Mazejeva rešila sebe in slovensko sezono

Čeprav tudi vprašanji o specifični naravi najboljše slovenske alpske smučarke in pa o razlogih za odcepitev od slovenske reprezentance nista povsem neumestni in nesmiselni, pa je po sezoni 2008/09 bržčas najbolj pomembno, da je Tina Maze znova našla samo sebe. Predvsem veleslalomska preobrazba, ki je izkoreninila anemičnost minulih sezon, je bila po zamenjavi opreme in selitvi v samostojno ekipo pravi temelj za odlično sezono. S sanjsko zimo, v kateri si je prismučala veleslalomski medalji na svetovnem prvenstvu in v svetovnem pokalu, zbrala neverjetnih 852 točk, kar je zadoščalo za skupno šesto mesto, ter se v kar treh disciplinah vsaj enkrat zavihtela na zmagovalni oder, je nedvomno osmislila svojo pomladno odločitev. Obenem je Mazejeva potrdila, da so bile tudi poteze med sezono pravilne, hkrati pa je nesporno nadarjenost vendarle unovčila tudi z najbolj otipljivima dosežkoma, torej medaljama. Na ta način je preprečila scenarij, po katerem bi se od ''belega cirkusa'' poslovila s spoznanjem, da ni dosegla optimalnega dometa. Po sezoni, v kateri je odpravila prekletstvo velikih tekmovanj in napredovala do te mere, da snežna podlaga, vreme in konfiguracija terena na rezultate ne vplivajo več v tolikšni meri kot v preteklosti, je vsekakor našla tudi kar nekaj dodatnih psiholoških vzvodov za učinkovito nadaljevanje kariere in energijo v lovu za novimi cilji.

V pričakovanju novega rodu

Čeprav je preostali del reprezentance s Tininim odhodom izgubil pravo in predvsem stalno primerjavo z objektivno kakovostjo, pa bi moral novonastali položaj vsaj v osnovi koristiti tudi preostalemu delu reprezentance. Na tekmah namreč breme še vedno v največji meri prevzema Mazejeva, na treningih pa se lahko mlajše tekmovalke posvečajo predvsem svojemu napredku. Slednji je bil sicer v iztekajoči se sezoni viden, vseeno pa ne na pričakovani ravni. Razloge gre delno iskati v zdravstvenih težavah, ki so že pred začetkom sezone na seznam poškodovanih vpisale Ilko Štuhec in Katjo Jazbec ter krojile tudi usodo Ane Drev. Za viden napredek je tako zares poskrbela le Maruša Ferk, ki je nase opozorila predvsem s presenetljivim tretjim mestom v Garmisch-Partenkrichnu, vseeno pa je njen smučarski repertoar zaenkrat še preskromen za vrhunske rezultate na vseh terenih. Za rezultatski napredek sta poskrbeli tudi Vanja Brodnik, sicer edina slovenska novinka med dobitnicami točk svetovnega pokala, in Mateja Robnik, čeprav bi pri slednji po treh sezonah v svetovnem pokalu in ustreznih nastavkih že lahko pričakovali tudi odločnejši korak naprej. Na slednjega bo treba očitno še nekoliko počakati. To verjetno velja še za kakšno reprezentančno sotekmovalko, pri čemer pa velja dodati, da stalne menjave na trenerskem položaju vse skupaj krepko otežujejo. Navsezadnje za reprezentanco ne more biti prav zdravo, če pri položaju vodje reprezentance velja načelo ''nova sezona, nov šef''. V zadnjih šestih letih je namreč žensko vrsto vodilo prav toliko trenerjev, dokaj jasni indici pa napovedujejo nadaljevanje tovrstne prakse tudi pred olimpijsko sezono.

Prebliski premalo za visoko oceno

Položaj v slovenski moški ekipi je po drugi strani skoraj diametralen stanju v ženski vrsti. Relativno izkušena reprezentanca ima sicer dokaj stabilno vodstvo, a pogreša tako izrazitega vlečnega konja kot tudi nove obraze z odličnimi dosežki iz tekmovanj nižje ravni in dobrimi obeti v svetovnem pokalu. O popolnem nasprotju priča tudi pogled v veleslalom, ki velja za bazično disciplino. Medtem ko je to pri dekletih prva disciplina, gre v moški vrsti za črno piko, ki jo je glavni trener Urban Planinšek že večkrat označil za pravo nočno moro. Prav veleslalom na sicer nekoliko karikiran, a vendarle dokaj realen način odslikava stanje v slovenski moški reprezentanci. Skorajda celotno breme je na plečih zgolj enega tekmovalca (Aleša Gorze). A ker slednji v tej zimi ni našel samega sebe, je tudi celotna slovenska slika dokaj klavrna.

Gorzi sezone ni uspelo rešiti niti v superkombinaciji in superveleslalomu, kjer pa je imel zaradi dokaj nenavadne sezone tudi precej smole, tako da se je znašel v začaranem krogu. Tudi Andrej Jerman, ki je v zadnjih dveh sezonah navduševal s smukaškim vstajenjem, je po slabšem začetku izgubil zanj značilni zanesljivost ter stabilnost in kljub nekaj dobrim rezultatom storil korak nazaj. Breme je tako v celoti padlo na pleča slalomskega terceta Bernard Vajdič, Mitja Valenčič in Mitja Dragšič. Predvsem slednji si je od predolimpijske sezone zelo veliko obetal, a kaj ko je po zagrebškem odstopu, ki se je izkazal za njegovo prelomnico sezone, izgubil pravi napadalni instinkt. Njegov soimenjak Valenčič je bil po menjavi opreme sicer uspešnejši in zabeležil celo svojo najuspešnejšo sezono, vendarle pa je bil preskromen za vlogo prvega moža. Le-ta je tako vnovič pripadla Vajdiču, ki je po slabšem začetku ujel pravi ritem, navdušil z nekaj predstavami in zadržal mesto med elitno petnajsterico. Vprašanje, na katerega pa bo moral odgovoriti v novi sezoni, pa je, ali gre za njegov optimalen domet ali pa ima v nogah dovolj moči za dodaten preboj.

Novi obrazi?

Če omenjenim dodamo še smukača Roka Perka, ki je v izrekajoči se sezoni napredoval, in poškodovanega Andreja Šporna, se naštevanje tekmovalcev s točkami svetovnega pokala že konča. Pa novi obrazi? Ni jih. Vsaj na tej ravni ne. In prav to je eno izmed ključnih vprašanj. Med dobitniki točk bi namreč zaman iskali novo slovensko ime. Še več, v zadnjih treh sezonah je točkovni krst v svetovnem pokalu doživel le en slovenski tekmovalec (Alek Glebov). Res je sicer, da so Matic Skube, Gašper Markič, Miha Kürner in Janez Jazbec s posamičnimi rezultati v evropskem pokalu na trenutke opozarjali nase. Vseeno pa bi se težko otresli občutka o slovenskem vakuumu na zadnjih stopnicah pred svetovnim pokalom. Znano pa je, da skromnejše zaledje dokaj slabo vpliva tudi na zagnanost prve ''bojne'' vrste.