Olimpijka, ki je postala biokemičarka: Jasno mi je bilo, da bom po športni karieri morala poprijeti za delo

Foto: Vid Ponikvar Mateja Šimic je na športno pot zakorakala kot plavalka, a že na prvem triatlonskem nastopu presenetila in navdušila do te mere, da se je na tej poti odločila vztrajati. Na prvi mednarodni tekmi, evropskem mladinskem prvenstvu v Stockholmu na Švedskem leta 1995, je osvojila naslov evropske mladinske podprvakinje, tri leta pozneje je postala prva slovenska triatlonka, ki je osvojila točke v svetovnem pokalu. Prva in za zdaj edina je bila tudi pri nastopanju na olimpijskih igrah. Leta 2012 se ji je v zgolj letu dni in po norem lovljenju točk po vseh delih sveta uspelo kvalificirati na olimpijske igre v Londonu (malo pred tem je razmišljala o koncu kariere), nato pa si je štiri leta pozneje priborila še olimpijski nastop v Riu.

Na olimpijskem krstu je osvojila 37. mesto, a priznava, da ji je po napornih kvalifikacijah na koncu zmanjkalo svežine in moči. V Riu je segla še šest mest višje, na 31. mesto. Takrat je uživala v celotnem procesu, olimpijsko izkušnjo pa skušala čim bolj ponotranjiti, saj se je zavedala, da je njena zadnja.

Ves čas kariere je vestno izpolnjevala šolske in študijske obveznosti in leta 2011 diplomirala iz biokemije ter pozneje še iz marketinga v športu. Kljub naštetim lovorikam in nazivom sta njena prioriteta njena otroka, 14-letni sin Luka in triletna hčerka Nika.

Z danes 42-letno Matejo Šimic smo se pogovarjali o razlogih za njeno tiho slovo od dolge in uspešne triatlonske kariere, spremenjenem seznamu prioritet in izobrazbi, ki je tudi za športnika še kako pomembna.

"Po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016, kjer sem bila v optimalni formi, sem se zavestno odločila, da tekmovalno ne bom več aktivna. Takrat sem dosegla vrh svojih zmožnosti, to je tudi bila moja osebna motivacija, da enkrat dosežem svoj maksimum. Po tistem se nisem več videla v tekmovalnem smislu." Foto: Vid Ponikvar

Nekateri športniki po koncu kariere šport povsem umaknejo iz svojega vsakdana, spet drugi iščejo načine, kako potešiti svoj tekmovalni naboj … Kam bi rekli, da spadate vi? Ste še športno aktivni? Vas še mika, da bi tekmovali, se dokazovali v športnem smislu?

Športne copate imam vedno v avtu in če imam le čas, ga izkoristim za tek, enako tudi v službi. V Slovenski vojski imamo možnost, da 45 minut na dan izkoristimo za športne aktivnosti.

Sicer pa sem se po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016, kjer sem bila v optimalni formi, zavestno odločila, da tekmovalno ne bom več aktivna. Takrat sem dosegla vrh svojih zmožnosti, to je tudi bila moja osebna motivacija, da enkrat dosežem svoj maksimum. Po tistem se nisem več videla v tekmovalnem smislu.

Je pa res, da je šport način življenja in da ga ne moreš kar tako odrezati iz svojega življenja, že zaradi zdravja ne, tako da sem še vedno poskušala ohranjati stik s športom, a so temu sledile določene zdravstvene težave, nato nosečnost in telo se kar ni moglo prilagoditi na normalen tok življenja. Po štirih, petih letih se še vedno prilagajam.

"Športne copate imam vedno v avtu in če imam le čas, ga izkoristim za tek, enako tudi v službi. V Slovenski vojski imamo možnost, da 45 minut na dan izkoristimo za športne aktivnosti." Foto: Vid Ponikvar

Kdaj ste sploh končali kariero? Uradno tega niste obešali na veliki zvon. Leta 2016 ste napovedali le, da se v kvalifikacijsko igro za olimpijske igre v Tokiu ne boste spuščali, da boste nastopili samo na EP. Kaj se je potem zgodilo? Kdaj ste se odločili, da je čas za konec športne kariere?

Kariero sem končala leta 2017. V času priprav na olimpijske igre v Riu sem vso svojo energijo in ves svoj čas vložila v priprave na olimpijski nastop in v procesu res uživala, tudi zato ker sem se zavedala, da je to zadnjič in da po Riu moj cilj ne bodo več olimpijske igre. To sem vsem dala tudi jasno vedeti.

Želela sem tekmovati še eno sezono, na nižji ravni, recimo na evropskem prvenstvu, a se je telo odločilo, da pri tem ne bo sodelovalo.

