Mima Jaušovec: Včasih je bilo več prijateljstva in sproščenosti

Slovenija tako dobre teniške igralke še ni imela. Je ena največjih športnic, kar se jih je kdajkoli rodilo na tem delu sveta. O tem pričajo tudi štiri priznanja za najboljšo slovensko športnico leta. Ko je leta 1977 osvojila največji turnir na peščeni podlagi, prestižni Roland Garros, ni spala na lovorikah, ampak si je preboj v pariški finale priigrala še dvakrat. To bo slovenskemu tenisu še nekaj časa uganka in izjemen izziv. Tenis je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so še kraljevali leseni loparji in platneni čevlji, do danes prehodil ogromno pot. Zdaj postaja gladiatorski šport, kjer ima vse večjo veljavo denar. Mima Jaušovec priznava, da je bilo včasih med igralkami čutiti več prijateljstva in sproščenosti. Zdaj so nastopili drugi časi, ko Mariborčanko v slabo voljo spravlja dolgotrajno okrevanje po operaciji kolena ...

Ženski tenis polni naslovnice na različne načine. Najboljši igralki na svetovni jakostni lestvici, Serena Williams in Marija Šarapova, pogosto tudi s temami, ki nimajo veliko skupnega z opravili na igrišču. Recimo ljubezenskimi. Vas to moti? To ni zdravo za ženski tenis, saj mu daje negativen poudarek. Vsak naj ima svoje zasebno življenje. Če se o tem govori tako veliko, to dokazuje, da so igralke zvezde. In zato je to tudi neizbežno. Marija Šarapova in Serena Williams se radi vrtita v visokih družabnih krogih, obiskujeta VIP-prireditve, filmske festivale ... A ko gre za največje zvezde, žal vse zanima, kdo je s kom.

Serena in Marija sta si pred Wimbledonom izmenjali nekaj strupenih puščic. Prva jih je začela pošiljati Američanka. In to zaradi njene nekdanje simpatije, ki je zdaj srčni izbranec Rusinje. Je bilo toliko prepiranja in nesporazumov med najboljšimi tudi v vaših časih? Pri nas absolutno ni bilo tako. Potovali smo sami, ni bilo ogromnih spremljevalnih ekip. Le redki igralci so imeli trenerja. Skupaj smo hodili na večerje, trenirali in nismo bili izolirani. Bilo je več prijateljstva in druženja, več sproščenosti. Dobro, Evertova je po nasvetu menedžerja dobila ekipo in od drugih igralk prejela še večje spoštovanje, a je predstavljala izjemo. Zdaj so se časi spremenili. Zdaj je to posel, vpleteno je ogromno denarja. Posredniki, razni stranski ljudje, imajo ogromen vpliv, umetno sovraštvo se opazi že na zunaj. Pa tudi negativna napetost. Med Šarapovo in Williamsovo, čeprav se ji je Serena za neljube besede že opravičevala, bo še naprej napeto. Omenila bi tudi zadnji incident z Agnieszko Radwansko, ki je po polfinalnem srečanju v Wimbledonu obrnila hrbet Sabine Lisicki. O tem se veliko govori in to je negativno za združenje WTA. Cenijo se tisti igralci ali igralke, ki znajo biti velike osebnosti tudi v porazu. Roger Federer ali Rafael Nadal sta tak primer, zato ju tudi vsi izredno cenijo. Kakšna je duša današnjega tenisa? Se preveč gleda skozi prizmo denarja? To je vse povezano. Najboljši igralci niti ne vedo, koliko zaslužijo. Zneski so enormni. Ne smemo reči, da so preveliki, saj ne bi bilo pošteno oziroma korektno, ampak še vedno bi moralo iti eno z drugim najprej za prestiž. Zdaj pa je drugače. Če igrajo najboljši leto, dve ali tri, si lahko zagotovijo dovolj sredstev za vse življenje, ne da karkoli sploh še delajo. V mojih časih najboljši na svetu po deset let niso mogli dati ničesar na stran ali privarčevati. To je ogromna razlika. Je pa združenje ATP naredilo načrt za prejemanje pokojnine za vse igralce, WTA pa le za tiste igralke, ki so nastopile po letu 1990. Vsi rodovi, ki so končali kariero pred tem, so izpadli iz seznama. Tudi sama. A tako pač je. Ne pomaga mi tarnanje, vsako časovno obdobje ima očitno svoje značilnosti.

