SiolNET. Sportal Sportal +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matjaž Kek: Nekateri igralci so veseli, da so se me znebili

1

termometer

Mesec dni za tem, ko je prekinil pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije, smo se pogovarjali z nekdanjim selektorjem članske reprezentance Matjažem Kekom.

V zadnjih tednih se je umaknil iz javnosti in redko nastopal v medijih, a ker je že pred časom obljubil, da si bo vzel čas za bralke in bralce Sportala, je obljubo držal. Vztrajal je, da pogovor opravimo nekaj časa po debiju novega selektorja. Ni želel dati občutka, da soli pamet Slaviši Stojanoviću. Slednjemu je na voljo za kakršenkoli nasvet in ga podpira. Sestali smo se pod Pohorjem, kjer smo se pogovarjali debelo uro. Mariborčan je bil pri izbiri besed, medtem ko je srkal kavico in limonado, pazljiv. Videti je, da ne želi slediti številnim ljudem iz slovenskega nogometa, ki vseskozi kritizirajo in mečejo polena pod noge. Ponosen je na obdobje, ki ga je prebil na klopi Slovenije, in pravi, da ga ne bi zamenjal za nič na svetu. ''Na vsako minuto, vsako sekundo, ki sem jo prebil na klopi Slovenije, sem neizmerno ponosen. Bilo je veliko težkih, a še več dobrih trenutkov. Predvsem slednji bodo za vselej trdno ostali v spominu,'' pravi.

Kaj Matjaž Kek počne zdaj, ko ni več selektor? V petih letih, kolikor sem bil selektor, se je nabralo veliko stvari, ki jih je treba zdaj zbrati, urediti in jih spraviti v neko obliko. Analiziram stvari, ki so se mi dogajale, poteze, ki sem jih naredil. Rad bi, da bi vse skupaj ostalo dokumentirano. V zadnjem času se ubadam predvsem s tem. Imam tudi nekaj več časa za družino, čeprav sem ga že prej imel dovolj. Selektorsko delo je specifično, zato družina niti ni tako trpela, kot bi, če bi bil trener v klubu.

Ponudb za delo ni? Piše se marsikaj, a jaz lahko komentiram le stvari, ki so uradne. Ni bilo ničesar takšnega, kar bi bilo omembe vredno. V medijih se je pojavila informacija o tem, da naj bi bil kandidat za selektorja Albanije, a sem o vsem skupaj svoje mnenje že povedal. Ni bilo nič resnega. Glede tega je kar mirno. Telefon mi ne zvoni. Edina ponudba, ki je bila resna in tudi uradna, je bila tista iz Omana, ko sem bil še selektor. Tudi glede tega sem že razložil, za kaj je šlo. To ponudbo sem zavrnil, saj sem takrat verjel v zgodbo z reprezentanco in sem se odločil tako, kot sem se. Mnogi so mi govorili 'Poberi denar in pojdi!', a sem ponudbo zavrnil. Tudi danes mi ni niti najmanj žal, da sem jo.

Pa načrti za prihodnost? Vsekakor bom ostal v nogometu, to je jasno. V mislih imam izoblikovano določeno pot, po kateri bom šel, zato me ne skrbi. Klub ali reprezentanca, niti ne vem. Oboje je zanimivo. Mogoče je treniranje kluba bolj zanimivo, saj gre za vsakodnevno delo. Ima večji draž. Sicer pa prevelikih ambicij nimam. Vsak bi si seveda želel delovati v klubih iz najmočnejših evropskih lig, a sam sem realen in vem, da so to več ali manj iluzije. Danes je tako, da je ponudba večja od povpraševanja. Da ti uspe kaj takšnega, moraš imeti tudi povezave z menedžerji, primerne prijateljske vezi, ki te lahko spravijo na takšen položaj, sam pa tega nimam. Ne živim v oblakih, da sem zdaj zaradi tega, ker sem Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo, najpametnejši in najboljši. Da bom imel zdaj zaradi tega odprta vrata vsepovsod. Seveda bi si želel, da bi se mi zgodilo kaj takšnega, a sem tudi sicer ponosen na to, kar mi je uspelo doslej. Vodil sem največji slovenski klub, z njim osvajal državne naslove in s Slovenijo igral na najvišji ravni. Zato pa toliko bolj spoštujem trenerje, ki jim je kaj takega uspelo. Ker dobro vem, koliko napora je potrebnega za kaj takega, koliko pritiska je prisotnega. To ni lahko.

