smeh, op. a.) Sadne tortice. Predvsem tiste z gozdnimi sadeži.

Kakšni so bili vaši začetki, kje vse ste nabirali svoje judoistično znanje? Predvidevam, da svoje kariere niste začeli pri Fabjanu.

Judo sem začela trenirati pri petih letih. Sestra Ana jih je takrat imela 11, z judom se je začela ukvarjati dve leti pred menoj. Ker sva jo z mamo vedno hodili čakat na treninge in jo tudi sicer spremljali, mi je judo postal všeč.

Prva leta sem trenirala pri trenerki Regini. Učili smo se obleči kimono, si zavezati pas, to je za otroka še posebej zahtevno, pospraviti copate ... Vse je temeljilo na igri.

Ko sem v osmem razredu osnovne šole prestopila v prvo ekipo, me je najprej trenirala Urška Žolnir, pri kadetih Igor Trbovc, zadnja leta pa Fabi, ki pa je že prej držal roko nad vsem, kar se je dogajalo na Lopati.

Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Je bil to za vas velik preskok?

Niti ne, je pa bil preskok prehod iz Igorjeve kadetske ekipe v člansko skupino. Prej smo imeli štiri treninge na teden, odkar sem pri članih, pa treniram vsak dan, in to dvakrat na dan.

Trenirali ste tudi košarko.

Da, natanko tri mesece. Recimo pa, da mi igre z žogo ne ustrezajo. Igram samo odbojko …

In kaj je tisto, kar vas je pritegnilo pri judu?

Kaj pa vem, zanimivo mi ga je bilo gledati. Ko pa sem sama začela trenirati, mi je bil všeč igriv pristop, ki so ga na treningih ubrali trenerji. Vse je temeljilo na igri, učenje tehnik je potekalo postopoma.

Se pa spomnim, da sem od nekdaj rada tekmovala. Komaj sem čakala, da bo na sporedu tekmovanje, da preverim, kam sodim. Še danes se spomnim, da smo vsi tekmovalci dobili ljubke medalje z racmanom Jako.

Že vrsto let trenira pod vodstvom legendarnega trenerja Marjana Fabjana, ki je slovenski judo postavil na svetovni športni zemljevid. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Menda trener Fabjan vztraja pri tem, da vsi otroci, ki trenirajo judo, dobijo medaljo.

Da, vedno smo tekmovali v skupinah po pet in vsak je dobil medaljo, tudi če je vse borbe izgubil. To otroku izredno veliko pomeni.

V Celju in okolici je judo zelo razširjen in sprejet šport, predvidevam pa, da izven tega okoliša, ko beseda nanese na judo, še vedno sproža začudene poglede.

Res je, je tudi res, da skoraj vsak, ki mu omenim, da treniram judo, ponavljam, skoraj vsak, ne glede na to, ali je moški, ženska, star ali mlad, vpraša, če ga bom pretepla.

In vi v šali verjetno rečete, da ja.

Da, in da ga bom pojedla za večerjo (smeh, op. a.).

Zanimivo je, da me v osnovni šoli nikoli ni nihče čudno gledal, ker sem trenirala judo, so pa, ko sem nekoč na treningu povsem po naključju ob trčenju s tekmico staknila modro oko, vsi zgroženo ugotavljali, češ, aha, to je torej to, kar počnete na judu. Tudi učiteljice so bile takrat zelo zaskrbljene zame.

Delujete zelo milo. Čutite, da se med borbo nekoliko spremenite, postanete bolj borbeni, "gajstni", kot rečemo? Glede na rojstni datum ste po horoskopu lev ...

Da, saj se vidi, kajne?

Da, precej tipičen lev sem. Vsi mislijo, kako mogočna žival je lev, resnica pa je, da sam niti ne lovi živali, saj to namesto njega večinoma počne levinja. Menda ga griva pri tem preveč ovira.

Mislimo, da je lev kralj živali, v resnici pa je pravi mucek. Zdi se mi, da sama funkcioniram podobno. Navzven morda delujem zelo močno, v sebi pa imam tudi zelo nežno dušico, ki se občasno tudi razjoče.

