Ostrostrelec, s katerim je jokala vsa Slovenija

Puška, očala, sramežljiv nasmeh, vedno uglajene besede in kopica medalj. To je Rajmond Debevec, najboljši športni strelec, ki se je kdaj koli rodil na sončni strani Alp. Ko je prvič nastopil na olimpijskih igrah, se večina njegovih rojakov, ki bodo poleti zastopali barve Slovenije na največjem športnem tekmovanju v Rio de Janeiru, sploh še ni rodila. Olimpijsko himno je prvič v živo poslušal leta 1984 v Los Angelesu. Nato so se menjale države, sistemi in valute, on pa je ostajal isti. Lasje so z leti morda posiveli, strast do puške in odličij pa se ni menjala. Ostala je goreča in ponosno usmerjala zgodbo njegovega življenja. Tarče je meril tako natančno, da je izstopal in pogosto ustvarjal športne čudeže. Pri dobrih 52 letih se lahko pohvali s tremi olimpijskimi medaljami. Ko je leta 2000 osvojil zlato olimpijsko medaljo v Sydneyju, so mu med izvajanjem slovenske himne po licu polzele solze sreče. Z njim je jokala vsa Slovenija. Na olimpijskih igrah je nastopil že osemkrat zapored. S takšnim podvigom se lahko pohvali le nekaj Zemljanov. V deveto bo šlo veliko težje. Padec forme in porast mlajših tekmecev, ki so ga zrinili s svetovnega vrha, mu nista vzela volje. Ima še eno priložnost. Oborožen z bogatimi izkušnjami jo namerava izkoristiti, čeprav se zaveda, da se podaja morda v najtežjo bitko v svoji karieri.

Prihodnji teden vas na evropskem prvenstvu na Madžarskem čaka zadnja priložnost, da si zagotovite vozovnico za nastop na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru. Vse ostale priložnosti ste že zapravili, vključno s tistimi z malokalibrsko puško, s katero ste se v preteklosti podpisali pod največje uspehe. Preostal vam je le še zadnji popravni izpit, a tokrat z zračno puško, ki ne predstavlja vašega najmočnejšega orožja. Zavedam se pomembnosti trenutka in čutim, da je to prelomnica. Po osmih nastopih na olimpijskih igrah, ki sem jim posvetil velik del mojega življenja, obstaja velika možnost, da mi ne bo uspelo. S tem sem se sprijaznil že lani, ko mi ni uspelo doseči želene olimpijske kvote z malokalibrsko puško. Vsak niz se enkrat konča. Res je, na olimpijske igre se lahko uvrstim še z zračno puško, a možnosti, iskreno povedano, niso velike. Če ne bom nastopil na olimpijskih igrah, bo pač življenje teklo naprej.

Z zračno puško, ki v zadnjih letih ni bila vaša najboljša zaveznica, si lahko priborite vozovnico za Rio, če boste uvrščeni med najboljše tri tekmovalce, ki še niso uvrščeni na olimpijske igre. Vaš niz zaporednih nastopov je v veliki nevarnosti. Bi v primeru neuspeha razmišljali o koncu kariere? Ne, nikakor. Še vedno bom hodil na vse svetovne pokale in si postavil druge prioritete. Ne bom ne prvi ne zadnji, ki se mu ne bo uspelo uvrstiti na olimpijske igre. No, dajmo s takšno izjavo raje počakati (smeh). Morda pa mi le uspe.

Spadate med najbolj prepoznavna imena svetovnega strelskega športa. Pri vrhu vztrajate že več desetletij zapored in nekaj pomenite v vašem športu. Obstaja možnost, da bi se vam svetovna krovna zveza oddolžila, znala to spoštovati in vam, če boste ostali brez kvote za olimpijske igre, vseeno omogočiti posebno povabilo? Ta možnost je še veliko manjša od te, ki jo imam v svojih rokah in jo lahko uresničim na evropskem prvenstvu. Politika Mednarodne strelske zveze je taka, da posebna povabila podeljuje državam, ki nimajo nobenega predstavnika na olimpijskih igrah. Tako piše tudi v njenem pravilniku (nastop na letošnjih OI v Riu sta si od slovenskih strelcev že zagotovila Boštjan Maček v trapu in Petra Dobravec z zračno pištolo, op. p.). S tem želi povečevati množičnost držav. Strelci smo bili na OI 2012 v Londonu v tej kategoriji tretji najbolj zastopani šport. Prihajali smo kar iz 105 držav.

