Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
18. 5. 2013,
6.45

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Aljaž Pegan kariera

Sobota, 18. 5. 2013, 6.45

8 let

Aljaž Pegan: Težje je osvojiti kolajno kot končati kariero

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Eden največjih slovenskih športnikov, telovadec Aljaž Pegan, se po dolgih letih uspehov poslavlja od gimnastike. Popolnoma uspelo mu ne bo nikoli, saj v dvoranah ostajata pegana na drogu in bradlji.

Svetovni in evropski prvak, večkratni zmagovalec svetovnega pokala, športnik leta v Sloveniji ... Zmag je bilo toliko, da so postale samoumevne. Neuresničene so ostale samo olimpijske sanje, tiste bolj vsakdanje pa je vedno najraje uresničeval ob morju.

Mediji so se na široko razpisali o vašem športnem slovesu, tudi domači navijači vas niso pozabili. Kako pa je z Mednarodno gimnastično zvezo? Se vsaj simbolično spomni na svoje šampione, ali pa ste le še en odslužen tekmovalec? Po moje bolj zadnje. Sem bil pa presenečen na svetovnem pokalu, kjer sem se uradno poslovil. Tam sicer ni bilo nobenega predstavnika Svetovne gimnastične zveze, je pa predsednik Bruno Grandi poslal pismo, ki so mi ga prebrali in v katerem se je zahvalil za moj prispevek h gimnastiki. Potem se je po ovinkih opravičil, da ve, da ni bilo prav, ker nisem mogel nastopati na olimpijskih igrah, in da me bo zagotovo predlagal za ambasadorja gimnastike za države v razvoju. Ampak to je za zdaj samo papir, sicer pa ni bilo z njihove strani razen tega še nič posebnega.

Poslovili se boste v starosti, ko bi bili kakšnemu sotekmovalcu verjetno lahko že oče. Koliko je sploh bilo v zadnjem desetletju tekmovalcev, ki so se upokojili šele pri vaših letih? Statistike ne poznam točno, ampak vrhunskih tekmovalcev, ki so posegali po kolajnah na največjih tekmovanjih, je zelo malo. Je pa res, da se je starostna meja precej dvignila, ko so omogočili tekmovanja na posameznih orodjih, in potem pač vztrajaš tam, kjer ti gre. Odkar je nehal Lojze Kolman, si ne predstavljam, da bi nekdo telovadil do 35. leta. Zdaj do te starosti kar nekako gre, starejših pa skoraj ni. Vsaj takih, ki bi bili sposobni dosegati zelo dobre rezultate.

Vsako leto pri gimnastiki se pozna, katera pa so tista optimalna? Kako, da vam je uspelo tako dolgo vztrajati v vrhu? Sam sem kar hitro prišel do prvega odmevnega uspeha, to je bilo na evropskem prvenstvu leta 1994 (prvi na drogu, op. p.), potem je sledilo obdobje, ko sem imel dolgo zelo dobre rezultate. Takrat sem imel tudi največjo prednost pred preostalimi tekmovalci, če sem solidno naredil vajo, stopničke sploh niso bile vprašanje – prvo, drugo, mogoče tretje mesto ... Leta 2005, ko bi rekel, da se bo vse nehalo, in je prišlo tudi do velike spremembe pravilnika, smo mislili, da smo že osvojili, kar se je dalo. Z Mitjo Petkovškom sva razmišljala, da bomo še malo poskusili, saj se bodo tudi drugi lovili, potem je pa kar šlo. Videl sem, da se lahko pravilom prilagajam hitreje kot preostali, in od leta 2005 dosegel največje uspehe, pa bi lahko zdavnaj vsi rekli, da sem bil že za odpis.

