Legendarni smučarski trener Filip Gartner o tem, o čemer se običajno ne govori

Filip Gartner je ime, ki v svetu smučanja še danes veliko pomeni. Po nasvet se nanj obračajo mnogi, a bolj iz tujine, kot iz Slovenije, pravi. (Na fotografiji z Rokom Petrovičem in vrtalko Tanaka).

Zadnje čase bolj redko dajete intervjuje. Je kakšen poseben razlog za to odločitev?
Da. Glede na to, da nisem več aktivno prisoten v svetu alpskega smučanja, trenutne situacije v slovenskem alpskem smučanju ne želim komentirati. Zadeve sicer poznam, vendar ne bi bilo pravično do smučarske zveze, trenerjev in tekmovalcev, če bi z domačega naslanjača komentiral njihovo delo.

Raje se pogovarjam o temi, o kateri nikoli ni bilo ničesar napisanega v medijih. O novostih, ki smo jih vpeljali v alpsko karavano in so bile pri dosežkih naših tekmovalcev ključnega pomena.

Danes se pogosto išče izgovore v hendikepu na račun najrazličnejših dejavnikov, kot so slabe proge ali pomanjkanje finančnih sredstev, nihče pa ne omenja pripomočkov, s katerimi se da pomagati. Tudi v naših časih, v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja smo bili v hendikepu, a smo iskali drugačne prednosti, jih tudi našli in zahvaljujoč njim tudi izstopali na področju alpskega smučanja.

Gartner je odraščal v družini z desetimi otroki. Tudi brat Aleš je bil izredno uspešen pri svojem delu. Med drugim je treniral tudi jugoslovansko žensko reprezentanco na čelu z Matejo Svet in moško norveško reprezentanco.

Kako ste sploh prišli v stik s smučanjem? Odraščali ste z desetimi brati in sestrami …
Moj oče izvira iz Dražgoš, iz višinske kmetije, ki je edina preživela požar v drugi svetovni vojni in to zgolj zato, ker je bila na nasprotni strani hriba.

Doma so bili dobri gospodarji, lovci in športniki, jaz pa sem bil vzgojen v naravi. V družini je vladala filozofija, da dokler je zunaj svetlo, morajo biti otroci zunaj. Če nisi imel kaj početi, si pomagal pri sosedih na kmetiji, preveril pasti okrog hiše ali pa si se povzpel na Ratitovec. Šele zvečer smo imeli čas za šolo.

Naravo sem sprejel kot nekaj, kamor spadam in jo moram temu primerno spoštovati. Tako sem spoznal naravo in bistvo športa.

Ko sem se leta 1954 v Ljubljani vpisal na srednjo gozdarsko šolo, sem se takoj vključil v TVD Partizan, ki je gojil vse športne aktivnosti od juda, plavanja streljanja, orodne telovadbe, do smučanja. Vedno sem bil v stiku s športom.

Kdaj ste začeli smučati?
Že v Železnikih, a glavni motor za to je bil smučarski tečaj v TVD Šiška. Tam sem opravil tudi tečaj za vaditelja in nato učitelja smučanja, zraven pa delal še seminarje za trenerja. Veliko sem tudi tekmoval, Gartnerji smo bili znani po tem, da smo zmagovali na ekipnih preizkušnjah na Gorenjskem.

Sta z Alešem veliko delala skupaj?
Ja, v jugoslovanski reprezentanci. On je delal z dekleti, jaz pa s fanti.

Sta bila kompatibilna za delo?
Zelo. Povezovala sva se. So težave, ki jih moški nimajo in obratno. Aleš je bil bolj nežen tip, jaz pa včasih bolj robat.

Spomnim se, ko je Rok Petrovič iz mlajših kategorij napredoval v mladinsko in mu na tekmah evropskega pokala ni šlo tako, kot bi želel. Takrat sva se skupaj odločala, kako takega mladeniča, ki nakazuje hiter vzpon, pripeljati čez oviro, ki jo predstavlja slaba štartna številka. To je bil največji izziv v moji karieri.