Kako zdaj, mesec pozneje, gledate na slovo od mesta selektorja, po katerem je javnost v veliki večini odločno stopila na vašo stran? Predvsem sem vesel, da sem odšel brez prepiranja, brez večjih konfliktov. Razšli smo se korektno. S predsednikom Nogometne zveze Slovenije Aleksandrom Čeferinom sva se dogovorila v dveh minutah. Odločil sem se tako, kot sem se. Ko enkrat spoznaš, da je zgodbe konec, da so primernejši drugi ljudje z novimi idejami, novo energijo, je najbolje, da greš. Pri tem, da so navijači stopili na mojo stran, pa zagotovo ne gre za osebno zadoščenje, ampak za zadoščenje vseh ljudi v strokovnem štabu, tudi igralcev. Vsekakor je bolje, da se te, ko odideš, spominjajo po dobrem kot po slabem. Vsi smo isti. To vsakemu godi.

Kdaj ste ugotovili, da je zgodba končana? Že nekaj časa se je vedelo, kako se bo vse skupaj končalo. Ko si enkrat toliko časa v nogometu, znaš realno oceniti, kakšno je stanje. Zaradi slabih rezultatov in ne tako dobrih iger, kot smo jih bili navajeni iz preteklosti, so se nekatere stvari kazale že pred časom. V določenem trenutku sem začutil, da je konec. Okoli reprezentance se je nabralo preveč negativizma. Bilo je marsikaj. Tudi okoli določenih igralcev, ki se jih je vseskozi kritiziralo. Začelo se je govoriti o tem, kdo od kje prihaja, kdo je s kom in ne vem še kaj. Vse našteto mi je dalo vedeti, da zgodba ne gre v dobro smer. Morda mi tudi sveži ljudje, ki so prišli na zvezo in so bili v nogometu novi, niso dovolj zaupali. Iz dneva v dan se potrjuje, da je nekomu treba zaupati, šele potem lahko upaš na uspeh. Zaradi vsega tega verjamem, da je bila odločitev pravilna. Počakal sem do zadnje tekme s Srbijo, ki je bila zame zelo pomembna. Pomembna zato, ker ne vem, koliko časa bi potreboval slovenski nogomet, da bi se znebil govoric o 'trgovini' in prijateljstvu s komerkoli, če bi izgubili. Meni je najbolj pomembno, da sem obdržal čist obraz. Tudi zato sem po tej tekmi tako čustveno reagiral, ko smo zmagali. Ne glede na to, da sem bil še vedno zelo razočaran, ker kvalifikacije za nas niso bile uspešne.

Sploh ni bilo možnosti, da bi ostali? Ne. Ko dva človeka znata objektivno oceniti situacijo, kot sva jo znala jaz in predsednik zveze, se je lahko dogovoriti. Morda je imel tudi predsednik drugačne opcije. Ne vem, to boste morali vprašati njega. Zgodba se je pač zaključila. Ugotovil sem, da ni več prave energije. Tudi na zvezi so menili podobno, dali smo si roko, se en drugemu zahvalili za sodelovanje in se razšli. Hvala, nasvidenje, mogoče še kdaj. Kar se mene tiče, smo se razšli korektno do večine. Se pa vedno najde kdo, ki ni zadovoljen in je užaljen. Vem, da so nekateri zelo veseli, ker so se me znebili. Dobro vem tudi to, da so se hitro pojavile takšne in drugačne govorice o tem, zakaj sem odšel.