Na račun česa ste se lažje prilagajal kot preostali? Zagotovo zaradi široke baze osnovnih elementov in znanja, ki smo ga imeli malo starejši tekmovalci na račun obveznih vaj. Takrat smo morali poleg poljubnih izvajati obvezne vaje v mnogoboju, kar pomeni, da smo bili precej bolj kompletni, kot so fantje danes. Ne vem, če nismo porabili več časa za obvezne vaje kot poljubne. Osvojil si neke gibalne vzorce in potem je bilo lažje nadgrajevati.

V gimnastiki ste za vekomaj pustili sled z izvirnima prvinama na bradlji in drogu, ki sta poimenovani po vas. Kako odmeven je bil pegan med sodniki in tekmovalci, ko ste ga prvič predstavili? Ne spomnim se natančno, na kateri tekmi sem ga prvič izvajal. Takrat sem z Lojzetom Kolmanom hodil na njegove zadnje tekme, bil je znan po svojem kolmanu, in sodniki so ga avtomatsko čakali. Vedeli so, da imava istega trenerja, zato sem bil že v štartu malo bolj opažen, potem pa sem začel delati še pegana, ki je bil takrat eden težjih elementov, zelo kompliciran. Moja vaja je bila med najtežjimi in najbolj tveganimi, in na račun dobre izvedbe – pegana nisem skoraj nikoli ''kiksnil'' – sem si kar hitro pridobil ime. Zelo težko si ga pridobiš, a potem ti tudi sodniki marsikdaj kaj spregledajo. Tako kot so me prej "šraufali", sem pozneje na račun imena velikokrat pridobil.

Nov element je treba prijaviti na tekmovanju in ga izvesti, nato pa mu določijo težavnost. Se kdaj zgodi, da kakšnemu tekmovalcu prepovedo izvedbo, ker je njegov element vsaj na papirju preveč nevaren? Koliko tekmovalcev je danes recimo sploh sposobnih narediti pegana? Ne poznam primera, a mislim, da ne. Kar pač kdo zmore. Kar zadeva pegana, ga izvaja zelo malo tekmovalcev, po težavnosti pa ni najtežje določen. Ampak tukaj je spet igra tistih, ki o tem odločajo. Po logiki, koliko tekmovalcev ga izvaja, bi moral biti kvečjemu še težji od preostalih, ker je dejansko zahteven za izvedbo, tako kot tudi pegan na bradlji.

Kako pogosto se sploh zgodi, da po nekom poimenujejo nov element? Zadnje čase, odkar je veliko telovadcev in vse skupaj napreduje, se kar dogaja. Mislim, da na leto poimenujejo dva, tri elemente. Velikokrat se tudi zgodi, da nov element uvrstijo v pravilnik, a zraven ne dobi imena. Kako določijo, kdaj bo dobil ime, kdaj pa ne, pa ne vem.

Rekli ste, da ste bili na račun sodnikov v karieri velikokrat prikrajšani, ko ste si ustvarili ime, pa so se stvari seveda obrnile. Ste imeli sami morda kdaj neprijeten občutek, da bi moral namesto vas zmagati nekdo drug? Tudi to se je zgodilo. Imel sem kdaj tak občutek, ne bom rekel, da velikokrat, ampak nikoli ni bilo tako, da bi kdo prišel do mene in mi kaj rekel ... Ali pa, da bi drugi okoli govorili, da so mi dali preveč. Ali je bilo res ali ne, ne vem, ampak mislim, da prav hude krivice, vsaj na največjih tekmovanjih, na moj račun niso nikoli naredili nikomur.

Nekaj časa ste bili zelo težko premagljivi. Se vam je zdelo, da so preostali fantje zaradi tega izgubljali voljo in se vnaprej vdajali v usodo? Ja, prav tak občutek sem imel. Meni se je fino zdelo, seveda, in vsi so čakali samo tebe ... Je pa nekomu zelo neprijetno, če je v obdobju, ko tekmuje, odličen, a ima vedno pred sabo še nekoga. Saj je v redu, če si drugi, najhuje je, če si četrti, če ne prideš do kolajne, ampak delamo vsi za to, da bomo prvi. A če veš, da si zmožen, pa te vedno nekdo za malenkost "scat vozi", veš, da ti vse "dol pade". In je bilo tako, fantje marsikdaj niso prišli do dobrega rezultata. Pa še avtomatsko so imeli malo spoštovanja, in če glava ni skoncentrirana, se hitro zalomi.