Bila sva v dilemi, kako komunicirati z Rokom, ali se pogovarjati z njegovim očetom Krešimirom, ki je bil hkrati tudi predsednik strokovnega sveta, ali z mamo Zdenko. Hitro sem ugotovil, da je bolje najti stik z mamo in z njeno pomočjo zadeve reševati po individualni poti.

Tudi čudežni deček alpskega smučanja Rok Petrovič se je kalil pod Gartnerjevim okriljem. (Foto: Joco Žnidaršič) Kako ste rešili težavo?
Tako, da smo ga motivirali. Bil je na robu obupa. S štartno številko 110 je težko zmagoval, česar je bil vajen prej. Tudi prehod med člane, kjer so bili večinoma deset let starejši od njega, ni bil lahek. Treba je bilo miriti izkušenejše in spodbujati Roka. Vse skupaj dati na isti imenovalec in jih istočasno "gajžlati".

Zanimivo je, da ste kot trener vedno več pozornosti namenjali tistim s slabšimi rezultati, kot pa zvezdnikom. Zakaj?
To je vseskozi moja filozofija. Če je nekdo dober, je tako ali tako boljši od mene. Kaj mu še lahko dam? Vse, kar lahko naredim je, da mu organiziram zahtevne treninge in izvedbe. Zadnjih osem let na Norveškem skoraj nikomur nisem čestital za odlične rezultate takoj po tekmi, ampak šele enkrat pozneje. Z razmislekom.

No, po drugi strani pa je treba takoj pomagati tistim, ki jim ne gre. Na vsaki tekmi je bil nekdo slab. Več je slabših kot dobrih.

Je tak odnos motil tiste pri vrhu?
Ne, ker so vedeli, da bodo tudi oni enkrat slabši in bodo deležni večje pozornosti. Zavedati se moramo, da so "kolajnarji" ali "odličkarji", kot jim rečem, v osnovi pametnejši in boljši od vseh trenerjev. Vprašanje je samo, kako z njimi sodelovati. Če to znaš, potem je zadeva preprosta.

Znano je tudi, da ste ločili ekipni in individualni pristop do tekmovalcev. Kako je bilo to videti v praksi?
Da smo se z ekipo pogovarjali samo o stvareh, ki so zadevale vse, da smo se na ta način motivirali, si medsebojno pomagali, medtem ko sem negativne zadeve razčiščeval na štiri oči. Kritik nikoli nisem delil pred vsemi, tudi pohval najraje ne. Vse to se je dogajalo v umirjenih situacijah in ta način je deloval.

Filip Gartner z Bojanom Križajem, ki je leta 1982 na svetovnem prvenstvu v Schladmingu osvojil srebrno medaljo v slalomu.

Delali ste z največjimi imeni v smučarski karavani. Bi lahko koga še posebej izpostavili?
Imen raje ne bi izpostavljal, jim je pa skupno to, da so bili tako nastrojeni za vrhunski rezultat, da jim je bilo vseeno tudi če ga ne dosežejo. Niso se obremenjevali, če jim ni uspelo.

Razmislili so, kje so razlogi za neuspeh in se iz tega naučili dragocene lekcije. Če so sami poznali razloge, me niso niti vprašali ali komentirali.

Ole Kristian Fureseth mi je večkrat rekel: Ne mi 'flancat', kaj sem naredil narobe, ti mi pripravi trening, s katerim bom to napako odpravil!

Ker sem se s svojimi tekmovalci o njihovih težavah pogovarjal na štiri oči, so mi zaupali in mi povedali marsikaj. Vedeli so, da tega ne bom uporabil proti njim.

Ste zelo spodbujali ekipni duh?
Zelo, na vsakem koraku. Če v ekipi vlada dobro vzdušje, je to kot bi imeli dodatnega trenerja in pomeni konkurenčno prednost. V jugoslovanskem primeru ekipnega voza ni vlekel samo Bojan Križaj, ampak tudi Jure Franko, Boris Strel, Jože Kuralt in drugi.