Da. Ena od teh pravi, da se vam ni uspelo dogovoriti o plači. Druga, še bolj udarna, govori o tem, da ste se grdo sprli z vratarjem Samirjem Handanovićem. To, kar se govori, je bedasto. Sprožati govorice o tem, da se nismo sporazumeli okoli denarja … Ne vem, kaj bi rekel. To je udarec pod pasom. To so popolne neresnice, kaj takega sploh težko komentiram. Glede Samirja pa lahko rečem, da je bil najin odnos profesionalen do zadnjega. To se je videlo tudi na tekmi s Srbijo. Da bi jaz pogojeval to, da ostanem, s tem, da njega ne bo več v reprezentanci, je največja neumnost, kar si jih kdo sploh lahko izmisli. Kar se njega tiče, lahko rečem še to, da izjemno spoštujem ljudi, ki ti v obraz povejo, kaj si mislijo. On je eden takšnih. Je zagotovo človek, ki je pripravljen prevzeti odgovornost in sposoben voditi reprezentanco v naslednjem obdobju. Vse drugo so namigovanja in govorice. Če bi jih bilo manj, bi bilo v slovenskem nogometu veliko lažje delati.

Na eni strani Handanović in druščina, na drugi Robert Koren, Milivoje Novaković in še nekateri. Dva klana ali ne? Jasno je, da se nekateri med seboj razumejo bolje, nekateri slabše. Tudi to, da niso bili vsi vedno istega mnenja, kako naj se rešujejo določeni problemi, je povsem normalno. A fantje so rezultate dosegali skupaj. Na igrišču so pokazali, da so lahko skupaj še kako dobri. Zgodbice o raznih klanih so povsem nepotrebne. Vsi skupaj smo imeli probleme, a smo jih vseskozi premostili. To, kar se dogaja v zadnjem času okoli dveh, treh igralcev, ki so igrali v reprezentanci, ni korektno. Vsi smo delali napake na čelu z mano. Ampak zaradi tega ni treba nikogar žaliti in iti na osebno raven. Vsi so govorili 'Odstranite Korena in Novakoviča!'. No, po tekmi z ZDA pa se že sliši, da mogoče bi pa še lahko pomagala reprezentanci. Smešno, mar ne?

Predvsem vaš odnos s Korenom je zanimiv. Na začetku vaše selektorske poti nista bila na istih bregovih. Zavračal je igranje za reprezentanco, nato pa ste ga vrnili in mu nadeli celo kapetanski trak. Najin odnos je bil takšen, kot je bil. Lahko rečem, da je bil odličen kapetan, ki je Slovenijo vrhunsko vodil na poti do svetovnega prvenstva in tudi na njem. Da sva imela pred leti določene težave, je dejstvo, a o tem, kaj je bilo, seveda ne bom govoril. Ne bom razlagal podrobnosti najinega odnosa. Kaj takega iz mojih ust zagotovo ne boste slišali. Lahko tudi rečem, da se z njegovimi potezami in potezami še nekaterih drugih igralcev iz zadnjega obdobja, predvsem tistimi v povezavi z mediji, ne strinjam, a jih po drugi strani tudi razumem. Ampak profesionalec je treba biti vedno in povsod. Ne le takrat, ko je vse pozitivno. Potrpeti je treba tudi takrat, ko je težko. Ni več ničesar takšnega, kar bi bilo treba povedati. Tako ali tako težko spremeniš mnenje nekoga, ki si je nekaj vbil v glavo. Lahko bi razlagal tri dni, pa ti ne bo uspelo.

Očitali so vam tudi povezave z Zlatkom Zahovićem. Nekateri so namigovali, da ste pod njegovim vplivom. Sem iz Maribora, že samo to me avtomatično povezuje z Zlatkom in s klubom samim. Zelo sem vesel, da imam z njim tak odnos, kot ga imam. Je človek, ki je izredno pomemben za slovenski nogomet. Dokazal se je kot igralec, v tujini in doma. Zdaj je uspešen tudi v vlogi športnega direktorja. Njegova beseda ima težo in prav je, da jo ima. Da bi le bilo več takšnih. A z njim sem imel povsem profesionalen odnos. Takšen, kot sem ga imel tudi z Milenkom Ačimovićem in vsemi, ki so me spoštovali. S tem, ko so nekateri namigovali na to, da mi je Zlatko vsiljeval nekatere igralce in me prepričal celo s tem, da je mojemu sinu ponudil profesionalno pogodbo v Mariboru, so dosti povedali o svojem karakterju. Da kdo klati takšne in se spusti na tako nizko raven, je res nezaslišano. Če kdo misli, da me je kdorkoli poklical in mi govoril, kdo naj igra, me slabo pozna. Zelo slabo. Menim pa, da za vsem skupaj stoji rivalstvo med Mariborom in Olimpijo. Če priznamo ali ne, še vedno se v Sloveniji vse deli na Maribor in Ljubljano.

