"Prvič v življenju se zavem, da me čaka konec, če bom trmoglavil proti vrhu"

Tomaž Humar je bil eden tistih ljudi, ki ti ostanejo v trajnem spominu. Ne pretiravam. Če ne po živahnem pripovedovanju, zagovarjanju obstoja tretjega očesa, klica gora ali pa prepričanja v svoj prav, pa vsekakor zaradi jeklenega stiska roke. S kolegi smo ga na lastni koži izkusili kmalu po vzponu na Daulagiri, ko je ves nasmejan prikorakal v redakcijo SiOL-a, da bi v spletnem klepetu z bralci portala delil spomine na takratni vrhunec njegove alpinistične poti.

Humar je dolgo sanjal o Daulagiriju. Potrpežljivo je čakal in aprila 1999 končno dočakal. "To je bil najstrašnejši in hkrati najsrečnejši trenutek moje alpinistične zgodbe, na katerega sem čakal zadnjih pet let. Daula je končno poklical in vedel sem, da moram odpravo izpeljati še isto jesen," je Humar zapisal v avtobiografiji z naslovom Ni nemogočih poti.

Ko se horda privatnikov odpravi na Himalajo

Na pot se je odpravil z ljudmi, ki niso bili neposredno povezani z alpinizmom. Skeptiki so jim nadeli vzdevek horda privatnikov. Poleg glavnega "privatnika" Tomaža Humarja so bili v njej še alpinisti Vinko Berčič – Cene, Lado Ogrin, Joško Bojić, Tomo Drolec in Stipe Božić, ki je opravljal tudi vlogo snemalca, računalniški strokovnjak Andrej Kmet, zdravnica Ana Predan in novinar Gorazd Suhadolnik.

Humarjev načrt je bil prevzetno neverjeten in ko ga je predstavil legendarni poznavalki Himalaje in njenih zavojevalcev Elizabeth Hawley, je ta Humarja označila z besedami: "Nor je, ampak nikakor ne neumen."

Dilema: osvojiti vrh in umreti ali sestopiti in preživeti

Humar se je v steno Daulaghirija odpravil 25. oktobra 1999, plezal je v alpskem slogu, ki je po njegovem mnenju predstavljal umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce ali velike junake. Po tednu dni dvobojevanja z goro in snežnimi plazovi, po tri tisočih višinskih metrih stene po nedotaknjenem terenu in prečkanju grebena po novi smeri, ki jo je po glavnem sponzorju odprave poimenoval Mobitelova smer, se je Humar 1. novembra znašel tik pod vrhom.

Izmučen, prezebel in poškodovan je bil pred težko odločitvijo: stopiti na vrh in tvegati življenje ali sestopiti in preživeti. Odločil se je za zadnje. Sestopil je po severni strani, na višini 5600 metrov pa ga je pobral helikopter. Preplezal je torej steno, ni pa osvojil vrha, a to ni motilo niti poznavalcev alpinizma niti splošne javnosti, ki je prek spletne strani www.humar.com voajersko spremljala vsak njegov premik. Priznanja so deževala, Viki Grošelj pa je ocenil, da gre za največje dejanje modernega alpinizma.

S solo vzponom v alpskem slogu je Humar postavil nov mejnik svetovnega alpinizma, zaradi internetnega prenosa in objav v medijih pa so ga ljudje vzeli za svojega. To je bilo še posebej razvidno iz sprejema na brniškem letališču, kjer je odpravo na Daulagiri pričakala navdušena množica ljudi, med njimi tudi avtoriteta alpinizma Reinhold Messner, ta je Humarjev vzpon označil za vzpon tretjega tisočletja, in številni znanci in neznanci, ki so mu želeli stisniti roko.

Zaradi žene Sergeje, sina Tomija in hčerke Urške je hotel nazaj v življenje

Bilo mu je žal, da gore ni preplezal, je priznal v govoru pred letališko stavbo. "Gora mi je podarila sladkost navpične stene, ne pa tudi zmagoslavnega vrha. Skušnjava pred vrhom je bila močna, a bi bila kaj lahko usodna. Zaradi vseh, ki vas imam rad, predvsem žene Sergeje, sina Tomija in hčerke Urške, nisem hotel, da bi bil ta vzpon usoden, hotel sem vstopiti nazaj v življenje," je dejal.

Povedal je, da sta mu pri vzponu pomagala očetova trda vzgoja in molitev vseh tistih, ki so mislili nanj.

Revolucija internetnega prenosa

Tisti, ki so mislili nanj, so bili tudi neznanci, ki so prek interneta spremljali vsak njegov premik in mu na Himalajo pošiljali sporočila z lepimi željami, ki so ga bodrila in ohranjala pri zavesti takrat, ko mu je bilo najtežje. Vzpon na Daulagiri je bil namreč revolucionaren še po eni plati.