"Težje grem čez napačno sodniško odločitev kot čez lastno napako. To hitreje in lažje sprejmem." Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Svojo nežno dušico, kot ste dejali, občasno pokažete tudi po tekmi. So solze v judoističnih krogih znak šibkosti?

Mislim, da ne. Meni osebno se to zdi normalno. Če čustev ne spraviš iz sebe, se samo nalagajo, kar ni dobro.

Kaj je bilo v vaši karieri za vas največje razočaranje?

Lansko svetovno prvenstvo, kjer mi je jo zagodla sodniška odločitev. Mislim, da sem bila v Bakuju pripravljena najbolje do zdaj, tudi borila sem se dobro, potem pa me je sodniška odločitev povsem spravila iz tira (na koncu je zasedla 7. mesto).

Težje grem čez napačno sodniško odločitev kot čez lastno napako. To hitreje in lažje sprejmem.

Kakšna je moč slovenskega juda? Ciljam na situacije, ko se slovenska reprezentanca pritoži na sodniško odločitev. Ste večkrat uspešni kot ne?

Žal ne. Zdi se mi, da sodniki favorizirajo Japonce. Zelo težko jim dodelijo kazen, vsaj tako sama opažam. Enako velja tudi za Rusijo ali Francijo.

Stari ste 21 let, nekateri bi rekli v cvetu mladosti. Koliko je v judu sploh prostora za ženstvenost?

Zelo malo. Na pripravah smo tako ali tako stalno v trenerki ali pajkicah, se pa v prostem času rada oblečem v obleko ali krilo. Morda si nadenem malo ličil, na podelitvi, na primer.

Nastopate v kategoriji do 78 kilogramov. Je ohranjanje teže kdaj težava?

Zame trenutno ne. Če delamo na mišični masi, se občasno zgodi, da imam morda kakšen kilogram preveč, vendar mi to ne povzroča težav. Takrat pač pojem pol krožnika namesto zvrhanega, ali jem večkrat po malem. Če bi pred tekmo želela na hitro shujšati, bi izgubila preveč moči in energije, kar zagotovo ne bi prineslo rezultatov.

Koliko imate še manevrskega prostora na področju prehrane?

Verjetno precej. V našem klubu judosti namreč ne uživamo nobenih dodatkov ali dopolnil in jih nikoli nismo, enostavno jemo domačo hrano. Umetnih dodatkov se ne poslužujemo, in to mi ustreza. Sama verjamem v to, da vse, kar telo potrebuje, vanj lahko vneseš z domačo hrano. Seveda je nekaj povsem drugega, ali ješ dunajski zrezek in pomfit ali pa hranilni obrok.  

"O strahovih in bojaznih se običajno pogovorim s kolegi v klubu, veliko pa mi pomaga tudi sestra Ana. S športnimi psihologi ne sodelujem." Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Verjetno zelo dobro poznate razmere, v katerih trenirajo druge nacije. Kakšni so v tem pogledu pogoji na Lopati?

Mislim, da se zlahka primerjamo z najboljšimi. Tudi Japonci ne trenirajo stalno v nacionalnem centru, kjer so odlični pogoji. Na Lopati imamo vse, imamo svojo dvorano, svoj fitnes, povsem blizu je gozd, kjer tečemo, …

Letošnje svetovno prvenstvo in olimpijske igre v prihodnjem letu bo gostila Japonska. Tja ste se na priprave podali že zelo mladi. 

Res je, leta 2013, v 2. letniku gimnazije. Prve priprave na Japonskem so mi plačali starši in vem, da je šlo za ogromen finančni zalogaj. Zelo veliko mi je pomenilo, da sem se lahko udeležila teh priprav. Vsi vemo, da je Japonska domovina juda in da so tam najboljši judoisti na svetu.

Spomnim se, da me je najbolj skrbelo, ali bom dovolj dobra, da se bom lahko borila z Japonkami. Izkazalo se je, da se lahko. Se pa spomnim, da mi hrana ni preveč ustrezala. Suši mi ne diši pretirano.

Ste zelo pozorni na to, kaj zaužijete pred tekmo?

Običajno nas Fabi vpraša, kam bi šle, in navadno se odločimo za testenine, kar pomeni, da izberemo eno od italijanskih restavracij, teh pa je povsod dovolj. Najbolje je, da ješ tisto, kar ti najbolj paše.