Zdi se, da vas jezijo predvsem govorice, ki so se in se še pojavljajo iz dneva v dan? Pa saj vidite. Polovica vprašanj, ki ste mi jih do zdaj zastavili, se začne z 'Govori se, namiguje se …', tako pač je pri nas. Vseskozi govorice, vseskozi neka podtikanja. Vsak ima lahko svoje mnenje, a moti me, če se manipulira s podatki. Ko se začne žaliti tudi na osebni ravni. Lahko je sedeti na kavču z daljincem v roki in ocenjevati. Pa v raznih studiih in soliti pamet. Tam vsi vedo, kaj narediti. A drugače je, če si vsak dan skupaj z igralci, si v problemu in veš, kaj se dogaja. Branko Oblak, denimo, je moje ime vseskozi vlačil po ustih. Matjaž Kek to, Matjaž Kek ono. Zato, ker sem mu jaz pred leti, ko je bil selektor, ob gostovanju v studiu namenil nekaj kritik – mislim, da je bilo na tekmi med Slovenijo in Belorusijo –, kar ni bilo prav in mi je žal, se mi je potem iz zamere maščeval ob vsaki priložnosti. Konec koncev bi lahko tudi jaz njemu marsikaj povedal. 'Kaj si naredil ti, kaj pa jaz?' Vem, da bi bilo medijem zelo zanimivo. A tega iz mojih ust ne boste slišali. Oprostite, a jaz njega izjemno spoštujem. Če spoštuje tudi on mene, pa je drugo vprašanje.

Še bolj kot to so vas verjetno razburjali spori na relaciji takratni predsednik zveze Ivan Simič – nogometaši? Zagotovo. Meni je bilo v tistem času še morda najtežje. Bil sem med dvema ognjema. Ljudje so zahtevali, naj se za nekaj opredelim. Šlo je celo tako daleč, da sem moral podpredsedniku Nogometne zveze Slovenije razlagati, da sem se javno že zdavnaj opredelil. Za nogomet. Da me zanima samo, kaj se dogaja na igrišču in rezultat. Velik problem je bil, ko sem moral energijo trošiti za zadeve, za katere je ne bi smel. To ni bilo moje področje, tega ne poznam, tam se ne počutim dobro. Skušal sem rešiti, kar se je dalo. Nikomur nisem želel ugajati, delal sem tisto, kar sem mislil, da je dobro. Zato lahko vsakemu pogledam v oči. Sodelavcem iz strokovnega štaba, igralcem in tudi predsedniku. Z njim sva imela različne poglede na marsikatero stvar, nisem se strinjal z marsičem, kar je naredil. Še posebej, ko je v javnosti razkril številke, ki so jih zaslužili nogometaši. Hočeš nočeš je s tem javnost razdelil na dva pola. Pa ga sicer zelo spoštujem, saj je izredno pokončen človek. Ker nisva imela istih pogledov na reševanje določenih problemov, še ne pomeni, da nisva mogla sodelovati.

Ste v tem času izgubili zaupanje nekaterih nogometašev, kar je posledično vplivalo na rezultate? Podobno kot za predsednika velja tudi za igralce. Nikoli ne moreš ugoditi vsem. Tudi oni so na različne načine želeli reševati različne probleme. Daleč od tega, da je bilo vse idealno. Bili so prepiri, tudi med igralci samimi. Nekateri so zagotovo veseli, da so se me znebili, nekateri pa so profesionalci. Upam, da slednji prevladujejo. Takšni bi morali biti vsi. Trenerji se namreč menjavamo, to ni nič novega. Pomembno je le, da imajo oni pravi odnos do dresa, do navijačev in do reprezentance kot kulta. Do nečesa, kar je največ v nogometu. Zato pa pravim. Ko bodo vsi skupaj spet dovolj iskreni med sabo, bo zadeva šla naprej. Najbolj pošteno je, da se usedejo in si povejo, kaj si kdo misli. Tako, kot so si vedno. Pa tudi, če se zaradi tega v določenem trenutku sprejo. To se je v preteklosti že dogajalo, ampak so potem na igrišču dokazali, da so iz pravega testa. In da odgovorim na vprašanje. Da, zagotovo je vse skupaj vplivalo tudi na rezultate.

