SiolNET. Sportal Sportal +
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Strup" v majhnih stekleničkah ali dama, ki je moškim dokazala, da zmore več in bolje

2

termometer

Ko je ameriška plezalka Lynn Hill leta 1993 kot prvi človek v zgodovini prosto preplezala zagonetno smer Nos v navpični steni El Capitana se je zapisala v zgodovino. Kako jo piše danes?

V Slovenijo ste po zapletih z letalskimi povezavami prispeli precej pozno, v noči na sredo. Že v četrtek dopoldne ste se odpravili v enega od ljubljanskih plezalnih centrov, danes (pogovarjali smo se v četrtek, op. p.) je pred vami plezanje v naravni steni, v Ospu, na enem od najlepših naravnih plezališč v Sloveniji, zvečer vas čaka novo predavanje v italijanskem Tržiču. Je plezanje za vas oblika meditacije, sprostitev pred predavanji, številnimi intervjuji? Vsekakor vse to.

V steno ste se prvič podali pri 14 letih. Povsem po naključju, kot družba sestri in njenemu fantu. Je bila stena takoj vaš naravni ambient ali je bilo to spoznavanje, tipanje postopno? Kakšni so vaši spomini na prvo plezanje? Po pravici? Nisem vedela, kaj počnem. Sestra mi je pokazala, kako se vpnem, posodila mi je napol prevelike plezalne čevlje in preprosto sem sledila njenim navodilom. Verjela sem, da ve, kaj počne, ker jaz vsekakor nisem. Sem bila pa že takrat prepričana, da je plezanje pravi šport in ne kar nekaj. Prijatelj mi je namreč nekoč dejal, da pravi šport prepoznaš po tem, da zanj potrebuješ posebno obutev in čelado.

Je bila to ljubezen na prvi pogled? V bistvu je bilo po eni strani vse skupaj precej strašljivo, po drugi pa tako intenzivno doživetje, da sem izkoristila vsako priložnost, da sem ga lahko doživljala znova. In vsakokrat mi je bilo plezanje bližje in ljubše.

Pri vrhunskem športu, glasbi in čemerkoli, kar izpilimo do vrhunske ravni, vedno govorimo o talentu kot predpogoju za uspeh. Kako pomemben je talent pri plezanju, so pomembnejši drugi dejavniki? Talent je vedno pomemben, a bolj kot to je pomembna strast. Z njo se vse začne. Potem so tu fizične značilnosti. Jaz sem na primer majhne postave (157 cm - op. p.), kar je lahko prednost ali pa slabost. Pomembno je, da se znaš prilagoditi steni, poiskati pravo pot, da si ustvarjalen, veliko pa seveda prinesejo tudi izkušnje, ki jih nabereš z leti.

So vaši starši plezanje povezovali z nevarnostjo? Mislim, da so raje zamižali na eno oko. Če bi namreč videli, kaj se dogaja, bi morda mislili drugače.

Torej vam plezanja ni nihče branil, vam ga poskušal spraviti iz glave? Ne, me je pa mami pred kratkim vprašala, kdaj se nameravam plezalno upokojiti, kar se mi je zdelo skrajno neprimerno vprašanje. Zakaj bi morala prenehati? Ko pa je to tisto, kar rada počnem, kar je moje veselje, moj način interakcije s svetom, dober izgovor za potovanja in način služenja denarja. Je pa po svoje ironično, da te nekdo plača za to, da lahko uživaš v plezanju.

Kako to mislite? Plačajo me za nastope, predavanja, za zmage na tekmovanjih, za oblikovanje in pomoč pri oblikovanju plezalne opreme. Sem namreč ambasadorka podjetja Patagonija, kjer svetujem pri izdelavi opreme in oblačil. Od plezanja lahko živim.

Leta 1994 ste v enem samem dnevu preplezali Nos El Capitana. To do takrat ni uspelo še nikomur. Ste vedeli, da bo to zgodovinski dogodek? Poskrbeli ste tudi za dokumentiranje, posnetek je še danes mogoče najti na YouTubu. Upala sem, da bo. Pravzaprav sem celo pomagala pri produkciji. Ameriška produkcija ekipa je takrat odpotovala v Himalajo, tako da je vse padlo na moja pleča.

Ste pa vedeli, da bo to nekaj, kar bodo ljudje opazili? Upala sem, da jih bo zanimalo. Že ko sem leta 1993 Nos preplezala v štirih dneh, se je to vsem zdelo nekaj prelomnega.