Omenili ste bojazni. S kom jih lahko predebatirate? Fabjan ni ravno zagovornik sodelovanja s športnimi psihologi.

Običajno s kolegi v klubu, veliko pa mi pomaga tudi sestra Ana. S športnimi psihologi ne sodelujem.

Fabjan je star 61 let. Si predstavljate, da se bo nekoč umaknil s trenerskega položaja?

Mislim, da se to še nekaj časa ne bo zgodilo. On za judo dobesedno živi in tudi če ne bo več mogel delovati kot trener, bo še vedno vlekel vse niti iz ozadja.

"Fabi vsakemu od nas stoji ob strani." Foto: Žiga Zupan/Sportida

Imate tudi vi kakšno izkušnjo, da vam je priskočil na pomoč, ko ste ga potrebovali?

Za zdaj to še ni bilo potrebno, vem pa, da bi, če bi imela kakršnokoli težavo, posredoval, in jo skušal odpraviti. Če bi ga ta trenutek poklicala, češ da se mi je zgodilo to in ono, bi takoj prišel sem, ali, če sam ne bi mogel, bi poklical nekoga drugega, da pride posredovat.

Tudi če se kdo od nas poškoduje, pokliče vse mogoče zdravnike, takoj ukrepa.

Pa tudi če ima kaj povedati, pove to naravnost tekmovalcu, ne pa drugim ljudem. Vsak od nas se kadarkoli lahko obrne nanj. Vsakemu bi stal ob strani. To je stoodstotno.

V času objave najinega pogovora boste na pripravah v Španiji. Kaj vse vas čaka?

Res je, pripravljali se bomo v Alicanteju v Španiji. Julija nas čakajo še priprave doma, nato je na sporedu tekma grand prixa v Zagrebu, v začetku avgusta nas čakajo priprave v Izoli. Svetovno prvenstvo je blizu (od 23. avgusta) ...

Na njem bo verjetno več pozornosti usmerjene v vas?

Verjetno res. Nekaterim se zdi kar samoumevno, da bom tudi tam uspešna, pa seveda ni tako enostavno. To je nova tekma, veliko je odvisno od okoliščin – od žreba, od tega, ali ti tekmec ustreza ali ne, kakšna je dnevna forma in počutje ... Da, pritiski zagotovo bodo.

Pa ste tip človeka, ki jasno napove lov na medaljo, ali se raje zaščitite s stavki tipa "Dala bom vse od sebe"?

Seveda si želim medalje, a vedno, ko grem na tekmo, si rečem, da ni važno, kaj bo, pomembno je edino to, da se dobro borim. Zakaj? Tudi če prvo borbo izgubiš, pa se dobro boriš, si ne moreš ničesar očitati. Če greš na tekmovanje samo po medaljo, domov pa prideš brez nje, pa je razočaranje stokrat večje in se težko pobereš.

Če vidiš, da si se dobro boril, si pa storil napako, si seveda razočaran, a lažje najdeš nekaj pozitivnega ter dobiš motivacijo in zagon za naprej. Hitreje najdeš pot iz poraza.

Omenili ste priprave v Alicanteju. Mestece je tik ob morju. Imate tudi v počitniškem pogledu kaj od priprav?

Niti ne. Občasno se sicer odpravimo na kopanje, a če imaš dva treninga na dan, potem niti nimaš niti želje po tem, da bi poležaval na plaži.

Imate kakšne omejitve? Janja Garnbret je na primer dejala, da se mora izogibati plavanju, češ da to zmehča blazinice na prstih rok.

Ni ravno pametno, da preveč časa preživimo na soncu.

Čez nekaj več kot leto dni bodo na sporedu olimpijske igre na Japonskem. Kako blizu ste olimpijski vozovnici?

Trenutno sem 12. na mednarodni jakostni lestvici, s tem da na igre iz vsake države lahko odpotuje samo po en tekmovalec iz kategorije, pred mano pa je kar nekaj tekmovalk iz iste države. Bomo videli ... nadaljevanje sezone bo zelo pomembno.