Kako gledate na smučarsko specializacijo? Vedno več je je, medtem ko so "vaši" Norvežani trenirali in zmagovali v skoraj vseh disciplinah. Menite, da bo to v prihodnosti še mogoče ali bo prevladala specializacijia?
Tudi Norvežani so na začetku bolj kot ne trenirali tehnične discipline, saj dobrih prog za smuk nimajo. Njihova velika prednost je družinska vzgoja, tudi športna, ki so je deležni za domačo hišo. Tam družine po službi in šoli hodijo na poligonček, poudarek je na pomanjševalnici, kjer poleti igrajo nogomet, pozimi pa tečejo s smučmi, smučajo, morda celo skačejo. To pomeni, da odraščajo z naravo. Ne glede na vremenske razmere.

Temu sledi zelo dobra šolska vzgoja ter velik finančni vložek v šport. Družine v šport vlagajo v povprečju 25 odstotkov družinskega proračuna. Delo s takim človekom, ki ima dobro športno osnovo, je užitek. Meni teh tekmovalcev ni bilo treba navajati na sneg, dež, meglo … oni so bili vsega tega že vajeni.

Vsi Norvežani so bili najprej "tehničarji", tudi Aksel Lund Svindal, ki je začel kot odličen slalomist. Leta 2001 sem mu predlagal, naj se nam pridruži v reprezentanci, saj je dovolj dober, pa je rekel, da bi poskusil najprej na taboru, potem pa, kot je dejal, ugotovil, da je za kaj takega še preotročji in da še ne spada v člansko konkurenco.

Tudi ostali so najprej obvladali tehnične discipline, potem pa so svoj spekter znanja širili na ostale.

Mladi up slovenskega alpskega smučanja Štefan Hadalin naj se v članski konkurenci najprej osredotoči na eno disciplino, šele nato naj svoj nabor disciplin razširi, svetuje Gartner in dodaja: "Prej mu bo uspelo vstopiti skozi ena vrata, kot pa skozi štiri naenkrat." (Na fotografiji: Hadalin na sprejemu športnikov v Ljubljani) Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Kako bi svetovali v primeru Štefana Hadalina? V mladinski konkurenci je odličen v vseh disciplinah.
Predlagal bi, da v svetovnem pokalu najprej tekmuje v eni disciplini in si tam zagotovi uvrstitve med prvih 30, zraven pa naj trenira tudi druge discipline, vendar naj v teh tekmuje samo v evropskem pokalu in na tekmah FIS. Svetovni pokal v vseh disciplinah naenkrat bi bil pretrd oreh.

Če smučarju uspe v eni disciplini, se lahko širi naprej. Tako kot smukač in superveleslalomist Aleksander Aamodt Kilde napreduje v veleslalomu in ga bomo verjetno kmalu videvali tudi na tekmah v kombinaciji in slalomu.

Kaj bo za Hadalina bolje, je težko reči, a prej mu bo uspelo vstopiti skozi ena vrata, kot pa skozi štiri naenkrat.

Gartner v elementu.

So vas natančno opazovali, kaj počnete?
Seveda! Ves čas smo bili pod drobnogledom, tako kot smo bili ves čas v prednosti.

 Ko je Vodovnik ekipo zapustil, je njegovo delo prevzel Roman Skrinjar, ki je omenjene svedre izdeloval do nedavnega.

"Če misliš, da vse veš, boš hitro v zaostanku. Ključ do uspeha je sodelovanje." Foto: Ana Kovač

Ste jih zadrževali zase?
Ne, to ni bilo mogoče. Delovali smo po sistemu daj-dam. Vedno sem povedal vse, kar so me vprašali, a sem v teh pogovorih tudi sam dobil kakšno svežo informacijo, ki sem jo znal uporabiti in bil tako spet korak pred drugimi. Če misliš, da vse veš, si hitro v zaostanku. Ključ do uspeha je sodelovanje.

Kako so takšne tehnične prednosti vplivale na tekmovalce?
Zelo pozitivno so vplivale na njihovo psihološko raven pripravljenosti. Če so tekmovalci videli, da se mi trudimo in da smo v prednosti, so bili bolj samozavestni.

Naša prednost je bila tudi v tem, da smo za isti učinek na snegu preživeli manj časa kot ostale ekipe. To je zelo pomembno, kajti treningi na ledenikih so zelo naporni. To pomeni, da ti po dveh ali treh urah zmanjka motivacije oziroma ti gre vse skupaj že na živce, če se izrazim po domače, kar pomeni, da trening ne bo imel učinka.

Zakaj je trening na ledeniku bolj zahteven?
Ker je tam svetloba petkrat močnejša kot v dolini, ker je zrak redkejši, ker ne vidiš drugega kot neskončno belino in ker te oklep, kakor sam pravim kombinaciji tekmovalnega kombinezona, čevljev, čelade in rokavic, utesnjuje.

Pri delu sem se vedno držal načela: Kar lahko narediš v dveh urah, si naredil, kar je več, je vprašljivo in ne prinaša učinka. Po tem času je tekmovalce priporočljivo usmeriti v podoben prostor, kot je lokal, v katerem se nahajava, da si za pol ure ali uro odpočijejo živce in noge. Po tistem so sposobni trenirati še dodatno uro.

Če v tem, kot mu sam rečem, koristnem času za pridobitev znanj in forme narediš več kot ostali, se bo to tudi nekje poznalo. Kar je več kot to, je velikokrat škodljivo. To so spoznanja, ki sva jih na podlagi izkušenj naštudirala s pokojnim bratom Alešem.

"Pri delu sem se vedno držal načela: Kar lahko narediš v dveh urah, si naredil, kar je več, je vprašljivo in ne prinaša učinka. Po tem času je tekmovalce priporočljivo usmeriti v podoben prostor, kot je lokal, v katerem se nahajava, da si za pol ure ali uro odpočijejo živce in noge. Po tistem so sposobni trenirati še dodatno uro." Foto: Ana Kovač

Kaj se zgodi, če presežemo t. i. koristni čas?
To pomeni, da je tekmovalcu vseeno, kaj počne, čeprav ne bo priznal, da ne zmore. Opazi pa se to tako, da smučar ne more več tehnično pravilno odpeljati vožnje.

To pomeni, da vozi stereotipno, demonstratorsko, če želite, kar pa ni dobro in mu celo škodi. Če mu to preide v podzavest, bo na težkih tekmah in v stresnih situacijah iz podzavesti potegnil slabo različico, to pa bo pomenilo, da bo na progi počasen in premalo tekmovalen.

O tem, kar je pri treningu bistveno, se nikoli ne piše in govori. Vsi govorijo samo, več trenirajte, več vlagajte! Ne gre! Znotraj tega koristnega časa ne vidim nobene rezerve. Šest ur treninga se mi ne zdi pametno izkoriščen čas.

Je lahko treninga na letni ravni preveč?
Absolutno. Z bratom sva naštudirala, da več kot 120 dni na snegu na leto ne moreš biti. Takšen režim lahko zdržiš nekaj let, dolgoročno pa to ne gre. Prihaja do padca imunskega sistema, saj se telo ne more regenerirati, tekmovalci trenirajo v stanju utrujenost in so bolj podvrženi poškodbam.

Vedno sem govoril, da le zdrav tekmovalec lahko naredi dober rezultat. Če tega ni, mora trener imeti dovolj poguma, da trening prekine.

Vedno sem trdil, da je v mojem času 95 odstotkov vseh trenerjev imeli enako znanje kot jaz, le nekaj odstotkov pa jih je imelo pogum, da so trening prekinili. To je najtežje. Nekomu, ki mu ne gre, reči, naj preneha trenirati, da si bo odpočil. Naj gre na morje, naj gleda modro barvo, naj gleda zeleno travo. To sem delal jaz, vsi ostali pa so se odzvali ravno obratno. S še več treninga, kar je bilo po mojem mnenju kontraproduktivno.

Znano je bilo, da se pri meni manj trenira na snegu, a smo v tem koristnem času imeli visoko storilnost in visoke zahteve. To pomeni, da smo tekmovalcem postavili ekstremno visoke zahteve, ki jih nudi bodisi narava bodisi zahtevna priprava proge ali težka postavitev.

Vsak dan mora biti pri ekipi kak tekmovalec, ki ne zmore tempa. Šele takrat lahko opravičiš tako malo treninga na snegu, ohraniš dober imunski sistem in se izogneš poškodbam.

Smo pa po drugi strani veliko poudarka namenjali kondicijskim pripravam. Trenirali smo tudi dvakrat dnevno, če je bilo treba.

Filipovi varovanci leta 1981.

So tekmovalci že dan prej vedeli, kaj jih čaka na treningu?
Da, orientacijsko so že dan prej vedeli, kaj in koliko bodo delali. Tekmovalci so bili večkrat jezni name, ker niso zmogli tempa, a so se po prespani noči strasti pomirile in smo dobro delali naprej. Temu rečem napredek.

Take miselnosti sem se učil od pokojnega alpinista in prijatelja Staneta Belaka Šraufa. Razlagal je, da alpinisti kljub temu, da nimajo trenerja, in da plezajo vsak zase, preplezajo tisto, kar si začrtajo. Ko preplezajo peto stopnjo, jih zanima samo še šesta in višje. Vleče jih naprej in to brez trenerja.

Pri smučanju je drugače. Zveza pripravi vizijo, trener pa v soglasju s tekmovalci izdela strategijo, program in cilje ter jih uskladi z ostalimi.

Do te točke vlada demokracija, potem pa mora nekdo vse to izvesti. In to sem bil jaz, odgovorni trener. Na tem mestu se demokracija konča. Tu ni več prostora za izmišljevanje. Vse je bilo že prej dogovorjeno. Po mojem mnenju je šele to prava demokracija.

Ta strategija se je zelo dobro obnesla na Norveškem. Tam smo se sicer res dogovarjali več ur, a ko smo se enkrat dogovorili, o tem nismo več razglabljali. Jaz sem za dosego vrhunskih rezultatov to moral izvesti, kakor sem vedel in znal. To je bistvo in to je dejstvo.

Je pa to dvorezen meč: Če jaz "gajžljam", potem oni pričakujejo rezultat, sicer se zaupanje razdre in lahko se poslovim ter grem drugam.

No, meni se kaj takega ni dogajalo, čeprav je po določenem času tudi jugoslovanska ekipa mislila, da bo lahko brez znojenja prišla do enakih rezultatov. Ko nisem imel več stoodstotnega soglasja za svoje delo, in nisem želel stopiti koraka nazaj in delati lagodneje, sem leta 1986 raje odšel sam. Tako kot moj brat Aleš.

Jure Franko je leta 1984 v Sarajevo prismučal prvo zimsko olimpijsko medaljo za Jugoslavijo. Drugo veleslalomsko progo je postavil prav njegov trener Gartner.

Kar je dve leti po olimpijskih igrah v Sarajevu, kjer je Jure Franko v veleslalomu prismučal do srebra. Je tista medalja veliko pomenila za vašo kariero? Vam je dvignila ceno?
Da, ampak bolj v tujini kot doma. Ker smo kot socialistična država z osvojeno olimpijsko medaljo prekašali Avstrijce, Francoze, Nemce, Italijane, je to ogromno pomenilo.

Rezultat je bil potrditev dela, ki smo ga izvajali na istih progah, kot ostale reprezentance. Vsi so videli, kako delamo. Večkrat so mi rekli, da smo Jugoslovani norci. Trenirali smo v dežju, vetru, megli, medtem ko so drugi ta čas čakali v hotelu. Trening je bil in vreden je bil več, kot če bi štiri ure smučali v soncu. Tudi tekmovalci so se prepričali, da stvar deluje.

So vas kdaj primerjali z Antejem Kostelićem? Tudi zanj je bilo znano, da je zahteval trening v vsakršnih pogojih.
S Kostelićem sva bila nekaj časa na sceni celo istočasno in on nas je opazoval od blizu in daleč. Tudi iz gozda. Tudi trenirali smo skupaj, pri tem nisem bil rigorozen. To je bilo pri Norvežanih mogoče, Lase Kjus je bil vesel, da je videl konkurenco smučati, pri Avstrijcih pa to ni bilo izvedljivo. Tam je bilo tekmovalcev toliko, da kombinacije z drugimi niso bile mogoče.

Ste radi postavljali proge?
Rad, bilo mi je v velik užitek z določenim ciljem: zahtevnostjo. Nekoč smo proge postavljali glede na teren in na občutke, danes je to matematika. Na vsake toliko metrov mora biti postavljen količek. Včasih so bile proge take, da jih je bilo užitek presmučati, niso bile "umetne". Na tekmah svetovnega pokala sem jih postavil več kot sto.

Je za tekmovalca prednost, če progo postavi njegov trener?
S tem ne sme biti obremenjen ne tekmovalec ne trener. Svoje smučarje sem streniral, da me nikoli niso vprašali, kakšno postavitev načrtujem. Prav tako nisem bil nikoli pobudnik situacijskih treningov pred tekmo, kar pomeni, da morajo tekmovalci pred tekmo trenirati podobno postavitev, kot jih čaka na tekmi. Če imaš široko znanje in veliko čipov v glavi, to ni potrebno. Pogled pred tekmo bi moral zadostovati.

Tudi olimpijsko progo v Sarajevu ste postavili. Veleslalomsko v drugi vožnji.
Da, in bilo je prvič v zgodovini, da smo drugo progo postavili šele po koncu prve vožnje in to isti dan. Do takrat se je na olimpijskih igrah to delalo v dveh dneh.

Vodja tekmovanja je bil takrat skeptičen do moje pobude. Ni verjel, da mi bo uspelo in mi zagrozil, da bom moral plačati kazen pri televizijcih, če bom progo postavil prepozno. No, v 17 minutah sem bil gotov. Postavil sem progo, ki je Franku očitno odgovarjala, pa tudi drugim jugoslovanskim smučarjem.

V alpski karavani ste spremenili tudi to, da ste proge začeli postavljati od štarta proti cilju in ne obratno, kot je bilo dolga leta v veljavi.
Da, na progah, kjer so že imeli žičnico, smo že v 70. letih prejšnjega stoletja proge začeli postavljati od štarta proti cilju, medtem ko smo slalome še dolgo postavljali od cilja proti štartu, ker so bile proge krajše. Tudi ogledi so še v 80. letih potekali od cilja navzgor.

To se ne sliši logično.
Ne, ampak moralo je biti tako, ker proge niso bile tako utrjene kot danes in če bi si jih ogledovali od štarta do cilja, bi bile na progi velike luknje. Mislim, da sem svojo prvo progo od štarta do cilja postavil že leta 1967.

"Zelo dobro se spomnim dobrega vmesnega časa Jureta Franka na olimpijskih igrah v Sarajevu, a takrat smo razmišljali še o eni stvari. O tem, kako bomo prišli do zastavice z maskoto Vučkom na vratcih." Foto: Ana Kovač

Kako se spomnite Frankove medalje?
Zelo dobro se spomnim dobrega vmesnega časa, a takrat smo razmišljali še o eni stvari. O tem, kako bomo prišli do zastavice z maskoto Vučkom na vratcih. Vsaka vratca so imela vsaj enega interesenta, in med njimi sem bil tudi jaz. Zanimala so me dvojna vratca pred ciljem. Minuto po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj na terenu ni bilo več nobene zastavice.