Ste še aktivno povezani s tenisom? Še. Tudi službeno. V Mariboru nadziram mlade teniške igralke ter čakam, da pozdravim status upokojenke. Malo mi še manjka, čeprav višina pokojnine ne bo prav velika (smeh). Poznam razmere v Srbiji, kjer so nekdanji prvaki po zaslugi olimpijskega komiteja deležni dosmrtne športne pokojnine. Pri nas še čakamo na zakon o športnikih. Upam, da se bodo spomnili na nas, saj smo športniki največja promocija države. Moja generacija z Borutom Petričem in Bojanom Križajem je orala slovenski šport. Veliko nas omenjajo, ker pa se je samostojna Slovenija rodila leta 1991, mi pa smo bili na sceni prej, smo vseeno v ozadju. Ko omenijo slovenski šport, vedno mislijo le na tiste po osamosvojitvi, za nas pa niti ne vedo, kam bi nas umestili. Naši politiki bi nam morali dati več veljave, saj smo športniki največji promotorji države.

Kako pa je z vašim zdravjem? Po lanski operaciji levega kolena že lahko odigrate kakšen dvoboj? Koleno še ni primerno za igranje. Škoda, saj me, ko spremljam dvoboje, seveda zasrbi, da bi stopila na igrišče in prijela lopar. Posebej zdaj, ko je čas Wimbledona. Srbi me, a tudi skrbi. Ker to je moj poklic. In če si pri teh letih onemogočen, to ni dobro. Pogrešam dvoboje. Zdaj moram malce več počivati. In če ne igram, je boljše. Vsaj spim lahko ponoči. Prej so bile bolečine nevzdržne, jemati sem morala številne tablete. Operacijo levega kolena sem imela drugič v življenju. Prvič sem jo leta 1985. Potem sem bila na berglah, sledilo je mirovanje, mnoge terapije ... Očitno bo treba zamenjati koleno (smeh). Pri naši generaciji se srečujemo s podobnimi težavami. V teh letih trpimo zaradi tega, ker kot igralci nismo imeli primernih teniških čevljev z ustreznim podplatom in zračnim prostorom, kot jih imajo zdaj. Za primerjavo: moji teniški copati so bili platneni, pa smo igrali ter trenirali na istih površinah kot danes ...

Zaradi zdravstvenih razlogov so padli v vodo vaši nastopi na veteranskih turnirjih največjih turnirjev na svetu. Kdaj pa ste nazadnje obiskali Pariz? Letos. Vedno grem najraje v Pariz, to je moje posebno mesto. Imajo številne sprejeme za nekdanje zmagovalke, z mojo najboljšo kolegico, Romunko Virginio Ruzici, se obiskujemo z družinami. Letos sem dobila šopek rožic in priznanje, saj je preteklo ravno 30 let od mojega zadnjega finala v Parizu. Tam je bila tudi Chris Evert, ki me je takrat premagala, tako da smo malce obeležili njeno zmago. Bilo je posebno doživetje. Prišla je tudi Monika Seleš, ki je bila zame vedno št. 1 na svetu. Če bi morala koga zbrati, bi ravno njo. Kot oseba je še danes fenomenalna, pred kratkim je napisala knjigo, dramo. In junaki so izmišljeni, niso teniški igralci (smeh). Ko sva se srečali v Parizu, mi je še enkrat čestitala. Ko so me pred kratkim uvrstili v hram športnih junakov v Ljubljani kot še edino živečo žensko, so o tem na WTA-ju napisali članek, Monika ga je prebrala in mi poslala sporočilo. Čestitala mi je in dejala, da je bila zelo ponosna, da je nekoč prihajala iz iste države ter da sem tlakovala pot ženskemu tenisu v Jugoslaviji. To so bile res prijazne besede. Ne pomnim, da bi mi jih kdo podal tako iz srca.