Spori so se začeli že pred svetovnim prvenstvom. Bi, če bi bilo vse tako, kot bi moralo biti, Slovenija igrala v osmini finala, do katere ji je zmanjkalo zelo malo? Kaj takega bi bilo nespametno trditi, a lahko rečem, da mi je žal predvsem zato, ker smo se takrat, ko bi morali najbolj uživati v tem, kar smo dosegli, prepirali in v javnosti prali umazano perilo. To je vse skupaj zagotovo pustilo posledice. Strinjal sem se s Handanovićem, ki je med svetovnim prvenstvom rekel, naj se vse skupaj čim prej konča. Kot se je izkazalo zdaj, nam je nastop v Afriki več vzel, kot pa nam je dal. No, ampak kvalifikacije in svetovno prvenstvo 2010 so poskrbele tudi za veliko zgodovinskih spominov. Za začetek tekmi z Rusijo v dodatnih kvalifikacijah … Odločil je gol Nejca Pečnika v Rusiji. Takrat so igralci videli, da so se sposobni meriti z Rusi. Je pa res, da smo bili v Moskvi v zelo slabem položaju. Zaostajali smo z 0:2, Rusi pa so bili bližje tretjemu golu kot mi prvemu. A kljub temu smo stvari obrnili v naš prid. To je bila glavna značilnost teh nogometašev. Da so si upali, bili dovolj hrabri in samozavestni. Ni bilo nobene čarobne palčke. Oni so verjeli, da so sposobni, mi v strokovnem štabu pa smo jim pomagali in jih spodbujali. V vsaki sekundi treninga, tekme in življenja po hotelih. Sam sem imel dober občutek že po žrebu. Ko sem začel analizirati igro Rusov, ko sem si ogledal njihove tekme. Ne vem, res sem čutil, da nam bo uspelo. Čeprav priznam, da sem se v Moskvi pošteno ustrašil, ko so nas Rusi dobesedno mleli. Potem je prišel čarobni Ljudski vrt s tisto neverjetno pozitivno energijo. Preprosto smo vedeli, da nam bo uspelo. Verjeli so fantje, verjel sem jaz. In se je zgodilo.

V zgodovino bo šla tudi tekma z ZDA v Johannesburgu. Vodstvo z 2:0 in nato remi z 2:2. To je bila tekma za stroko. Da se poskušaš nekaj naučiti iz tega, kar se je zgodilo. Vodili smo z 2:0, igrali odlično, nato pa se je vse skupaj zasukalo v drugo smer. Ta tekma je bila tako dobra, da so nas podrobneje začeli spremljati tudi drugi, ki prej o nas niso vedeli ničesar. Tisti, ki jim Slovenija ni pomenila nič. Res škoda, da nismo zmagali. Vse smo imeli v svojih rokah. Tisto tekmo bi morali zmagati. Kaj bi bilo, če bi bilo, je zdaj težko ocenjevati. Ali nismo zmagali zaradi določenih mojih odločitev ali je na igralce psihično vplivalo vse, kar se je dogajalo okoli njih, sem menjal prehitro, morda prepozno? Bi moral v igro poslati še enega defenzivnega vezista, bi morali pritiskati na njihovo zadnjo linijo in jih oddaljiti od našega gola? O tej tekmi še danes veliko razmišljam. To je tekma, ki bo v zgodovino nogometa zapisana za vse čase. Tako kot tista iz Charleroija. Konec koncev se zato tudi midva zdaj pogovarjava o njej. Moram pa reči, da sem takrat prvič občutil, da nekateri komaj čakajo, da nam spodrsne. Še danes se veliko govori o tretjem golu Američanov, ki naj bi jim ga sodniki neupravičeno razveljavili. A je lahko vsak, ki si je ogledal posnetek tekme, videl, da je bila žoga, ko je sodnik zapiskal, še v zraku. Nihče še ni udaril žoge, ko je sodnik že označil prekršek. Američanom ni bilo nič podarjenega.