Prvič v zgodovini alpinizma smo vzpon lahko spremljali v živo prek interneta. Spletna stran www.humar.com, ki je bila prvenstveno namenjena specializirani plezalni javnosti, je kmalu postala redno spletno postajališče številnih Slovencev. Ko je bil Humar v največjih težavah in ni vedel, ali naj vzpon nadaljuje ali odneha tik pod vrhom, je stran v enem samem dnevu zabeležila 1,7 milijona klikov, v dveh mesecih jo je obiskalo 50 tisoč obiskovalcev, medijska pozornost, ki so je bili deležni – mediji so redno povzemali dogajanja na podlagi podatkov, dosegljivih na strani –, pa je pokazala, da je internetna ekipa dobro opravila svoje delo in izbrala pravilen način prenosa informacij.

V ekipi je bil poleg Andreja Kmeta, ki je bil na Himalaji, in Matjaža Rupreta, ki je spletno stran oblikoval, še Jan Žorž, mladi in zagnani Škofjeločan, ki je bil eden prvih programerjev v podjetju SiOL, pozneje pa je svoje spletno mojstrstvo dokazoval še pri internetnem prenosu smučarskega podviga Dava Krničarja z Everesta leta 2000 in Transtavstralije, v okviru katere je ultramaratonec Dušan Mravlje pretekel Avstralijo.

Internetni prenos je bil Humarjeva želja

Čeprav je večina menila, da je bil internetni prenos zamislica glavnega sponzorja, Mobitela, pa je bilo ravno obratno. Izpeljali so ga na Humarjevo željo. "Tomaž si je prenosa želel že leto prej, ko je v ZDA preplezal steno El Capitan. S tem se je želel izogniti ponovitvi zgodbe alpinista Toma Česna, ki se je z Lotseja vrnil brez dokazov, nato pa skeptikom moral dokazovati, da mu je vzpon uspel," se glavnega motiva za prenos spominja Žorž.

"Priprave so se začele od dva do tri mesece pred začetkom odprave. Doma sem nabral vso mogočo šaro, ki smo jo potrebovali za prenos. SiOL je sponzoriral uporabo telefona, s katerega smo klicali na satelitski telefon na Himalajo in prek njega prenašali podatke. Celoten sistem smo postavili v Ljubljani, vodila pa nas je misel, da mora biti čim bolj preprost. V gorah so stvari drugačne. Vtičnice niso ravno na vsaki skali in če kdo pomotoma stopi na kabel in ga prepolovi, traja več dni, da dobiš novega," našteva Žorž, ki je vsa elektronska sporočila, ki so jih pošiljali obiskovalci spletne strani, izvozil v dokument in prenesel na poseben sistem, ki je bil na prenosnem računalniku na Himalaji. "Stipe Božič je ta sporočila Tomažu prebiral po radijski postaji, Tomaž pa je nanje dogovarjal. Uredili smo tudi vse potrebno za prenos, da so ljudje lahko v živo spremljali pogovor s Tomažem, ki je bil nekje v steni," se spominja Žorž.

Dilema ostaja: je bil Humar v steni zaradi interneta ali internet v steni zaradi Humarja?

Ekipa, ki je skrbela za internetni prenos, je pozneje prejela viktorja za posebne dosežke. V utemeljitvi je pisalo, da je za prenos podatkov potrebovala veliko volje, znanja in požrtvovalnosti. "Andrej je skrbel za prenos podatkov iz severne stene, Stipe iz južne stene Dhaulagirija, Jan pa je skrbel za zvezo iz Slovenije. V enem dnevu je spletno stran www.humar.com, ki jo je vsebinsko in oblikovno pripravljal Matej Rupret, obiskalo več kot 1,7 milijona obiskovalcev," je pisalo v utemeljitvi nagrade.

Kot se spominja Žorž, je Humar pozneje dejal, da so mu dobre želje, ki so v obliki elektronske pošte prihajale iz domovine ogromno pomenile. A kljub pozitivnemu prispevku interneta na odpravi Daulagiri, dilema, kdo je bil zaradi koga v steni, ostaja. Humar zaradi interneta ali internet zaradi Humarja? Dilema, ki ji, kot je Humar nekoč zapisal, niti doma niso prišli do dna. So si bili pa vsi enotni, da je bila Daulaghiri najtežja stena v njegovi karieri, ne pa tudi najtežja življenjska preizkušnja.

Te so bile v prihodnjih letih pogosto na sporedu. Humar je leto dni pozneje pri gradnji domače hiše vzvratno padel v odprtino za stopnice in si hudo poškodoval obe nogi. Zdravniki so bili soglasni, napovedali so mu življenje na invalidskem vozičku. Požvižgal se je nanje in po nizu operacij znova shodil in se kmalu vrnil v svoj najljubši amfiteater: gore.

Leta 2005 se je z Nanga Parbata – tudi ta vzpon smo lahko spremljali v živo prek interneta in Tomažu pošiljali elektronska sporočila – vrnil po zaslugi hrabrih afganistanskih pilotov, ki sta ga v spektakularni reševalni akciji, ki velja za najbolj tvegano v zgodovini himalajizma, rešila s stene.

Takrat se je na novo rodil, a že čez štiri leta ugasnil. Sam in poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirunga. "Jagat, ta je moj zadnji," je 10. novembra 2009 sporočil edinemu članu odprave, šerpi Jagatu Limbuju. To so bile tudi zadnje besede, ki jih je enigmatični pionir alpinizma poslal v svet. Našli so ga v soboto, 14. novembra, zjutraj. Žal prepozno.