Letos se bodo vse kvote podelile konec aprila, zadnja povabila pa julija. Moj srbski kolega Goran Maksimović je tik pred zdajci prejel posebno povabilo za nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju (2000). To je bilo tudi njegovo poslovilno tekmovanje. Sam si tega ne bi želel dobiti kot nagrado za konec kariere (smeh).

Želim vztrajati naprej. Čeprav je moja forma na strelskih tekmovanjih že kar nekaj časa padajoča, še gojim upanje, da bom konkurenčen mlajšim tekmecem. Veliko jih je boljših od mene, a še nisem rekel zadnje.

Morda bi nehal tekmovati, če bi čutil odpor do treninga. A ga nisem še nikoli. Prav nikoli. Strelstvo je moje življenje. Obožujem, kar počnem (je pred nami potrkal na les, op. p.). Še vedno mi je v izziv, da se borim sam s sabo in presegam zastavljene cilje.

Se kot strelec v slovenskem športnem okolju počutite dovolj spoštovanega? Strelski šport je bil pri nas vedno na stranskem tiru. V preteklosti sem se jezil, če naši vrhunski dosežki niso bili objavljeni na prvih straneh ali pa kot udarna novica na televiziji. No, po zlati olimpijski medalji v Sydneyju (2000) sem doživel svojih pet minut slave. To so bili redki trenutki, ko smo bili obravnavani enakovredno z drugimi športniki. Takrat je vsa Slovenija dihala z nami, ne glede na položaj športa. To me je pomirilo. Od takrat naprej se s tem ne obremenjujem.

Imate občutek, da ste krivično zapostavljeni? Zaradi tega se ne počutim slabo, niti ne gojim nobenih zamer. Lahko strelstvu sploh rečemo zapostavljeni šport? Danes je trg tisti, ki vrednoti športe. Povezani so z določenimi posebnostmi. Pri nas so recimo izredno priljubljeni smučarski skoki. Ob tej priložnosti bi rad čestital Petru Prevcu, ki nas v zadnjem obdobju tako navdušuje. Mogoče spadajo smučarski skoki v kaki državi med eksotične športe, pri nas zagotovo ne. Pri nas imajo izjemno vrednost.

Verjetno je tako tudi s strelskim športom. Drugod ima drugačno težo kot pri nas. V nam bližnji Srbiji, kjer strelci redno osvajajo olimpijska odličja in s tem dvigujejo spoštovanje športa, je že tako.

V Srbiji še vedno tekmuje strelka Jasna Šekarić, s katero ste si delili mesto v jugoslovanski reprezentanci na olimpijskih igrah v Seulu. To je bilo pred 28 leti, pa še vedno vztrajata v svetovni konkurenci. Jasna si je s pištolo zagotovila kvoto za Rio. Če bo nastopila, me bo ujela po številu zaporednih olimpijskih nastopov (osem, op. p.). Imajo pa Srbi celo preveč izjemno dobrih strelcev, tako da se lahko zgodi, da je na koncu sploh bo med potnicami. Povedala mi je, da verjame vase, a mi je njen selektor, moj nekdanji sotekmovalec v nekdanji Jugoslaviji, na drugi strani dejal, da ne bo dajal popustov na imena. Kot selektor želi na olimpijskih igrah razpolagati s čim bolj vročimi strelci. Prijateljici Jasni želim vse najboljše.

Koliko starih prijateljev, s katerimi ste se na tekmovanjih srečevali že pred desetletji, je sploh še aktivnih? Ni jih kaj preveč. Nekaj mojih vrstnikov je v disciplinah puške šibrenice, pri pištolah se še najde kakšen, pri puškah pa so v ospredju mladi. Zlasti od leta 2013, ko so se uvedla nova pravila. Mednarodni strelski zvezi je končno uspelo pomladiti vrste. Sam sem z leti vedno manj dojemljiv za spremembe. Tako je na splošno tudi v življenju (smeh).