Za konec še tekma z Anglijo. Ko je bilo konec obračuna z ekipo Fabia Capella, ste bili še v osmini finala, nato pa slaba novica s tekme med Alžirijo in ZDA. Šokantno slovo od prvenstva … Pred tekmo z Anglijo smo se ubadali predvsem s tem, kako ekipo po razočaranju proti ZDA vrniti na pravo raven. V tej tekmi Angleži niso bili prepričljivi, a so vseeno ostali Angleži z vso 'mašinerijo', ki jo imajo. Lahko bi iztržili več, kot smo. Nismo bili stoodstotni. Igrali smo slabše, kot bi morali, če bi si želeli iztržiti pozitiven izid proti tako kakovostni ekipi. Kljub porazu se je zdelo, da nam bo uspelo, potem pa smo na res boleč način izvedeli, da je na drugi tekmi padel gol. Tako je v nogometu. Odloča en strel, en trenutek, ena sekunda, ki tehtnico obrnejo na eno ali drugo stran. Verjamem, da je bil to trenutek, ki je nakazal, v kakšni smeri bo šla ta reprezentanca. Vsaj s takšno zasedbo z mano na čelu. Po tekmi smo bili seveda zelo razočarani. Sam še najbolj, saj dobro vem, koliko truda je bilo vloženega v ta projekt. Najbolj mi je bilo žal zaradi igralcev, ki so od najmlajšega do najstarejšega v to prvenstvo vložili ogromno truda. Škoda pa je bilo tudi zato, ker bi vsi skupaj zrasli, če bi nam uspelo. Pridobili bi na ugledu, pa tudi finančno. Da si ne bomo metali peska v oči. Konec koncev vsi igramo oziroma smo igrali tudi za denar.

Selektor ste bili zelo dolgo. Bi zdaj kaj naredili drugače, kot ste? Glede začetka sem imel jaz veliko manjše zaupanje, kot ga ima zdajšnji selektor. Je pa res, da sem jaz prihajal v drugačnem trenutku. Ko so bili apetiti mnogo manjši, kot so zdaj. Razvijal sem se jaz, kot se je tudi reprezentanca. Iz dneva v dan smo bili boljši. Absolutno smo marsikaj naredili tudi narobe, veliko tega bi danes naredil drugače, kot sem. Kaj, seveda ne bom povedal. Meni napake ni bilo nikoli težko priznati. Nekateri so prihajali, nekateri so odhajali. Imel sem svojo filozofijo, ki sem ji sledil. Pogovarjal sem se z vsemi mojimi predhodniki in od vseh izvedel marsikaj, kar mi je še kako koristilo. Tudi s Srečkom Katancem, ki mi je povedal marsikaj novega. Šele po tem, ko se je meni dogajalo, kar se mi je, sem toliko bolj razumel besede, kako se je on počutil pri dogodkih iz Koreje. Iz dneva v dan smo vsi skupaj tudi pridobivali na izkušnjah. Te so tiste, ki ti lahko dajo veliko. Skupaj smo se razvijali in prišli do tam, kamor smo prišli. Bilo je veliko dobrega in tudi veliko slabega. K sreči je bilo veliko več dobrega. Življenje me je naučilo, da ne smeš biti preveč evforičen, ko ti gre dobro, in ne preveč potrt, ko gre slabo. Poskušam nadzorovati čustva. Zato mi zdaj v spominu ostajajo predvsem dobre stvari. Od svetovnega prvenstva, tekem z Rusi, zadnje tekme s Srbi in tako naprej.

