Sara Isaković: Nisem še rekla zadnje besede

Po enem mesecu in pol treningov v Sloveniji je Sara Isaković na svetovnem prvenstvu za skoraj štiri sekunde izboljšala svoj letošnji dosežek, s čimer je nejevernežem dokazala, da se v njej še vedno skriva duh šampionske plavalke. Pri 23. letih ima za sabo že številne dosežke, na nedavnem SP pa je s 15. mestom v disciplini na 200 metrov prosto zgolj potrdila, da je še vedno v stiku s svetovnim vrhom. Kot nam je zaupala, se bo po počitnicah sredi avgusta za pol leta vrnila v San Francisco in se skušala s trenerko in Univerzo Berkeley dogovoriti, da se pol leta pred olimpijskimi igrami vrne v Slovenijo na priprave. Vsekakor pa se bo, kot poudarja, v London naslednje leto podala motivirana in z velikimi ambicijami.

Po vrnitvi s Kitajske in ob doseženi olimpijski normi ste videti zadovoljni. Očitno ste v mesecu in pol storili velik preskok. Ta dosežek je še vedno daleč od osebnega rekorda, sem pa presrečna, da imam mir do olimpijskih iger leta 2012. Sedaj se moram odločiti, kako in kaj. Za pol leta se zagotovo vrnem v ZDA, potem pa se bom odločila, kaj hočem. Zaupam trenerju Mihi Potočniku, sem tudi samozavestna, saj sem ohranila stik s svetovno elito. Na prvenstvo sem odšla s ciljem, da si zagotovim normo, in to sem tudi dosegla. Zato sem zadovoljna. Seveda pa sem želela čim višjo uvrstitev, a na žalost se mi v finale ni uspelo prebiti.

Vam je morda, kot je za večino reprezentantov dejal Roni Pikec, pred SP primanjkovalo močnih tekem? Se strinjam z njim. Letos mi je morda primanjkovalo močnih tekmovanj, da bi se lahko še bolj izkazala. V olimpijski sezoni bom veliko bolj izkoristila velika tekmovanja. Tudi pred OI v Pekingu sem veliko tekmovala s svetovno konkurenco. Predvsem v Evropi imam velike tekmice. Skrbi pa me ne, ker vem, da bom do OI 2012 precej bolje pripravljena.

Tudi tokrat ste potrdili, da tisto, kar si zaželite, ponavadi tudi dosežete, pa čeprav se včasih zdi težko verjetno … Verjamem vase in nikoli ne dvomim. Tudi o olimpijski normi sem bila prepričana, da mi jo bo uspelo doseči. Res je, da sem v enem mesecu in pol od časa 2:02 prišla na 1:58, kar je super, a prepričana sem, da sem sposobna še več. Letos je bilo, kakor je pač bilo, a lahko grem s pozitivno miselnostjo naprej. Še vedno se držim svetovne konkurence.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Se bosta na OI pripravljali onstran Atlantika ali v Sloveniji? Odpravljam se v ZDA in vsi načrti so še odprti. Se bom pa morala dobro pogovoriti s trenerko na univerzi. Imam namreč določena pravila, ki se jih moram po pogodbo držati (nekaj časa bom brez študija, tekmovanj za univerzo, štipendije), zato se želim čim bolje dogovoriti, kako bom to izpeljala. Enkrat, ko se bom zares odločila, kaj hočem, se bom tega načrta striktno držala. Vem, da se lahko doma super pripravim na OI. Imam super pogoje, trener Miha Potočnik me podpira pri vsem, pripravljen je na sodelovanje z mano.

Kako je s študijem? Manjkajo mi še trije semestri, kar je eno leto in pol. Potem pa se nameravam vpisati na podiplomski študij.

Bo dovolj pol leta treningov pod vodstvom Mihe Potočnika, da se v Londonu spet borite za najvišje uvrstitve? Nagibam se k temu, da bom vsaj pol leta v domovini. Tudi v ZDA se dobro dela in je to povsem dovolj, da pridem na vrhunsko raven. Če pol leta "odgaram" doma, bi se moralo iziti.

Boste zmožni ubraniti srebrno olimpijsko medaljo? Sposobna sem marsičesa in nisem še rekla zadnje besede.