Ste vse pobrali za v spomin?
Res je, podaril sem jo muzeju, a se ne spomnim kateremu.

Je vaša beseda veliko veljala?

Veliko. Morda ne takoj, dolgoročno pa. V smučanju je tako, da nihče ničesar ne prizna, a če si glasno povedal, kaj si misliš, je včasih delovalo. Ne takoj, na dolgi rok pa.

Že leta 1995 sem se razburjal, zakaj imamo na slalomskih količkih zastavice, ki so v primeru rosenja ali sneženja skrajno neugodne. To namreč pomeni, da tekmovalci dobijo na očala cel kup vode. No, kmalu so jih ukinili.

Podobno je bilo tudi s postavitvijo slaloma, ki se je prej postavljal na dva količka, potem pa sem predlagal, naj bo tudi tekma na en količek, saj so tekmovalci tega vajeni tudi na treningih. To se prakticira od lani.

Vodili ste tudi zelo uspešno avstrijsko reprezentanco. Žensko in moško.
Leta 1988 so me dva meseca nagovarjali, da bi prevzel vodenje avstrijske reprezentance. Najprej sem okleval, potem pa so se na Norveškem po dveh letih dela stvari zapletle.

Sam sem predlagal ekipo petih smučarjev, s katerimi bi delal, to je bil zame minimum, da ekipo sploh prevzamem, a ker je bilo denarja dovolj samo za tri, sem ponudbo zavrnil.

Poleg tega me je razjezilo to, da se je na seji norveškega olimpijskega komiteja oglasil predstavnik nordijcev, češ, kaj se sploh pogovarjamo o alpskem smučanju, saj to sploh ni šport. Gor se peljete z žičnico, dol pa s smučmi, nam je očital.

Zahvalil sem se za priložnost in odšel delat v Avstrijo. Ker pa so na Norveškem še vedno potrebovali pomoč, sem predlagal bratu Alešu, ki je takrat dve leti treniral kanadsko žensko reprezentanco in se tega močno zasitil, naj on prevzame ekipo, ki sem ji že tlakoval podlago. Od Oleja Kristiana Furusetha, Finna Christiaana Jaggeja do Toma Stiansa, začenjala sta tudi Kjetil André Aamodt in Lase Kjus.

Brata Aleš in Filip Gartner sta s svojimi tekmovalci skovala številne kolajne na največjih tekmovanjih. Filipovi varovanci so osvojili kar štiri velike kristalne globuse in 12 malih, osem olimpijskih medalj in 28 medalj na svetovnih prvenstvih.

To so bili lepi časi. Aleš je blestel na Norveškem, jaz pa v Avstriji. Na tekmah svetovnega pokala sva imela v tehničnih disciplinah po osem svojih tekmovalcev v prvi deseterici.

Je razlika delati v Jugoslaviji ali Avstriji, kjer je smučanje disciplina vseh disciplin, ali na Norveškem, kjer dobesedno živijo in dihajo samo za nordijske discipline?
Razlika je, a meni ni bilo težko. Nikoli nisem hrepenel po pozornosti medijev. Ravno obratno in na Norveškem mi je to uspevalo. Na Norveškem so teki, skoki in biatlon glavni, mi pa smo od tam črpali znanje. Od njihovih najboljših zdravnikov, ki so delali s smučarskimi tekači, smo se ogromno naučili.

Kakšno težo je smučanje imelo v nekdanji Jugoslaviji?
Okrog smučarjev je vladala velika evforija in moral sem samo ubesediti, kaj si želim in sem to tudi dobil. Ko sem si želel, da bi v kombiju imeli letalske sedeže, da bi se smučarji na poti lahko odpočili, so nam jih vgradili.

Tudi zaradi socializma je bilo za nas lažje. Zaradi vse pripravljenosti ljudi, pa tudi zato, ker se je za nas vedno našel denar. Celo devize, ki takrat niso bile samoumevne, a so bile potrebne.