Ni nas bilo strah, če so bili smučarji z nami

Čeprav se je slovensko alpsko smučanje v zadnjih letih veselilo velikega kristalnega globusa, štirih malih globusov, dveh zlatih olimpijskih kolajn, zmag na svetovnih prvenstvih in raznolikih podvigov v svetovnem pokalu, se števec evforije ob tem ni približal mejnim stopnjam, ki so zaznamovale uspehe v 80. letih preteklega stoletja.

To je bil čas, ko so Slovenci po svetu v najatraktivnejših športih redko zasijali na mednarodni sceni. Je bil pa zato čas, ko so Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet, Boris Strel, Jure Franko in drugi "junaki planinskega čaja" Slovence prikovali pred male ekrane. Spremljanje neposrednih televizijskih ali radijskih prenosov je preraslo v pravi "vikend ritual", pripovedi o tem, da so se ob tekmah med tednom ustavljali delovni stroji in prekinjale šolske ure, pa so prerasle v športno legendo.

Spominska razglednica jugoslovanske smučarske reprezentance 1985/86

Ko ironija postane himna

Eden od vrhuncev evforije je bila priljubljena nagradna igra Podarim-Dobim, s katero so smučarji in skakalci zbirali tudi dodatna sredstva, prepričevanje o smučanju kot nacionalnem športu pa je pljusknilo še v glasbene vode. Poleg pesmi z naslovom Smučajmo vsi, Bojan in mi se je v ušesa najbolj čvrsto naselil napev skupine Lačni Franz Nič nas ni strah, če so smučarji z nami, ki ga je v svojo Belo simfonijo vključil Zoran Predin.

Kdor bolj natančno prisluhne pesmi, sicer zazna ironijo, a njenega avtorja ne moti, da je nato refren postal svojevrstna himna. "Takrat je bilo slovensko smučanje resnično izjemno uspešno in je dvigovalo narodno samozavest. Kamorkoli si pogledal, si lahko videl nekaj, kar je bilo povezano s smučanje, zato sem se takrat odločil za veselo in ironično pesem. Kot se to rado pripeti, je večina ljudi tisto pesem oziroma predvsem njen refren sprejela kot himno. No, nekaj posameznikov se je ob tem hudomušno hahljalo. A tako je prav in to je najlepše, torej da vsak iz pesmi vzame tisto, kar mu je všeč," pravi Predin.

Zoran Predin velja za velikega športnega navdušenca. Foto: Matjaž Tavčar

"Naj se sliši do neba divji ritem Triglava," je v himni EuroBasketa 2013 prepeval Predin. Foto: Sportida Vrnitev v repertoar?

Predin pravi, da ga to, da želeno sporočilo ni bilo povsem "dostavljeno", ni nikoli pretirano motilo, obenem pa nad obratom tudi ni bil presenečen.

"Morda zaradi hudomušne usmerjenosti pesmi. Poleg tega smo bili člani skupine vsi po vrsti smučarski navijači. Gledali smo tekme, skakali, si grizli nohte … Le dejstvo, da se je vse vrtelo okrog smučanja, me je navdihnilo. Če pa bi bilo jasno, da ne maramo smučanja, potem bi bil signal bolj jasen," skoraj tri desetletja in pol po nastanku pesmi pripoveduje njen avtor, ki je pred kratkim znova obudil idejo o skupini Lačni Franz, le da jo je na oder postavil s povsem spremenjeno spremljevalno zasedbo.

"Še danes ljudje na koncertih večkrat zahtevajo to pesem. Priznam, nimamo je v repertoarju. Kot kaže, jo bo treba vrniti," odgovarja Predin, ki se je v nadaljevanju svoje glasbene poti večkrat znašel tudi v športnih vodah. Tako je med drugim skupaj s Petrom Lovšinom in Vladom Kreslinom ter pesmijo Slovenija gre naprej zaznamoval prvo nogometno pravljico leta 2000. Podpisal se je tudi pod himno EuroBasketa 2013 z naslovom Rad imam košarko. Ljudem se je v spomin vtisnil tudi z boksarskim vložkom leta 2014 na tekmi košarkarske Olimpije, ko se je s pestmi lotil sodnika. Prav letos se je po skoraj štirih letih vrnil v Stožice.