Klara Apotekar je ene olimpijske igre že okusila. Na olimpijske igre v Riu de Janeiru leta 2016 je odpotovala kot sparing partnerica svoji starejši polsestri Ani Velenšek, ki je v Braziliji kljub hudi poškodbi kolena osvojila bronasto odličje. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Tehnično bi bile to vaše druge olimpijske igre. Leta 2016 ste v Rio de Janeiro odpotovali kot sparing partnerica svoji sestri Ani Velenšek.

Druge, res je, a to je povsem drugače. V Riu sem bila izključno zaradi Ane. Ves čas sem ji bila na razpolago. Z njo sem trenirala, uredila, če je karkoli potrebovala, medtem ko sem tekmovanje spremljala zgolj kot gledalec.

Živčna sem bila edino takrat, ko sta se Ana in Tina borili, nisem pa čutila nobenega pritiska. Je pa zagotovo dobro, da sem na olimpijskih igrah že bila, da sem videla, kako vse skupaj poteka, kakšno je vzdušje, morda mi bo zato zdaj malo lažje.

Kako težko je bilo spremljati borbo poškodovane sestre?

Njeno finalno borbo sem spremljala v ogrevalnem prostoru, neznansko sem bila živčna. Še posebej pri drugi borbi s Kubanko, ki je Ano kar naprej brcala v poškodovano koleno. Ko se je vrnila, se spomnim, da sem jo samo vprašala, ali sploh še lahko stoji. Težko je, tudi Ana mene težko gleda med borbami.

Odločitev, da se Ana preseli v višjo kategorijo (nad 78 kg) nima veze z vami, kajne?

Ne. Po operaciji kolena, ki res ni bila nedolžna, je kar nekaj časa okrevala in v tem obdobju pridobila nekaj kilogramov. S Fabjanom sta se takrat odločila, da bo poskusila z borbami v višji kategoriji, če pa se to ne bo obneslo, bo poskušala izgubiti odvečne kilograme in se vrniti v svojo prvotno kategorijo. No, kot vemo, ji je steklo, zato je ostala v višji kategoriji.

Kaj občutite, ko vam omenimo olimpijske igre ... pričakovanje, strah?

Olimpijske igre si vedno predstavljam kot nekakšno pot do sanj. Ne vem, kako naj opišem ...kot strmo in zelo ovinkasto pot, na koncu katere je vrh s prečudovitim razgledom. Tako nekako.

V mlajših letih je trenirala tudi pod okriljem olimpijske prvakinje Urške Žolnir. Foto: Bor Slana

V judu žal ni tako kot v nekaterih drugih športih, kjer športniki lahko živijo od finančnih sadov kariere. Ste se pogovarjali z nekdanjimi judoistkami, kako naprej, kako v drugi karieri?

Mislim, da bo prva stvar, ki jo bom storila, to, da si bom vzela nekaj časa zase. Za potovanje. Potem pa, če bom imela partnerja, si želim ustvariti družino, še prej se stanovanjsko osamosvojiti in si poiskati službo. Za zdaj še ne vem, v kateri smeri velnesa bi se najbolje počutila. Področje je namreč res široko.

Vse več borcev se podaja v vode mešanih borilnih veščin. Tudi nekdanja judoistka Ronda Rousey, 3. z olimpijskih iger v Pekingu, ki se trenutno ukvarja z wrestlingom. Bi vas kaj takega lahko premamilo?

Ne, kje pa! Mislim, da nisem ustvarjena za kaj takega, tudi če bi dobila kakšno mastno finančno ponudbo.

Pri nas ni takih udarcev, kot jih vidimo tam, kjer je včasih vse skupaj na robu dobrega okusa. Pri nas gre za izkoriščanje reakcij nasprotnika, pri MMA pa samo za pretepanje, kar mi ne ustreza.

Ste se že znašli v situaciji, ko ste se morali braniti?

Ne. No, sem pa ukrepala v situaciji, ko je nekdo v Londonu, kjer smo bili s šolo, skušal oropati mojo kolegico. Moja prva misel je bila, naj ga primem za roko, ki jo je vtaknil v sošolkino torbico. No, končalo se je tako, da smo ga lastnik trgovine, prijateljica in jaz obvladali, lastnik trgovine pa ga je celo podrl na tla.