Film o slovenskih gorskih reševalcih je film, ki se priklanja njihovemu poslanstvu: prostovoljstvu #video

Anžeta Čokla, režiserja, izjemnega fotografa (med drugim je posnel tudi fotografije bivaka pod Skuto, ki so ga zasnovali študentje s Harvarda, in ki so lani obkrožile Slovenijo) in človeka, ki v stenah, na nebu in v snežnih strminah preživi več časa kot na tleh, so k sodelovanju povabili na Gorski reševalni zvezi Slovenije. Z nekoliko drugačno idejo, kot jo je Čokl pozneje ovekovečil na filmu.

Snemanje filma je potekalo v zahtevnih pogojih na grebenu Mojstrovke. (Printscreen s kratkega filma o GRZS).

Več kot zgolj tehnično mojstrstvo

"Na GRZS so si zamislili, da bi se film, s katerim se bodo predstavljali na srečanjih, kongresih in izobraževanjih v tujini, po zgledu predstavitvenih filmov kolegov reševalcev iz tujine bolj osredotočal na tehniko reševanja in postopke, a se sam s tem nisem mogel povsem strinjati. Tehnične sposobnosti slovenskih gorskih reševalcev so izjemne, o tem ni nobenega dvoma, vendar pa sem se sam želel bolj osredotočiti na njihovo človeško plat, ob tem pa poudariti, da življenja drugih rešujejo povsem prostovoljno, tudi na račun odrekanja svojim družinam.

• Saj ni res, pa je: v gore kar v petkah!
• Slovenski kotički: bil bi greh, če jih ne bi doživeli na kolesu

Ustvarjalci filma so vso snemalno opremo v gore znosili peš in prenočili v objemu gora. (Foto: Rok Potočnik).

Zdelo se mi je, da bi zgodba z nekim sporočilom imela boljši učinek kot zgolj nizanje tehničnih znanj in postopkov, da širšo javnost ta prostovoljski vidik precej bolj zanima," je svojo odločitev za bolj človeško rdečo nit filma pojasnil Čokl.

Pravi, da je zgodba, ki jo film predstavlja, sicer klišejska, a da verjame, da kar najbolje prikazuje bistvo slovenskih gorskih reševalcev. "To so ljudje, ki na petek in svetek, kot rečemo, hodijo reševat druge. Ki svojo glavo nosijo na pladnju in prav je, da se jih temu primerno prikaže," je poudaril.

Prav tako je bilo vodilo in želja GRZS, da se prikaže reševanje v letnih oziroma kopnih razmerah, v planinskih okvirih – da bi se lahko s prikazano nezgodo poistovetil čim širši krog ljudi – planincev, ki jih film pravzaprav nagovarja in opozarja.

Vzpon na Veliko Mojstrovko. (Foto: Rok Potočnik)

"Pri svojem delu so hladni ko brizganec, profesionalni in vredni vsega spoštovanja. Vse to pa delajo prostovoljno in brezplačno," je poudaril Čokl, ki pomoči gorskih reševalcev še ni potreboval, se je pa v preteklosti že znašel v vlogi posrednika, ki je v imenu poškodovanega prijatelja klical na 112 oziroma na Center za obveščanje, kjer operater poskrbi za nadaljnjo povezavo s samimi reševalci, da reševalna akcija steče čim hitreje.

Kot je dodal, je javnosti sicer samoumevno, da gorski reševalci obvladajo tehnični vidik reševanja, da se znajo spuščati po vrvi, da obvladajo takšne in drugačne oblike vozlov ter tehnike reševanja, da pa je ljudem verjetno manj znano in predvsem pojmljivo, da se ti ljudje odrekajo družinam in vsemu preostalemu, zato, da lahko rešujejo življenja drugim. Svoj čas namenjajo tudi za izobraževanje, izpopolnjevanje, obvezne vaje in vse ostalo, da so že vrsto let vrhunsko usposobljeni strokovnjaki za reševanje v gorah in drugod na težko dostopnih mestih. Doma pa jih ta čas čakajo družine, ki težko pričakujejo njihovo varno vrnitev domov.

• Top 10 hišk v evropskih gorah, me dnjimi je tudi slovenska

Film prikazuje prostovoljno plat slovenskih gorskih reševalcev, ki za življenje drugih tvegajo svoje. Ko so na intervenciji, so prav otroci in partnerice tisti, ki najtežje pričakujejo njihovo vrnitev domov. (Printscreen s kratkega filma o GRZS).

Film igra na čustva

"Film igra na čustva, reševalce prikazuje kot heroje, in odziv ljudi kaže, da smo bili v tem zelo uspešni. Več kot 90 % gledalcev je na anketo odgovorilo z najvišjo oceno, da jim je film izjemno všeč," pravi Čokl, ki pa dodaja, da bi bil film, če bi ga delal zase, vendarle še minuto krajši (dolg je 3:37 minute). Za snemanje reševalne akcije pa si je želel precej več časa, tako pa se je v treh minutah, kolikor jih je z ekipo imel na voljo, moral zadovoljiti s povsem dokumentarističnim pristopom snemanja na grebenu.

Pri snemanju je sodelovala tudi helikopterska ekipa, ki je ponesrečenega planinca oskrbela in spravila v dolino. (Printscreen s kratkega filma o GRZS)

Za snemanje predstavitvenega filma Gorske reševalne zveze Slovenije je bilo predvidenih pet snemalnih dni, za končni izdelek so jih potrebovali nekaj več.

Film so snemali lansko jesen, kadri pa so nastajali na različnih lokacijah na Gorenjskem: na travniku v Ratečah s pogledom na severno ostenje in greben Mojstrovke, v Kranjski Gori, štabu Letalske policije na Letališču Jožeta Pučnika, na grebenu Velike Mojstrovke, kjer je potekala reševalna akcija, v klicnem centru 112 v Kranju in v okolici Bleda.

• Dve dekleti, dve gorski kolesi in ena rajska Slovenija
• Urednik Siol.net z družino na potovanju z avtodomom #vtisi

Ker je oskrbovanje ponesrečenga alpinista trajalo zgolj tri minute, so se ustvarjalci filma morali zadovoljiti s povsem dokumentarističnim pristopom. (Printscreen iz kratkega filma o GRZS)

Pri snemanju na grebenu Mojstrovke je sodelovalo 18 ljudi, vanj pa je bilo vloženega veliko truda, usklajevanja in sreče, da so se vsi koščki sestavljanke zložili v celoto, ki je zdaj pred vami.

Čokl je film posnel s pomočjo številnih angažiranih prijateljev, članov športnega društva Freeapproved, gorskega reševalca Blaža Svetlina z družino, zdravnice letalke Urške Bricelj, policista letalca Roberta Kralja, Roberta Skrinjarja iz Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter Gregorja Ažmana, glavnega protagonista filma, ki se je predstavil v vlogi poškodovanega planinca.

Film so premierno prikazali na novinarski konferenci pred začetkom poletne planinske sezone, ta se začenja s 15. junijem 2016, prikazovali pa ga bodo na srečanjih in kongresih v tujini.

Foto: Rok Potočnik