Ste kdaj pomislili, da bi odstopili? Predvsem mislimo na obdobje, ko vas je takratni predsednik zveze Rudi Zavrl želel zamenjati s Srečkom Katancem. Takrat mi seveda ni bilo najbolj prijetno. Takratnemu predsedniku sem v dolgem in zelo odkritem pogovoru, ki sva ga imela, to seveda tudi povedal. Samo jaz vem, kako sem se počutil. Upam, da sem mu pozneje z uspehi, ki smo jih dosegli, na najlepši možni način odgovoril. Sicer pa ne, nikoli nisem pomislil na odstop, saj je bila služba selektorja Slovenije zame nekaj najlepšega, kar se mi je lahko zgodilo.

Se z Nogometno zvezo Slovenije v čem niste strinjali? Zagotovo nisem, tako kot tudi nogometaši, bil zadovoljen s tem, da smo se na silo preselili v Stožice. Ta reprezentanca je zrasla v Ljudskem vrtu. V Mariboru se je začela pisati zgodba o uspehu. Skupaj z združenimi navijači smo tvorili nadvse pozitivno zgodbo. Vzdušje je bilo neverjetno pozitivno. Tudi, ko smo izgubljali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Severni Irski … Ne vem, zakaj se tega ni bolj spoštovalo. Razumem, da se je v Ljubljani zgradil nov štadion, ki je tržno bolj zanimiv. A ne razumem, zakaj je treba siliti drugam, če je bilo v Mariboru fantastično. Pa ne zato, ker živim dve ulici stran, ampak zato, ker smo se tam najbolje počutili vsi. Saj bodo tudi Stožice prišle na vrsto, zagotovo. A tega kulta se ne da zgraditi čez noč. Treba ga je ustvariti. Neko pripadnost, neko energijo. Umetno se ne da. Ni treba pogledati daleč v preteklost in se spomniti, kaj je Bežigrad pomenil Katancu, Zahoviću in preostalim. Pa je bil Ljudski vrt takrat bolj sodoben in komforten štadion. Sem Mariborčan, pa sem takrat z največjim veseljem hodil v Ljubljano in navijal za našo reprezentanco. Dobro, če se je že določilo, da bodo Stožice gostile nekatere pomembne tekme, pa naj se naredi vse, da bo vse tako, kot bi moralo biti. Ne pa, da se nam dogaja to, kar se nam je. Moja reakcija po tekmi z Belgijo je bila sicer napačna, ko sem rekel, kar sem rekel. Napačno sem reagiral, a mislil sem tako. Moral bi se zadržati, pa se nisem mogel. Tudi mene včasih ponesejo čustva. Če me ne bi, morda danes ne bi bil v takšnem položaju, kot sem. Odgovornim lahko zamerim tudi to, da sam nisem imel besede pri tem, s kom in kdaj bomo igrali prijateljske tekme. Dobro, če so se oni odločili tako, naj bo, a potem naj se mene v javnosti ne obtožuje, da sem napačno izbiral termine tekme, saj pri tem nisem imel čisto nič.

Nasledniku ste pustili dobro zapuščino. V zadnjem letu in pol ste reprezentanci priključili kar nekaj mladih nogometašev, čeprav ni manjkalo takšnih, ki so pričakovali, da bodo hitreje postali eni od nosilcev. Izkazalo se je in se še bo, da je bilo vpeljevanje nekaterih mlajših nogometašev pravilna poteza. Je pa treba biti pri tem zelo pazljiv. Najlažje je v igro poslati mladega nogometaša, pa naj igra. Če igra dobro, si heroj. Če je slab, ga prekrižaš in je konec. Prav zato je treba delati sistematično in pazljivo. Da se talenti, ki jih Sloveniji ne manjka, ne izgubijo. Reprezentanca do 21 let je zdaj, denimo, res dobra, veliko se govori o njej, a treba bo vložiti veliko truda in še nekaj časa, da se vsi ti mladi nogometaši priključijo članom. To je zahteven proces, ki se ne zgodi čez noč. Reneju Krhinu sem dal priložnost že na tekmi proti Angliji. Ne zato, da bi ugajal Joseju Mourinhu, ki je bil takrat trener Interja, pač pa zato, ker sem v njem nekaj videl. Z nami je bil tudi Haris Vučkić, ki se je pozneje žal poškodoval. Tim Matavž je že začel zabijati v reprezentanci, a gole je dosegal proti Ferskim otokom in v prijateljskih tekmah. Na tekmah najvišje ravni še ni zadel. Tudi on bo potreboval še nekaj časa, da se povsem vklopi. Podobno velja za Josipa Iličića in Armina Bačinovića. Predvsem okoli Iličića se je dvigovalo veliko prahu. Tudi on potrebuje čas. Zanj lahko rečem le to, da je bil vselej korekten in marljiv. Vem, da mu včasih ni bilo všeč, ko ni igral, a je to mirno sprejel. Skratka, z vsemi mladimi je treba biti pazljiv. Nihče mi ne more reči, da nisem dajal priložnosti mladim. V Afriko sem vzel Reneja in Tima. Sam dobro vem, zakaj sem to naredil. Sicer pa mora Slovenija graditi predvsem na kolektivu. Pri nas razen Zahovića v določenem obdobju tekem nikoli niso dobivali posamezniki, ampak ekipa kot celota.