Torej vas je kot starega psa težko naučiti novih trikov, če si sposodimo star pregovor? Tako je. Proti nekaterim spremembam sem se boril, imel ogromno somišljenikov. Kratek čas sem bil tudi funkcionar in član Komisije športnikov, tako da sem sodeloval v aktivnostih, a Mednarodna zveza (ISSF), ki je toga in jo vodijo zelo stari ljudje, do našega mnenja ni pokazala spoštovanja. Preslišala je tudi našo peticijo. S tem ne morem biti zadovoljen, saj bi lahko z boljšim vodenjem zveze dvignili priljubljenost strelskih športov.

Ste zadovoljni vsaj s finančnimi prejemki? Se da od strelstva živeti? Če govorim zase, se ne pritožujem. Že od samega nastanka športne enote slovenske vojske sem zaposlen pri njej. Moja plača je podobna povprečni slovenski plači, leta zaposlitve tečejo. Nekoč bom dobil tudi pokojnino. Obstaja tudi inštitut izredne pokojnine. Veliko kulturnikov ima posebno pokojnino, pa tudi nekaj športnikov. Upam, da se bo to zakonsko še uskladilo in natančneje določilo, kdo je upravičen do nje.

Sicer pa imam lepo število tujih opremljevalcev, sponzorjev, od proizvajalcev orožja do nabojev in specialne opreme. Vsaj do konca tega leta sem s te strani pokrit in preskrbljen.

Ne smem pa pozabiti niti na trgovino s strelskimi pripomočki. Skrbi za višanje družinskega standarda (smeh). Če ne bi bila povezana s strelstvom, bi mi bilo bistveno težje.

Omenili ste le tuje sponzorje. Kaj pa domači? Če povem, da sem v Sloveniji pravkar izgubil še zadnjega sponzorja, sem povedal dovolj. To je zagotovo znak krize. V karieri me je podpiralo kar nekaj podjetij, zdaj so vsa odšla. Mogoče je tako tudi prav in bodo tisti denar namenili mlajšim, obetavnim tekmovalcem. Če bo res tako, s te strani ne vidim nobene zamere.

Če pa se podjetja umikajo iz športa, pa se je že prižgala neka rumena luč. Šport deli usodo cele družbe. Če je družba v gospodarski krizi, se to pozna pri financiranju športa, posledično pa se nižajo tudi športni uspehi.

Ste ljubosumni, ko spremljate ples vrtoglavih številk pri nekaterih športih, kjer se dnevno obračajo milijoni? Nisem ljubosumen, zakaj bi bil? Zneski se mi sicer zdijo pretirani, sploh za svetovni nogomet. A moja laična sodba je verjetno napačna, saj potem bogati poslovneži ne bi vlagali svojega kapitala vanj, če jim nogomet ne bi prinašal dobičkov. Ponovil bom, da je danes trg tisti, ki vrednoti športe.

V karieri ste spisali ogromno lepih zgodb, začinjenih z medaljami in različnimi uspehi. O vas pa so pred leti poročali tudi zaradi zadeve, ki ni imela nobene povezave z vrhunskim tekmovalnim športom. Še kdaj pomislite na puško, ki so vam jo ukradli pred štirimi leti in vas spravili v ogromno zagato, saj se je bližal nastop na olimpijskih igrah v Londonu? To je bila moja najboljša puška. Zagotovo. Imela je izjemno kvalitetno cev, s katero sem v Pekingu osvojil medaljo. Na srečo se je izkazalo, da ni nenadomestljiva, ker sem z drugo puško stopil na zmagovalni oder tudi v Londonu. Strelci imamo vedno, ker so mogoče tehnične okvare, na voljo še rezervno puško. Sam imam najmanj dve.

So storilce, ki so vam odtujili puško, izsledili? Odkrili so jih že po enem mesecu, pred sodiščem pa so se znašli šele po štirih letih. Kot priča sem bil januarja vabljen na prvo obravnavo. Storilci imajo verjetno puške kje pri sebi. Če bi hoteli, bi že povedali, kje so, a so prav vsi, ki so obtoženi, zanikali vpletenost. In dokler se jim tega ne dokaže, so pač nedolžni.