Trenutek, ko je neuravnovešeni Nemec Günther Parche leta 1993 v Hamburgu vanjo zalučal nož, je spremenil teniško zgodovino. Martina Navratilova je pozneje poudarjala, da bi Monika Seleš, če ne bi prišlo do zahrbtnega napada, dosegla rekord vseh rekordov in osvojila največ grand slamov v zgodovini. Prehitela bi celo dosežek Margaret Court, tako pa je končala kariero z devetimi lovorikami. Joj, še zdaj se zdrznem, ko se spomnim na tisto. To je bil res en izmed najbolj žalostnih dogodkov v zgodovini tenisa. In WTA takrat Monike ni zaščitil, tako kot bi moral. To pa zato, ker ni bila Američanka. Takrat bi jo morali bolj zaščititi, tudi njen ranking, a pomoč ni bila takšna, kot bi si jo Monika zaslužila. Če se to ne bi zgodilo, bi gotovo osvojila več grand slamov od Grafove, ki jih je 22. Spomnim se njenih iger ... Kakšna želja, takšna igra ... Monika je bila najboljša.

Nekoč Seleševa, danes Novak Đoković. Področje nekdanje Jugoslavije očitno še vedno velja za valilnico teniških talentov. V vsaki državi potrebuješ idole. "Nole" je poskrbel, da je srbski tenis postal prvi šport v državi. Mladi se morajo zgledovati po nekom, ki je velik. Ali pa Ivanišević na Hrvaškem. Vedno potrebujemo nekoga za delo. Zdaj so trije naši fantje med 100 najboljšimi, še bolj je fenomenalen dosežek Grege Žemlje in njegov preboj med 50. Grega, Blaž Kavčič in Aljaž Bedene so v uspeh verjeli že od začetka. Kar se dogaja z njimi, je prekrasna zgodba za naš tenis. Ko smo imeli pred leti več igralk na grand slamih, ko je bila zlata generacija (Katarina Srebotnik, Maja Matevžič in Tina Pisnik) med 50 najboljšimi, smo se pogosto spraševale, zakaj ni nobenega Slovenca. Iskale smo odgovor, zakaj je pri fantih takšna katastrofa. Zdaj pa imamo zelo dobre moške, in to kar več, kar je za tenis izjemno pozitivno. Prepričana sem, da bo zdaj v delo zagrizlo še več mladih. Pri dekletih pa je tako, da pri Poloni Hercog nastopi težava, ker je sama. Če bi imela še kakšno mlado ... Računali smo na Nastjo Kolar, da se bo hitreje razvijala, a je stvar volje, koliko želiš delati, kakšno ekipo imaš ... Upam, da bo bolje.

Grega Žemlja se je letos v Wimbledonu prebil v tretji krog, kar prej ni uspelo še nobenemu Slovencu. To je bila že 45. slovenska uvrstitev vsaj v tretji krog na turnirju za nagrado grand slam, a šele tretja pri fantih. Treba je ceniti te rezultate. Tudi Katarina Srebotnik, še edina iz zlate generacije, nas je zelo razvadila. Vedno smo bili ponosni, da je v drugem tednu grand slama. Ceniti je treba tudi polfinale mešanih dvojic. Zdi se mi, da se Slovenci prehitro razvadimo. Zahtevamo vedno prva mesta in finala, a je konkurenca strašna, tako da moramo ceniti vsak dosežek, ki ga naredijo. In 3. krog Žemlje v Wimbledonu je nekaj izrednega.

Kaj pa denar? Ljudje gledajo vsakoletno igro številk in si mislijo, kaj se gredo "bogatuni", saj imajo vsako leto višje prihodke. Zaslužki so ogromni. Nagradni skladi grejo vsako leto gor. Zdi se mi, da če si med prvih 100, da lahko v tenisu zaslužiš zelo soliden denar in živiš od tega. Sama tega nisem mogla. Björn Borg je igral šestkrat v finalu Wimbledona, a ni dobil toliko denarja kot lahko večina danes v enem letu. To so ogromne razlike.

Ko ste leta 1977 osvojili odprto prvenstvo Francije, ste prejeli 5.000 takratnih nemških mark. To je bil takrat v Sloveniji prestiž, a proti tistemu, kar prejmemo danes, velik drobiž. Toliko danes dobijo že v kvalifikacijah. Pri meni je bilo bistveno, žal ne v najboljšem pomenu, da na vseh turnirjih nisi imel plačanih nastanitev v hotelu ter hrane. Če nisi kje zmagal, si zapravil več za pot in hrano, kot pa zaslužil. Če pa si imel še koga zraven, je bilo zaslužka še manj. Če nisi bil takrat Američan, si moral biti najboljši, če si hotel pritegniti sponzorje. V Jugoslaviji takrat ni bilo tržišča, niti znamk oblačil. Zato nisem bila zanimiva sponzorjem, ki so mi odklanjali prošnje. Če pa bi bila Američanka, bi bilo drugače, a sem raje ostala doma ... Koliko so dobile takrat in zdaj št. 1 na svetu, tega pa se niti ne da primerjati.