Zakaj ste se odločili za dokumentiranje vzpona? Zato, ker ni bilo nobenega pravega materiala z mojega prvega vzpona. Želela sem si narediti nekaj, kar ni uspelo še nikomur, in zdelo se mi je, da bo to za ljudi zanimivo, da si bodo to radi ogledali. Vedela sem, da gre za zahteven projekt, nisem pa vedela, da bo do ponovitve minilo več kot desetletje.

Potem je to uspelo moškemu. Da. Leta 1998 je to uspelo Scottu Burkeu, a je za to potreboval ogromno časa, nato je leta 2005 uspelo še navezi Tommy Coldwell in njegovi ženi Beth Rodden, ki sta vzpon opravila v štirih dneh. Coldwell se je kasneje vrnil in v enem samem dnevu opravil dve smeri v El Capitanu. Dva kilometra v enem dnevu. V bistvu me je prekosil. Na podvig se je pripravljal celo poletje.

Kako dolgo ste se pripravljali vi? Tri dni.

To pomeni, da ste pot znali že na pamet? Da ste poznali položaj slehernega oprimka? O da. No, skoraj. Na najbolj zapletenih mestih poznaš vsak najmanjši detajl. Moraš ga poznati.

So mediji takrat prepoznali vaš uspeh? Morate vedeti, da leta 1994 internet še ni bil tako razširjen, kot je danes, in če bi mi kaj takega uspelo danes, bi se moje ime pojavljalo vsepovsod. Tako kot na primer ime Tommyja Coldwella. Prek Twitterja mu je čestital celo predsednik Barack Obama.

Je ameriški predsednik leta 1994 čestital tudi vam? Ne. Sem pa bila vseeno povabljena v Belo hišo. Ne zaradi Nosu, temveč zato, ker sem bila ena od prvih ameriških plezalcev, ki so bili uspešni na tekmovanjih v športnem plezanju. Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila to novost. Novost, ki si je marsikdo ni želel.

Kako ste se znašli na teh tekmovanjih? Imela sem srečo. Povsem po naključju sem bila povabljena na tekmovanje v Francijo, v Arco. Bila sem ena od prvih ameriških plezalcev, ki so jih povabili, tam sem precej redno tudi zmagovala.

Kako so ta tip tekmovanj sprejeli v ZDA? Po vrnitvi s prvega tekmovanja v športnem plezanju me je v ZDA čakala cela serija predavanj na to temo, po tem sem bila ambasador teh tekmovanj.

In kakšen je bil odziv? So jim plezalci nasprotovali? Hm, odvisno. Nekaterim se je zdelo, da plezanje pred množico ljudi ni bistvo plezanja, da gre na nek način za nastopanje. Za številne je bistvo plezanja še vedno druženje s prijatelji in sobivanje z naravo. Maurizio Zanolla – Manolo, priznani italijanski plezalec, ki prav tako predava v okviru letošnjega festivala gorniškega filma, jim je na primer nasprotoval.

Zakaj? Najverjetneje zato, ker je to zanj predstavljalo nekakšno tveganje. Že tako ali tako je bil slaven in se mu ni bilo treba dokazovati. Verjetno je tudi verjel, da to ni dobro za prihodnost plezanja, za kulturo plezanja.

Kaj pa za vas? Zame je bil to dober način, ki mi je omogočil številna potovanja in dober zaslužek.

Če se za trenutek vrneva k slavi … Zanimivo se mi je zdelo, da ste večkrat sodelovali v resničnostnem šovu Survival od the fittest na televizijski mreži NBC Sport World. To je vaše ime prav gotovo spravilo v medije. (smeh). Šlo je za televizijski športni dogodek. Tekmovanja sem se udeležila štirikrat, od tega dvakrat v Kaliforniji, enkrat v Oregonu in enkrat na Novi Zelandiji, in štirikrat tudi zmagala. Počeli smo marsikaj, od plezanja, teka, plavanja, vožnje s kajakom, teka z ovirami, plezanja po vrbi, ziplinu …

Pa je bil res poudarek na športu ali morda na medsebojnih sporih, kot je običajno pri resničnostnih oddajah? Res so se osredotočili samo na šport.

Je bilo to za vas donosno? Da, zelo. Za prvo zmago sem dobila pet tisoč dolarjev, kar je lepa vsota, a moški so dobili precej več, 15 tisoč.

Zakaj? Ker so pač moški!

Ste se pritožili? Seveda!

Uspešno? Recimo. Prihodnje leto sem za zmago dobila 10 tisoč dolarjev. Moški so sicer še vedno dobili 15 tisočakov, a so morali izvesti še dve tekmovanji, ki meni nista ustrezali, no, niti nam organizatorji te možnosti niso ponudili.