Bi omenjeno puško, če bi jo prejeli nazaj, še vedno uporabljali, čeprav je od takrat minilo že toliko let? Bi. Zdaj streljam s puško, ki ima popolnoma enako konfiguracijo. Vse manjkajoče kljuke in ostale dele puške, ki so posebni, sem našel v raznih trgovinah, veliko sem brskal tudi po spletu. Če bi prejel staro cev, bi bila še vedno vrhunska. Sploh če je kje dobro uskladiščena (smeh).

Kako se počuti strelec, ko ostane brez najljubše puške? Skrajno neprijetno. Kot da bi začutil potres, ki me je vrgel s tira. V bistvu me je presenetilo, da sem se znal tako hitro pobrati in se od aprila do avgusta, ko so potekale olimpijske igre v Londonu, pripravil na novo puško, nato pa še osvojil medaljo. To je bil zelo poseben podvig. Je pa tudi res, da sem bil takrat v izjemni formi. Bil sem tudi evropski prvak.

Kako velika je razlika, če ocenjujete zdajšnjo formo s pripravljenostjo izpred štirih let? Ogromna je. Sem realist in ne sanjarim. Moje zlato obdobje se je končalo. Sem zelo matematičen tip in statistiki, ki na dolgi rok vedno pokaže svoje zakonitosti, neizmerno zaupam. Sem strelec na dolgi rok, krivulje pa se izrisujejo zelo jasno, tako da se nimam kaj slepiti.

Presenečenje vendarle spadajo v sestavni del športa. Da, se dogaja, a bolj poredko. A dokler obstaja možnost, se ne bom predal. To velja. Še vedno verjamem, da imam ob določenem spletu okoliščin možnost visokih uvrstitev na vsakem tekmovanju.

Omenili ste, da je konkurenca mlajših tekmecev iz leta v leto večja. Kako pa se razumete s sotekmovalci, ki bi jim bili lahko po letih zlahka oče? Je v reprezentanci občutiti starostne razlike? Seveda. V ekipi se zaradi njih včasih tudi spremo. Pride do nesoglasij, ki pa smo jih znali še vedno zgladiti. Obstajajo medgeneracijske razlike. Moje prioritete in potrebe so drugačne kot pri strelcih, starih 20 let.

Kdo vam je sploh vcepil ljubezen do strelskega športa? Prihajam iz Postojne, kjer je bilo strelstvo vedno dokaj popularno. Leta 1971, takrat sem bil star osem let, so bili postojnski pionirji jugoslovanski prvaki. To je bil za Postojno velik dosežek. Istega leta mi je stric za 8. rojstni dan kupil zračno puško. Nato sem poletje preživel še na počitnicah pri drugem stricu v Škofji Loki, ki je bil policist in tudi lovec. Ko sva bila v lovski koči na Lobniku, mi je v roke podal malokalibrsko puško. Preizkusil sem jo in bil prevzet. Takrat se mi je spremenil svet. Tako se je začelo.

So mravljinci, ko ste v roke prijeli tekmovalno puško, sploh kdaj popustili? Ne, navdušenje se je le stopnjevalo. Začel sem tekmovati in prebirati revije, ki jih je izdajala Strelska zveza Jugoslavije. Bral sem o nastopih naših tekmovalcev v tujini in o olimpijskih igrah. O njih sem začel sanjariti že zelo mlad. Želel sem, da bi bil nekoč med njimi.

Želja se vam je uresničila. Lahko se pohvalite s tremi olimpijskimi medaljami in statusom enega najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. Dejali ste, da še ne razmišljate o koncu kariere. Pa morda veste, kaj si boste privoščili, ko boste nekega dne puško vendarle postavili v kot? Saj si lahko že zdaj privoščim veliko. Moje skrite sanje so, da se moja kariera ne bi nikoli končala. Streljanje je moja največja zabava. In kdo je lahko še bolj srečen, če je njegova služba hkrati tudi njegov hobi?