Saša Vujačič ekskluzivno o reprezentanci

Z Los Angeles Lakers ste podpisali novo, triletno pogodbo, ki vam bo navrgla tudi veliko več denarja kot v preteklosti. Verjetno ste zelo zadovoljni z razpletom? Že od nekdaj sem si želel igrati za Los Angeles Lakers, kar se mi je leta 2004 tudi uresničilo. Zato sem sedaj še toliko bolj vesel, ker smo podaljšali sodelovanje. Lahko rečem, da ostajam "doma".

Ali se bo ob novem podpisu pogodbe kaj spremenila vaša vloga v ekipi? Kot šesti igralec Los Angeles Lakers sem imel že sedaj zelo pomembno vlogo v moštvu. Ni nobena skrivnost, da želimo športniki napredovati in povsem normalno je, da imam tudi sam višje cilje. Sicer pa nočem prehitevati dogodkov, temveč raje stopam stopničko višje korak za korakom. Ne skrivam ambicij, da želim postati najboljši strelec v ligi NBA.

Verjetno je bilo to poletje kljub napornim pogovorom prijetno, ker je bilo na mizi veliko ponudb. Omenjala se je tudi vaša vrnitev v Evropo. Za koliko ste sploh bili oddaljeni od stare celine? Najprej moram povedati, da sem zelo vesel, da so vse formalnosti za menoj in se lahko mirno pripravim na naslednjo sezono. Bil sem resnično blizu odhodu v Evropo in ni skrivnost, da so tudi od tam prihajale mamljive ponudbe.

Kateri klubi so bili najbolj zagreti, da vas pripeljejo v svoje vrste? Najbolj prepričljivi so bili v Rusiji, kjer je iz leta v leto vse več dobrih košarkarjev.

Na koncu ste torej ostali pri Los Angeles Lakers in s takšno pogodbo v žepu lahko pričakujemo še boljše igre Saše Vujačiča v prihodnje … Vsekakor že razmišljam o novi sezoni. Pred kratkim sem že začel s pripravami in maksimalno sem osredotočen na cilj, ki ga imamo vsi v klubu - osvojiti prstan. V minuli sezoni smo bili za las prekratki, ko smo izgubili v finalu proti Bostonu, v naslednji pa upam, da nam uspe stopiti na najvišjo stopničko.

Doma v Sloveniji se velikokrat pojavljate tudi v temah, povezanih s slovensko člansko reprezentanco, za katero sploh še niste zaigrali, čeprav štejete 24 let. V medijih smo lahko prebrali številne zgodbice, nismo pa še slišali vaše plati. Kje torej tiči zajec? Tudi sam sem slišal veliko neverjetnih zgodb. Na pozive mladinske reprezentance sem se vedno odzval in v čast mi je bilo igrati za izbrano vrsto. V člansko reprezentanco sem bil prvič vpoklican za EP na Švedskem leta 2003. To je bila moja prva in zadnja udeležba. Upal sem, da mi bo selektor Slobodan Subotić dal priložnost, vendar sem bil na koncu razočaran. Reprezentanti smo imeli enodnevni premor, ta čas sem bil jaz v Vidmu, kamor so me poklicali naj pridem v Ljubljano na ponoven reprezentančni sklic. Naslednji dan sem torej odšel, kar je bilo dan pred odhodom na EP, še isti večer pa me je selektor povabil na sestanek in mi dejal, da sem odpadel. Šok je šele sledil, ko sem spoznal, da mi ni nihče najel niti sobe v kakšnem od hotelov, kjer bi lahko prespal in naslednji dan nato odpotoval nazaj v Videm, kjer sem živel in igral za Snaidero. Zame je to nedopustno, da se 19 let starega mladeniča, ki ni imel ne osebnega avtomobila, ne kakršnegakoli drugega prevoza, vlak in avtobus nista več vozila tako pozno zvečer, postavi – tako rekoč ob enajstih zvečer – na cesto. Tisto noč sem si zaprisegel, da se mi kaj takšnega ne bo več zgodilo. Vrnil sem se v Videm, kjer sem treniral še bolj trdo. Moj cilj je bil igranje v ligi NBA in že naslednje leto sem bil nato izbran v prvem krogu nabora s strani Los Angeles Lakers. Pri 20 letih sem imel jasen cilj, posvetiti svoje delo "jezernikom", ki so me želeli in verjeli vame. Reprezentanca me očitno ni potrebovala in želela. Mislim, da se mi je odločitev obrestovala.

Kakšne so bile nato vaše vezi s selektorjem Alešem Pipanom? Kolikokrat ste se sploh slišali z njim, odkar je postal selektor? V času mojega bivanja v Los Angelesu me je trener Aleš Pipan poklical dvakrat – zadnjič lani poleti. Razložil sem mu, da se pripravljam za novo sezono in se zaradi tega ne morem udeležiti priprav. Še vedno sem imel grenak priokus. Boli me, ko v javnosti krožijo govorice, češ da me iz Košarkarske zveze Slovenije kličejo po telefonu in da se jim nočem javiti. Smo v 21. stoletju in vsak telefon ima tajnico. Letos nisem bil povabljen v reprezentanco. Nisem dobil poziva in nihče me ni poklical. Govorice, da sem odpovedal sodelovanje, so čista laž. Dolgo časa sem bil tiho, ker nisem želel obešati moje zgodbe na zvon, vendar se je v Sloveniji pojavilo vse preveč negativnih mnenj o meni in mojih odzivih na reprezentanco, zato sem se sedaj odločil, da predstavim tudi mojo plat medalje.

Verjetno pa se kljub temnim oblakom iz preteklosti obeta razbistritev neba, kar bi pomenilo, da bi tudi Saša Vujačiča nekoč videli v članski reprezentanci. Mogoče že na evropskem prvenstvu leta 2009 na Poljskem? Igranje za lastno državo je vsakemu športniku v veliko čast. Od drugih košarkarjev, ki so trenutno v ligi NBA, se mogoče razlikujem po tem, da sem uresničil cilje brez igranja in promoviranja v dresu z državnim grbom. Pot je bila sicer dolga in trda, vendar sem na to, kar sem dosegel, izjemno ponosen. Moj nastop v reprezentanci je odvisen od marsičesa. Predvsem upam, da se nekdo iz Košarkarske zveze Slovenije oglasi v Los Angelesu in mi da odgovore na nekatera vprašanja.