Ali je plezanje še vedno rezervirano za moške? Precej več je tudi žensk. Z leti se je tudi pri plezanju marsikaj spremenilo.

V obdobju vaših začetkov pa ste bili verjetno prej izjema kot pravilo? Da, takrat prav zagotovo. Danes pa se ne počutim več kot osamljena ženska.

Ste, ko ste preplezali Nos, čutili, da želijo moški zmanjševati vrednost vašega dosežka? Da, bile so opazke, da mi je kaj takega uspelo zgolj zato, ker imam drobne prste.

In kako ste se na to odzvali? Samo nasmehnila sem se. Seveda, na nekaterih mestih je to pomagalo, na drugih pa ravno obratno. Ampak tako pač je. Coldwell ima samo devet prstov in pol, pa se zaradi tega nič ne pritožuje in pleza na najvišji ravni. Bistvo je v glavi in v tem, kako se znaš prilagoditi steni.

Imate srečo, da vam je uspelo hobi preleviti v delo. Verjetno to v otroštvu ni bil vaš načrt. Ne, res ne, želela sem si postati fizioterapevtka. Končala sem študij biologije, nato pa me je plezanje zapeljalo v povsem drugo smer. Seveda si nisem predstavljala, da bi od plezanja lahko živela, da mi bo to prinašalo denar, prej obratno. Plezanje je vzelo veliko denarja, da o času sploh ne govorim.

Kako blizu ste si z alpinizmom? Nikoli me ni zanimalo, da bi splezala na Everest. Pri 18 letih sem dobila priložnost, pa sem jo zavrnila.

Zakaj? Ker mi to ne ustreza. Gore so nekaj povsem drugega kot stene. Poleg tega ne maram mraza, pa še nevarno je! Moj svak je pred leti umrl v visokogorju Južne Amerike. Njegovega trupla še vedno niso našli. Vas v steni kdaj zgrabi panika? Nikoli. Naučila sem se plezati postopoma. Bila sem že v položaju, ko me je bilo strah, za paniko pa ni prostora. Panika je najbolj zanesljiv način, ki vodi v padec. S paniko po nepotrebnem zapravljaš energijo.

A vseeno se je padec zgodil tudi vam, 9. maja 1989 v kraju Bouox v Franciji. Kaj se je zgodilo? Hm, ja. Z mojim takratnim možem sva se pripravljala na prvi vzpon tistega dne. Pri privezovanju me je nekdo ogovoril in zmotil mojo proceduro. Ni mi uspelo zavezati vozla in ker sem imela rob jakne potisnjen čez pas, tega nisem opazila. Ko se je bilo treba odriniti, sem omahnila v prazno. Spotoma sem oplazila še manjše drevo, si ob veji izpahnila ramo in po 22 metrih padanja treščila na edino varno mesto, kjer ni bilo skal. Takrat sem imela res veliko srečo.

Kako ste se zahvalili zanjo? Francozi so mi svetovali, naj grem prižgat nekaj sveč v cerkev. Saj sem šla, a šele čez nekaj časa. Najprej sem nekaj dni preživela v bolnišnici, a mi razen izpahnjene rame ni bilo hudega. Že čez šest tednov sem šla spet plezat.

Se je kaj spremenilo po tistem, ste bili še bolj pazljivi, se vas je strah dotaknil? Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se znebila tistega groznega občutka v želodcu, ki me je preplavil vsakokrat, ko sem se odrinila od stene. Morala sem reprogramirati možgane.

V sanjah še vedno podoživljate padec? Zdaj ne več, vmes se je namreč zgodilo že marsikaj. Dobra stvar pa je, da vedno zelo natančno preverjam, ali sem ustrezno zavarovana.

Verjetno ste na to še bolj pozorni, odkar ste postali mama. Vaš sin Owen ima 11 let. Rad pleza? Za zdaj za plezanje ne kaže posebnega zanimanja, morda ga bo vzljubil sčasoma, ker mislim, da je rojen zanj. Ima ravno pravšnji temperament in telo, ki je po meri za plezanje.

So morda na vidiku že kakšni novi cilji, ki jih želite doseči? Morda se sliši čudno, a res bi bila rada dober človek in dobra mama. Želela bi biti del ekipe, ne samo individualist, in uspešno delovati v projektih, s katerimi se ukvarjam. Od snemanja videov do učenja plezanja in oblikovanja plezalne opreme.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin