"Če samo grabiš k sebi, je to obremenjujoče, če pa poseješ, ..."

Ob izidu alpinističnega dnevnika legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika, ki se je leta 1979 skupaj z Andrejem Štremfljem kot prvi Slovenec oz. Jugoslovan povzpel na vrh sveta, Everest, smo se pogovarjali z njegovo vdovo Mojco Zaplotnik Jamnik. Skupaj sta preživela le nekaj let, a so bila ta dovolj intenzivna, da se jih bo spominjala do konca življenja. V zakonu so se jima rodili trije sinovi (eden je žal že pokojni), najstarejši, ki nosi ime po svojem očetu, je eden glavnih sponzorjev novoustanovljenega odseka pri Planinskem društvu Kranj, ki združuje ljudi različnih zmožnosti, ki si kljub gibalnim omejitvam želijo obiskovati gore. Načelnik odseka je nekdanji paraplavalec Darko Đurić. 

Primož Černilec, načelnik PD Kranj, Mojci Zaplotnik Jamnik predaja karikaturo Nejca Zaplotnika, ki je delo Jožeta Trobca. Foto: Mediaspeed "Ta dnevnik je ena od redkih Nejčevih intimnih stvari, ki jih še imamo doma," je Zaplotnik Jamnikova povedala na novinarski konferenci ob predstavitvi dnevnika. Pojasnila je, da je bila sprva v dilemi, kaj storiti, ali je primerno, da dnevnik prebere širša javnost, a ko so ji na planinskem društvu pojasnili, kakšen je namen izida tega dnevnika, da bodo torej vsa sredstva, zbrana s prodajo, namenjena financiranju prej omenjenega odseka, je takoj pristala. 

"Začutila sem Nejčevo poslanstvo, da pomaga ljudem s posebnimi potrebami, ki imajo radi gore. Nejc je bil vedno pripravljen pomagati ljudem, zato se mi je zdelo smiselno pristopiti temu projektu," je pojasnila. Doma zdaj ostajajo le še Nejčeva osebna pisma, medtem ko je vse ostalo že romalo v muzej.

Mojca Zaplotnik Jamnik je zeleno luč za izid alpinističnega dnevnika Nejca Zaplotnika prižgala po tem, ko je izvedela, da bodo sredstva, zbrana s prodajo dnevnika, namenjena planinskemu odseku za ljudi različnih zmožnosti. Foto: Mediaspeed Nejc Zaplotnik bi 15. aprila letos praznoval 70. rojstni dan. Kaj mislite, kako bi se znašel v današnjem svetu?

Nejc je bil po eni strani zelo prilagodljiv človek, po drugi strani pa zelo svoboden in te svoje svobode si ni dal kršiti. Ne glede na to, kaj se je dogajalo okrog njega, je ostal on in to izražal v mislih, besedah in dejanjih.

23. aprila prihodnje leto bo minilo že 40 let od njegove smrti v ledenem plazu pod Manaslujem. 40 let je lahko zelo dolga, lahko pa zelo kratka. Kako živi so še vaši spomini nanj?

Odgovor je zelo preprost. Lahko bi rekla, da so spomini stoodstotno živi. Ne zato, ker je napisal knjigo ali ker se je povzpel na Everest, ampak zato, ker to pač tako je.

Energijo človeka sprejmeš vase in ta v tebi ostane. Energija je neuničljiva in ljubezen je neuničljiva energija.

Včasih to čutim bolj, včasih manj, so pa spomini še vedno zelo prisotni. Seveda ne mislim vse dneve nanj, se pa velikokrat nanj spomnim. Mi nismo to, kar mislimo, da smo, torej telo, mi smo energija, in ta se nas prime, se nalepi na nas.

Se vam zdi, da ga mlajše generacije še poznajo?

Tega ne vem, je pa res, da je Nejčeva knjiga tudi v programu bralne značke, tako da jo mladi še vedno prebirajo. Gimnazija Kranj ima celo Nejčev kotiček, tako da ja, mislim da ga mladi še vedno poznajo.

Na predstavitvi alpinističnega dnevnika ste omenili, da je vajin sin Nejc največji sponzor sklada oz. odseka, ki v Planinskem društvu Kranj združuje ljudi z različnimi zmožnostmi, ki bodo kljub svojim fizičnim omejitvam zdaj lahko obiskovali gore. Menda se je za svoj 50. rojstni dan odpovedal darilom in predlagal, naj prijatelji znesek, ki so ga nameravali odšteti za darilo, raje namenijo odseku.

Res je in takrat se je zbralo veliko denarja. Oče in sin sta se po toliko letih spet združila skozi dobrodelnost.

Sicer pa absolutno verjamem v to, da univerzum deluje. Kadar nam je šlo v družino blazno za nohte, sem dobila pošto od založbe, da se obeta ponatis knjige. Vedno, kadar knjigo ponatisnejo, dobimo nekaj denarja za avtorske pravice.

Mojca Zaplotnik Jamnik hrani zadnjo fotografijo Nejca Zaplotnika, posneto na zagrebškem letališču pred odhodom na odpravo, s katere se žal ni več vrnil. Foto: osebni arhiv Mojce Zaplotnik Jamnik

Kadar smo denar nujno potrebovali v naši družini, smo ga porabili za nas, kadar pa ni bilo tako nujno, smo ga donirali. To željo, potrebo po tem sem čutila od nekdaj, tudi v službi sem vedno komu kaj donirala.

Mislim, da je dobro, da vse, kar dobimo v materialnem smislu, oplemenitimo v človeškem. Pomembno je, da s tem, kar imamo, pomagamo še komu drugemu. Če samo grabiš k sebi, je to obremenjujoče, če pa poseješ, je to krasno.

Zaplotnik je avtor globoko izpovedne knjige Pot, ki so jo in jo še danes prebirajo tisti, ki plezajo in tisti, ki se proti goram ozirajo zgolj od daleč. Foto: STA ,

Je bil tudi Nejc tako dobrodelno usmerjen?

O, ja. Pogosto sva se pogovarjala o tem, da bi pomagala ljudem v Nepalu. Takrat so bile razmere tam precej slabše kot danes. Revščino in bedo ljudi je zelo težko prenašal. Rad je pomagal nosačem, ljudem, ki jih je srečeval.

Zato sva sklenila, da se bova, takoj ko bodo fantje dovolj stari, odpravila v Nepal in pomagala ljudem. Jaz sem po izobrazbi medicinska sestra, Nejc pa je tudi rekel, da bo že našel način, da jim bo lahko pomagal, saj je znal marsikaj. Njegov čut za sočloveka je bil zelo razvit.

Z izdajo dnevnika boste pomagali financirati odsek za pohodnike z različnimi omejitvami. Se boste tudi sami kdaj priključili kateremu od njihovih pohodov?

O tem se še nismo pogovarjali, a če me bodo povabili, se bom zagotovo odzvala.

Foto: Grega Eržen

Sami še hodite v gore? V dnevniku piše, da ste pred leti tudi plezali.

Ne, zadnja leta raje igram golf. Oba z Mišom (mož, Tomaž Jamnik - Mišo, op. p.) in vsa naša družina igramo golf. Midva že 21 let! To je najina športna disciplina in oblika druženja. Poleti bi se z družino morda manj videvali, tako pa se kar pogosto.

Veste, ko si enkrat v najinih letih, je druženje še kako pomembno. Ta socialni vidik. Ko si star, počasi ostaneš sam, ostaneš brez stikov. Ostaneš doma, gledaš televizijo, bereš knjige in časopise in to je to. In če se temu predaš, si vedno bolj sam in omejen v svojem razmišljanju.

Kako fizično naporna je igra golfa?

Kar. V bistvu med igro prehodimo med 10 in 12 kilometri, že to je nekaj. Pri tem je pomembno, da dela glava in ne samo telo. Eden od golfistov je nekoč izjavil, da je igra golfa zanj največja meditacija, in s tem se globoko strinjam. Osnova golfa je meditacija, koncentracija na to, kar delaš. Hkrati si na travnati podlagi, na zeleni barvi, ki je srčna barva, barva sprostitve. Z Mišom veliko tudi hodiva. V Bašlju, kjer živiva, je poti, kolikor želiš.

Na fotografiji od leve proti desni: Tomaž Jamnik – Mišo, Mojca Zaplotnik Jamnik, Marija Šterk, sestra pokojnega Zaplotnika, Tone Perčič, plezalni sopotnik in Darko Đurić, nekdanji paraplavalec.

Če se vrneva k dnevniku ... Verjetno ste ga prebrali. Kakšen se vam zdi v obliki knjige?

O, seveda. Že prej, saj smo ga vsa ta leta hranili doma.

Sicer pa moram povedati, da sem bila zelo ganjena ob izidu dnevnika. Vsi, ki so ga urejali, so se izredno potrudili. Kako je lep! Kako čudoviti so tudi vsi nagovori. Navdušena in hvaležna sem!