"Zaradi pika čebele med treningom na kolesu oktobra 2017 sem doživela anafilaktični šok. Komaj so me rešili. To je bil povod za konec kariere, ki se je zgodil zelo potihoma." Foto: Vid Ponikvar

V tistem obdobju so me pestile težave s stopalom, za kar nismo odkrili razloga, morda se je telo že samo pripravljalo na upokojitev oz. na to, da ne bo več tako intenzivno treniralo, glavni razlog za slovo pa je bil pik čebele, kar me je povsem odrezalo od tekmovalnega športa.

Zaradi pika čebele med treningom na kolesu oktobra 2017 sem doživela anafilaktični šok (življenjsko ogrožajoča alergijska reakcija, ki jo povzroči stik organizma z alergenom, na primer pik žuželke, zaužita hrana, zdravila, op. a). Komaj so me rešili. To je bil povod za konec kariere, ki se je zgodil zelo potihoma.

Pred tem nikoli nisem imela nobenih alergij in ironično je bilo, da sem prepotovala ves svet, pa se mi nikoli ni nič zgodilo, na koncu pa so me težave doletele skoraj pred domačimi vrati.

Kaj točno se je zgodilo?

Spomnim se, da mi je čebela priletela na ustnico in da sem jo z zamahom roke odstranila, a me je že prej pičila in pustila želo v ustnici.

Takoj sem začutila, da je nekaj hudo narobe.

Pulz mi je s 30, toliko ga imam običajno v mirovanju, narasel na 160 utripov na minuto. Imela sem srečo, da sem bila med ljudmi, povedala, kaj se mi je zgodilo, in da so takoj poklicali rešilca. Takrat sem že bruhala, kmalu zatem pa padla v nezavest. Lahko rečem samo, da se je srečno končalo.

To je bila točka, na kateri sem si rekla: Dovolj je.

Šport sem takrat za nekaj časa morala postaviti na stranski tir, v tem času pa je dozorela odločitev, da končam kariero.

Ker si še vedno želim preživljati čas v naravi in biti aktivna, sem se odločila tudi za zdravljenje alergije, za petletno imunoterapijo, ki jo bom končala prihodnjo pomlad.

Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste, da ste kariero končali potihoma. Bi si želeli, da ne bi bilo samo potihoma? Navsezadnje ste še vedno najboljša slovenska triatlonka, edina z nastopom na olimpijskih igrah oz. kar na dvojih. Verjetno bi se spodobilo, da vam na Triatlonski zvezi Slovenije pripravijo neko sklepno slovesnost, se vam zahvalijo za vaš prispevek k razvoju te panoge v Sloveniji?

Da, želela sem si slovesa, vendar ga nikoli ni bilo. Z zvezo nisem imela najboljših odnosov. Po eni strani so me podpirali, po drugi ne. Imela sem podporo v določenih ljudeh, sistemske pa zagotovo ne.

Ko sem kariero končala, so na zvezi vedeli, da želim ostati vključena v slovenski triatlon, enostavno zato, ker imam ogromno izkušenj, ker sem morala sama ali s svojo ekipo iskati načine, kako trenirati, saj sistema takrat nismo imeli, ker sem edina slovenska triatlonka, ki se je uvrstila na olimpijske igre …

Vse, kar sem takrat dobila od zveze, so bile zavrnitve v učinku bumeranga, saj sem se med pripravami na OI Rio 2016 odločila, da z določenimi osebami na zvezi ne bom sodelovala, saj so bolj ali manj podirali tisto, kar sem s trenerjem gradila.

Takrat sem potrebovala kar pol leta, da sem sprejela dejstvo, da sem v triatlonu svoje delo opravila, zdaj pa naj se dokažejo še drugi.

Vse do takrat sem namreč živela za triatlon.

Foto: Reuters

Ob tem moram poudariti, da mi je najbolj žal za mlade perspektivne slovenske triatlonce, ki se še vedno vrtijo v istem začaranem krogu, v katerem se nič ne spremeni.

Imamo res sposobne in talentirane mladince, ki pa se ne morejo dokazati v elitni kategoriji, saj nimamo vzpostavljenega sistema ob prehodu iz mladinske v člansko konkurenco, zato ga mora vsak iskati posamezno. Poleg tega nimamo niti trenerjev, ki bi imeli izkušnje z vrhunskim triatlonom.

Namesto da bi se učili na napakah drugih, se učijo na lastnih?

Tako je. Kdor je lahko, je poskusil kariero ustvariti v tujini, kdor pa je ostal v Sloveniji, je bolj ali manj odnehal in to z grenkim priokusom. Zanje mi je res žal. V 30 letih se ni nič spremenilo.

"Najbolj mi je žal za mlade perspektivne slovenske triatlonce, ki se še vedno vrtijo v istem začaranem krogu, v katerem se nič ne spremeni." Foto: Vid Ponikvar

Kaj ste po koncu kariere ponudili zvezi, v kakšni obliki ste si predstavljali vaše sodelovanje?

Ponudila sem jim, da bi kot svetovalka zvezi pomagala zastonj, a tudi tega niso sprejeli.

Kako bi se odzvali, če bi vas danes poklicali in prosili za sodelovanje?

Ne verjamem, da bi se na povabilo odzvala. Ne želim vlagati časa nekam, kjer nočejo sprememb.

Danes sem v povsem drugih vodah.

Te druge vode se nanašajo na vaš študij biokemije, ki ste ga zelo uspešno končali leta 2011. Kako vam je ob vrhunskem športu uspelo še to? Takrat ste bili tudi že mama. Niste se odločili za klasično študijsko pot na fakulteti za šport.

Ne, že v sedmem razredu osnovne šole sem se odločila, da bom študirala biokemijo, čeprav takrat tega študija v Sloveniji še ni bilo in sem razmišljala, da bi najprej študirala kemijo in nato biokemijo kot izbirni predmet, čeprav so starši navijali za medicino.  

No, k sreči so potem tudi pri nas uvedli študij biokemije, sem druga generacija na tej smeri. O drugi možnosti v resnici sploh nisem razmišljala.

"Študirala sem zato, ker me je to zanimalo in ker sem se zavedala, da bom po karieri morala nekaj delati. Želela pa sem si delati nekaj, kar me res veseli. In to z vsem srcem danes tudi počnem." Foto: Vid Ponikvar

Študirala sem zato, ker me je to zanimalo in ker sem se zavedala, da bom po karieri morala nekaj delati. Želela pa sem si delati nekaj, kar me res veseli. In to z vsem srcem danes tudi počnem.

Vemo, da uspe morda zgolj enemu odstotku športnikov, preostalim žal ne. S tem seveda ne mislim, da so zaradi tega neuspešni, še zdaleč ne, saj dobijo delovne navade in druge kompetence, ki jih lahko uporabijo v življenju, a dejstvo je, da je po končani karieri življenje še dolgo in da je nekaj še vedno treba početi.

Kar pa zadeva šport, sem se o delovanju v športu veliko naučila že v praksi, poleg tega sem se leta 2017 vpisala na študij menedžmenta v športu na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju v okviru programa dvojne kariere, ki ga podpira OKS, in ga leta 2021 tudi uspešno končala.

V obdobju drugega študija sem se ravno znašla na razpotju in kolebala, ali bom delala na področju biokemije ali pa bom nadaljevala delo v športu. Pridobila sem tudi vse certifikate za mednarodnega trenerja, strokovnega sodelavca 2 v triatlonu …

Mateja Šimic je leta 2003 na osmi izvedbi ljubljanskega maratona zmagala na razdalji 7.000 metrov, letos pa bo tam v vlogi navijačice. Sin Luka bo tekel na sobotnih šolskih tekih. Foto: Vid Ponikvar

Z namenom, da bi s tem delovali v praksi?

In da bi se tudi sama česa naučila, saj smo, kot rečeno, sistem v slovenskem triatlonu postavljali sproti.

Ste kdaj resneje razmišljali o trenerskem delu?

Niti ne. Po koncu športne kariere enostavno nisem bila več pripravljena na to, da bi vse popoldneve in konce tedna preživljala stran od doma in družine.

Spomnim se, da sem si v času priprav na olimpijske igre v Riu prav zaželela, da bi nekoč delala od 7. do 15. ure in imela proste konce tedna. Ko imaš enkrat družino, ki je zdaj moja absolutna prioriteta, na stvari gledaš drugače.

Niste pa si povsem zaprli vrat v šport?

Nisem, vendar imam trenutno druge prioritete. Hči Nika je stara tri leta, sin Luka ima 14 let in oba me potrebujeta. Sicer pa še vedno spremljam dogajanje v triatlonu, še posebej kako trenirajo in tekmujejo v tujini … Nikoli pa ne reci nikoli.

Foto: Vid Ponikvar

Kako zahteven je bil vaš prehod v drugo kariero? Ste glede na to, da ste imeli izobrazbo, takoj našli novo sredino zase?

Ni bilo tako preprosto, kot bi si sama želela, sem se pa marsičesa naučila že po olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 in vedela, da se moram po olimpijskih igrah v Riu štiri leta pozneje odzvati drugače.

Druga polovica leta 2012 je bila zame precej težka in depresivna. Bilo je obdobje, ko sem se pripravljala na največji cilj v karieri, nastop na olimpijskih igrah, potem pa je temu sledila praznina. Nisem imela urejenega socialnega statusa, s takratnim partnerjem sva se razšla in ostala sem sama z otrokom, selila sem se, imela sem tudi določene zdravstvene težave, tako da je bilo kar nekaj stresa.

Šimičeva je danes vodja medicinskega laboratorija v enoti ROLE 2 v Slovenski vojski. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl To me je naučilo, da sem leta 2016, ko sem že vedela, da bom kmalu končala kariero, takoj krenila v akcijo in iskanje službe. Ni se zgodilo kar čez noč.

Imela sem sicer izobrazbo, a nisem imela delovnih izkušenj. Takrat sem se, kot sem že prej omenila, vpisala na študij menedžmenta v športu.

Pozneje sem našla zaposlitev znotraj vojske, kjer sem danes vodja medicinskega laboratorija v enoti ROLE 2 in kjer sem zadovoljna. Delo je namreč zanimivo in dinamično.

Če se ozrete nazaj v obdobje profesionalne športne kariere. Kako ste zmogli usklajevati treninge in tekmovanja, študij in materinstvo?

K sreči sem imela podporo doma in na fakulteti. Profesorji in asistenti so imeli zelo velik posluh.

Res je, da sem študirala dlje časa kot moji sošolci, sem pa delala konstantno. Morala sem se udeleževati vaj, kolokvijev, oddajati poročila. Vodila me je motivacija.

Ko sem leta 2011 diplomirala, nisem imela več pogodbe v vojski, zato sem razmišljala celo o koncu kariere, a obrnilo se je tako, da sem ravno leto prej zelo dobro tekmovala v Italiji in dobila povabilo italijanskega kluba Cremona Stradivari, da se jim pridružim. Takrat sem v Italiji zmagala na vseh pomembnih tekmah in v klubu so me vprašali, zakaj se ne bi skušala uvrstiti na olimpijske igre.

Razložila sem, da nimam nobene finančne podpore, niti nimam podpore zveze, pa so rekli, naj vseeno poskusim.

Takrat me je podprla tudi gospa Libby Burrell, ki je v meni videla potencial, in me povabila v ekipo ITU Development Team, kjer sem bila precej starejša od drugih in zato tudi v nekakšni vlogi tutorke. Tam sem se odlično počutila, že na drugi tekmi svetovnega pokala sem osvojila drugo mesto.

Foto: Vid Ponikvar

Kako ste s plavanja sploh prešli na triatlon? V času vaših triatlonskih začetkov se je tudi panoga šele rojevala.

Ja, v osnovi sem plavalka, je pa res, da sem od nekdaj zelo hitro tekla in zmagovala, dobro pa sem se znašla tudi na kolesu, potem pa sem vse troje združila.

Moje prvo mednarodno tekmovanje je bilo evropsko mladinsko prvenstvo leta 1995 na Švedskem, kjer sem osvojila drugo mesto, s tem, da sem si teden dni pred tekmo zvila gleženj in niti nisem vedela, kaj pričakovati.

Na koncu se je razpletlo tako, da sem vodila na celotni tekmi, pred ciljem pa me je prehitela aktualna svetovna prvakinja. Takrat se mi je odprl nov svet in takoj me je potegnilo v triatlon.

Ko je leta 1997 postalo jasno, da bo triatlon leta 2000 postal olimpijski šport, se je v tujini začela eksponentna rast zanimanja, v Sloveniji pa je to bolj ali manj obstalo na isti točki.

To je tudi razlog, zakaj je trajalo kar 20 let, da sem se uvrstila na olimpijske igre. Šele takrat so določeni ljudje začeli verjeti vame in me spodbujati.

"Šport mi je dal ogromno, pa ne mislim v materialnem smislu. Konec koncev me je vsaka izkušnja, dobra ali manj dobra, izoblikovala v osebo, kakršna sem danes." Foto: Vid Ponikvar

Kdo je najbolj verjel v vas?

Družina in moj trener Francesco Fissore, ki je zdaj moj partner. Mislim, da je šlo pri mojih uspehih za splet okoliščin, to, da sem se pridružila ekipi ITU, da sem imela stik s trenerji iz tujine in ugotovila, da razmišljajo podobno kot jaz, da sem torej na pravi poti. Vmes sem tudi diplomirala iz biokemije, kar me je psihično razbremenilo. Takrat sem se končno lahko posvetila samo športu.

Bi danes karkoli na svoji športni poti storili drugače?

Verjetno, da ne. Šport mi je dal ogromno, pa ne mislim v materialnem smislu. Konec koncev me je vsaka izkušnja, dobra ali manj dobra, izoblikovala v osebo, kakršna sem danes.