Ali se da primerjati tedanji in zdajšnji način dela in treningov? Da. Razlika je občutna. Takrat smo delali po svoji pameti. Tako kot si mislil, da je pravilno, a po drugi strani sploh nisi najbolje vedel, kaj kdo dela. Ni bilo veliko znanja za treninge, niti pogojev. Ko sem začela, v mojem mestu ni bilo primernih dvoran za tenis. Tako sem čakala, da so imeli košarkarji Maribora kakšen premor, ter vskočila. To so bili drugi časi. Veliko manj smo delali poudarke na fizični kondiciji. Moč smo prelivali s tehniko, materiali, loparji. Velika razlika je tudi v fizičnih postavah igralcev prej in danes. Tako pri fantih in puncah. In pri pripravah je skoraj 60−70 odstotkov namenjeno kondiciji, potem pride na vrsto psihološka trdnost, šele nato preostalo. Včasih ni bilo tako.

Ste pa imeli tudi včasih zvezdniške teniške pare. Veliko romantičnih povezav, recimo tisto med Chris Evert in Jimmyjem Connorsom. V mojih časih je bil to res zvezdniški par. Oba sta bila najboljša na svetu, številki 1. In atrakcija za medije. Tako kot sta danes Serena ali Šarapova. A Chris in Jimmy nista bila dolgo skupaj. Pred njima sta bila teniški par še Romunka Mariana Simionescu in Björn Borg. Spominjam se, da sem bila na balkanskih igrah v Beogradu, nato pa tam nepričakovano uzrla Borga, saj je prišel v Srbijo. Takoj po zmagi v Wimbledonu. Björn je bil takrat najbolj priljubljen na svetu in prišel je pogledat, kako bo igrala njegova Mariana.

Je bil švedski kralj Wimbledona, ki se je (prvič) od igranja poslovil presenetljivo hitro, vedno tih in sramežljiv? Zelo, vedno se je držal zase. Z njim sem se na mladinskih turnirjih videvala od 12. leta, enega sta osvojila istočasno.

Roland Garros ste osvojili leta 1977, a ste sami veliko bolj ponosni na finale, ki je bil šest let pozneje. Ko zmagaš, je to vedno največ, kar lahko dosežeš, in tudi zapisano v zgodovino. Še posebej če je to doseženo na turnirju za grand slam. Igralci, ki so bili že št. 1, radi rečejo, da bi to vedno raje zamenjali za grand slam. Če ga še niso osvojili. To je absolutno tisto, kar lahko želiš. Leto 1983 pa je bilo posebno, takrat sem imela že poškodbo kolena, bila zunaj igrišča, vsi so me odpisali. In ravno to je bilo največje zadovoljstvo, ko sem dokazala najprej sebi, nato pa še drugim, da zmorem. Pa tudi zasedba je bila popolna, ne pa tako kot leta 1977, ko je nekaj favoritinj manjkalo.

Proti Evertovi niste nikoli zmagali, premagala vas je enajstkrat, Martino Navratilovo pa že v prvem dvoboju, ko sta se leta 1974 pomerili v Wimbledonu. Malokateri igralki je to uspelo. To je bil njen edini poraz v prvem krogu. Dobro se ga spomnim. Dvoboj je bil zaradi mraka prekinjen, tako da sva nadaljevali drugi dan, vmes pa sem prejela nekaj dragocenih nasvetov Nikija Pilića, ki je bil takrat že teniška zvezda, a je šel vedno gledat moje dvoboje.

Kdo pa bo najboljši v Wimbledonu letos? Stavim na Đokovića, pri ženskah pa na Lisickijevo. Všem mi je, ker je borka in si upa. Bartolijeva se je, potem ko je prekinila z očetom, našla, a vseeno stavim na Sabine. Če je že ugnala Sereno ...