Ko se srečata Cesar in Janus

Foto: Sportida

Če bi se po nekem nenavadnem naključju za skupno barsko mizo znašla Boštjan Cesar in Goran Janus, bi imela ob srebanju kave zanesljivo kar nekaj skupnih tem. Tudi zelo svežih. Oba se namreč poslavljata, za nameček nihče od njiju ne povsem na lastno pobudo. Cesar bo na večerni prijateljski tekmi proti Belorusiji še zadnjič oblekel dres slovenske nogometne reprezentance in si nadel njen kapetanski trak. Novi selektor Tomaž Kavčič je namreč sklenil, da bo obrambno vrsto, katere steber je bil 35-letni Ljubljančan, prevetril in pomladil. Janus pa je po drugi strani s trenerskega stolpa kot glavni trener slovenske skakalne reprezentance že opravil zadnji zamah z zastavico. A njuni zgodbi se vendarle vidno razlikujeta in razkrivata številne hibe v slovenskem športu, predvsem na ravni spoštovanja, dostojanstva in medosebnih odnosov.   

Je Cesarjevo slovo pričakovano? Dobri poznavalci razmer in predvsem razmišljanja novega selektorja bodo hitro prikimali. A še preden je kdo od osrednjih dveh akterjev o tem javno spregovoril, sta se srečala, si nalila čistega vina in si stisnila desnici. Svoje je dodala še Nogometna zveza Slovenije, ki je, verjetno tudi na podlagi učenja ob kakšen predhodnem spodrsljaju, rekorderju po številu odigranih tekem za člansko reprezentanco ponudila priložnost, da v središčni vlogi nagovori javnost ter še zadnjič stopi v garderobo in iz nje na igrišče popelje dolgoletne soigralce. Na tekmi z Belorusi bo dočakal svojih zadnjih pet minut reprezentančne slave. Dobesedno. Verjetno bo od priložnostnih darilih sledila javna zahvala za vse, kar je storil za reprezentanco, predsednik NZS pa je že namignil, da bodo Cesarju kakšno vlogo ponudili tudi po njegovi klubski upokojitvi. Dostojanstveno in preteklosti primerno.

Je Janusovo slovo pričakovano? V tem primeru ne bi kimali le dobri poznavalci, temveč tudi naključni opazovalci skakalnega dogajanja. Ne le zaradi nepisanega pravila, da ima vsaka trenerska era svoj začetek in svoj konec, in dejstva, da kohezija v športu ni večna, temveč tudi zaradi upada rezultatske krivulje in javno ustvarjenega vtisa, da se je določena pesem izpela. A v tem primeru si bosta osrednja akterja, torej najuspešnejši trener v zgodovini slovenskih smučarskih skokov Goran Janus in predsednik zbora za skoke ter s tem dolgoletni kadrovnik iz pisarne Ljubo Jasnič, ki bi lahko na kozarček povabil tudi vodjo panoge in predsednika strokovnega sveta, čistega vina nalila šele po tem, ko je zadnji pet minut po koncu sezone javnosti že naznanil, da se bo moral prvi posloviti. Pri tem so mu pritegnili še nekateri skakalci, ki odklonilnega odnosa do strokovnjaka, ta je precej prerodil reprezentanco, niso znali ali predvsem želeli zadržati zase.   

Če prvi primer kaže dobršno mero spoštovanja do dolgoletnih soustvarjalcev reprezentančne zgodbe, pa je drugi šolski primer neustreznega javnega komuniciranja in znak nizke športne kulture. Janusu na račun izjemnih uspehov, ki jih je dosegel s skakalno reprezentanco na čelu s Petrom Prevcem, vsekakor ne pripada status večnega stratega. Ne glede na datum v pogodbi. Pripadata pa mu spoštljiv odnos in primerno slovo z javno zahvalo za prispevek slovenskemu športu ali celo ponujena nova vloga. Obenem pa je to, kar se je v nedeljo dogajalo v Planici, nova šola za Smučarsko zvezo Slovenije, ki je imela prav zaradi pričakovanega scenarija dovolj časa in priložnosti, da prešteje svoje vrste in uskladi javni nastop.