Sta se z novim selektorjem že pogovarjala? Vselej sem mu na voljo. Vsi mu moramo biti. Gre za selektorja reprezentance, ki je vrh slovenskega nogometa. Pred tekmo z ZDA sem mu, tako kot vsem fantom, poslal sporočilo prek telefona. Hitro mi je odgovoril in se zahvalil. Poklical me še ni. Če želi, me lahko kadarkoli. Ničesar ne skrivam. Na razpolago sem vsakemu. Od trenerja pionirjev Britofa do selektorja reprezentance. Nimam kaj skrivati. Tako ali tako mora na koncu vsak najti svojo pot. V zadnjem času me kliče bolj malo ljudi iz nogometa. Kot da bi se me bali. Marsikdo je v zadnjem času 'izgubil' mojo telefonsko številko. No, pa saj niti ni pomembno. Vem sicer, da Stojanovića marsikdo že kritizira, kar se mi zdi zelo neprimerno. Dobro, če je kritika konstruktivna, nikakor pa nisem za kritike, ki želijo rušiti. Upam in verjamem, da mu lahko uspe. Če bomo vsi interese reprezentance postavili pred osebne, lahko računamo na dober rezultat. Dokazali smo že, da znamo. Tako zlata generacija kot tudi zdajšnji fantje. Ampak videti je, da mi vselej potrebujemo nek pretres, da se zdramimo. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da smo najbolje delovali, ko smo bili pod pritiskom. Najboljši smo bili, ko so bile stvari urejene, dogovorjene in so se spoštovali dogovori. Ko je bilo tako, smo igrali fenomenalno in delovali kot najboljše namazani stroj.

Se vam zdi Slaviša Stojanović pravi človek za zahtevno nalogo? Nekateri so želeli, da bi prišel tujec, jaz sem prepričan, da imamo v Sloveniji dovolj kakovostnih trenerjev. Vse uspehe v našem nogometu so naredili domači trenerji. Ljudje, ki so zdaj na položajih, so vredni zaupanja. Potrebujejo trdno oporo in pomoč. Vem, v kakšnem položaju sem bil jaz, ko sem prišel. Tudi takrat marsikdo ni verjel vame, pa mi je uspelo. Naj ljudje pomagajo ali pa počakajo, da mine nekaj tekem. Ne pa da takoj rušijo. Še posebej ne tisti, ki kritizirajo na nacionalni osnovi. To se mi zdi tako nizkotno, da nima smisla komentirati. A v Sloveniji je vse preveč negativizma. Ne samo v nogometu, pri vseh stvareh. Ne vem, zakaj je nekomu tako težko priznati, da je naredil napako, tako kot mi je še manj jasno, zakaj je težko nekomu priznati, če je naredil nekaj dobrega. Stopimo skupaj in pomagajmo, namesto da le rušimo. To je najboljše za Slovenijo, ki bo, verjamem, spet igrala na največjih tekmovanjih. Upam le, da spet ne bomo čakali deset let.

Slovenijo, na katere selektorskem stolčku se v prihodnosti še vidite? No, to pa ni vprašanje, na katerega bi zdaj rad odgovarjal. Je še mnogo prezgodaj …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin