Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Jaka Lopatič

Četrtek,
25. 8. 2011,
14.58

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Zdenko Verdenik Sašo Filipovski Marcos Tavares

Četrtek, 25. 8. 2011, 14.58

8 let, 7 mesecev

"Tavares? On koristi Mariboru in našemu nogometu"

Jaka Lopatič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
V tokratnem Fokusu je govora o naturalizaciji športnikov. Svoje poglede na to tematiko, kaj prinašajo tujci določeni državi, so spregovorili dr. Zdenko Verdenik, Sašo Filipovski ter Boris Denič.

Medtem ko v večini športov pridobivanje državljanstev drugih držav (npr. Slovenec avstrijskega ali pa Poljak slovenskega) ni prav pogosto, ob tem pa lahko športnik zamenja državo le enkrat, tovrstnega pravila v rokometu ni. Igralec lahko večkrat "spremeni" državljanstvo, a v določenem časovnem obdobju. Za pridobitev statusa reprezentanta druge države in igranja zanjo mora preteči tri leta od zadnje tekme, ki jo je odigral za "staro" reprezentanco. Seveda pa se morajo strinjati tudi krovne zveze. V rokometu je kopica primerov, ko so športniki in športnice zapustili izbrano vrsto rodne države in zaigrali za drugo ekipo - na primer Talant Dušebajev, Bogdan Wenta, Nenad Puljezević, Arpad Šterbik, Gorica Ačimović, Ana Đokić … V Sloveniji je bil zanesljivo najbolj odmeven primer Belorusa Sergeja Rutenke, ki je za slovensko reprezentanco igral z vsem srcem in bil najpomembnejši posameznik v dvoletnem obdobju. V tem letu pa je odmevala selitev Barbare Varlec, ki naj bi v prihodnje zaigrala za Srbijo. "Takšnih dejanj se ne sme obsojati. Če ima neka panoga možnost, da v svoje vrste zvabi mladega, talentiranega igralca, za katerega so lahko prepričani, da bo dal velik doprinos in igral s srcem za državo dolga leta, ne vidim problema," pravi selektor slovenske moške rokometne reprezentance Boris Denič, ki ta čas v svoji izbrani vrsti nima "naturalizirancev". "Vsi tisti, ki so v zgodovini Slovenije prevzeli državljanstvo in zaigrali za našo reprezentanco, so se odlično asimilirali in ji dali ogromno. Najlepši primer je zanesljivo Sergej Rutenka, ne smemo pa pozabiti niti na Zorana Jovičiča ali pa Ivana Simonoviča. Vedno pa je potrebno razmisliti, kaj država pridobi s tem igralcem. Z njimi je Slovenija imela kvaliteto, posledično tudi rezultat." Dobro pa je poznan primer odličnega rokometaša Iztoka Puca, ki je sprva igral za Jugoslavijo in nato še za Hrvaško, s katero je spisal največje uspehe, ter Slovenijo.

V svetu nogometa smo za temo o naturalizaciji povprašali dr. Zdenka Verdenika, ki ima ogromno izkušenj in je prava nogometna enciklopedija. "Če pridejo resnično kakovostni nogometaši in pridobijo državljanstvo, nogomet ne izgublja. Obstaja trg, kjer najboljši preživijo in gredo naprej. Če pa bi z naturalizacijo pretiravali, potem bi se godila škoda. Predvsem mladim, saj bi se lahko primerilo, da bi za neko nacionalno reprezentanco igrali praktično samo tujci, ne pa - tako kot v našem primeru - igralci rojeni v Sloveniji. Potem bi bilo to negativno. Če so to igralci, ki so lahko zgled mlajšim, ki prinesejo kvaliteto, potem sem za. Nisem pa za pretiravanje. V Angliji je nekaj klubov, kjer ni skoraj nobenega domačega igralca. To pač sovpada z globalizacijo, a ljudje, ki pridejo na tribune in gledajo tekmo, rajši na igrišču vidijo nogometaša iz svojega okolja kot pa tujca. Lažje se z njim identificirajo. To je pomembna stvar, čeprav je danes, če pogledamo denimo reprezentanco Anglije ali pa Nemčije, nastala mešanica narodov. Identifikacije praktično več ni. Mogoče je razvoj prinesel svoje. Prinaša zadeve, ki so pozitivne in ne. Pri nas te težave še ni, saj ni veliko tujcev, ki bi želeli državljanstvo. Tavares? On koristi Mariboru in slovenskemu nogometu. S tega vidika bi bilo to pozitivno."

Pogled, kaj prinesejo tuji športniki posamezni državi, je predstavil tudi trener Uniona Olimpije Sašo Filipovski, ki poudarja, da so naturalizacije športnikov posledica rezultatskega pritiska. "Če pogledamo turnir EX-YU, ki je bil v Ljubljani, potem smo lahko videli, da je bilo na njem prisotnih kar nekaj Američanov. Za Bosno in Hercegovino v izbrani vrsti denimo igra Henry Domercant, za Hrvaško Donataye Draper, Črno goro Omar Cook ter Makedonijo Bo McCalebb. Za enkrat Slovenija po tovrstnih rešitvah še ne posega, saj imamo v Dragiću in Lakoviču igralca, ki dajeta potrebno širino. Tudi Poljska ima dva naturalizirana košarkarja (Kelati in Logan), ki sta igrala pri meni v Turowu. Oba sta dobila potni list in igrata za reprezentanco, čeprav je Poljakov 40 milijonov. To je težava, ki je posledica rezultatskega pritiska. Rezultati so namreč pričakovani čez noč," pa je dejal Filipovski.

Ne spreglejte