Je treba biti za gimnastiko pogumen ali je treba le dovolj zgodaj začeti? Ob določenih vajah navijačem pogosto jemlje dih. Ravno pred nekaj dnevi sem se pogovarjal s sotelovadcem, s katerim sva skupaj začela, a je treniral samo sedem let. Z njim sem največkrat "dajal" na tekmah, zelo skupaj sva bila, pa sem mu rekel, da ne vem, zakaj je sploh nehal. Jaz sem se bal, je rekel, ti pa, bolj kot si padal, raje si šel nazaj na orodje. Ti se nisi bal, jaz pa sem prišel domov in nisem hotel več na trening ... Seveda je odvisno od orodja, dokler si na parterju ali konju, je v redu, na drogu pa je že višina, in če se ti enkrat nekaj zgodi in se ti strah zažre v kosti, je res težko delati. Zato je zelo pomemben trener. Če si se udaril ali padel, je naš trener zahteval, da greš takoj nazaj na orodje, nikoli nisi smel nehati s slabim poskusom. Če ponoči o tem tuhtaš, se boš naslednji dan težko spravil gor, če pa narediš še dva, tri poskuse, hitro pozabiš in lahko normalno delaš naprej.

Dokazovati se vam ni bilo treba le sodnikom. Trenirali ste namreč v tako slabih pogojih, da tujci ob obisku tega niso verjeli. Ali sploh obstajajo tekmovalci iz zadnjega obdobja, ki so vadili v podobnih razmerah in dosegali tako vrhunske rezultate kot vi in Mitja Petkovšek? To težko vemo. Marsikje trenirajo v slabih pogojih, ampak da bi imel take rezultate, kot sva jih imela midva z Mitjo, pa ga po moje ni telovadca. Prej je ogromno tistih, ki trenirajo v zelo dobrih pogojih, pa tudi približno ne dosegajo rezultatov. Lahko bi torej rekli, da pogoji niso merilo za uspeh, a mislim, da je to prej velika izjema kot pravilo.

Tudi v tako nemogočih razmerah so se kovala odličja in prvine, ki so gledalce dvigovale na noge. V kakšno smer pa gre gimnastika danes? Kako je s privlačnostjo in raznolikostjo sestav v primerjavi s preteklostjo? Včasih so bile vaje dosti bolj raznolike in lepše. Sam sem imel pred desetimi leti zelo lepo vajo na drogu, vendar sem jo moral zaradi pravilnika spremeniti. Vse gre preveč v akrobatsko smer. Fantje poberejo najtežji element, ki se ga da osvojiti z najmanj vloženega dela, in potem to izvajajo. Če gledaš vaje na drogu, ni več nobenega veletoča na eni roki, spustov ... Tega, kar je bilo atraktivno in lepo, sploh ni več ... Zdaj vsi delajo kovacse, dvojno salto čez drog, kar je sicer težko, ampak nekega lepega gibanja ni več. Za druga orodja težko rečem, na drogu pa so zdajšnje vaje sicer težje, ampak za gledalce manj zanimive kot pred desetletjem.

Nekoč ste bili mnogobojec, nato pa specialist na bradlji in predvsem drogu. So lahko mnogobojci danes sploh konkurenčni specialistom na posameznih orodjih? Težko. Obstajajo fantje, ki so zelo konkurenčni, a ne za dolgo. Trenirati mnogoboj res ni preprosto, ogromno moraš vaditi. Dokler si mlad, še gre, potem se pa to obdobje hitro konča. Če pa gledaš specialiste na posameznih orodjih, lahko vlečejo tudi pet ali pa deset let. Pri mnogoboju se telo utrudi.

Ne glede na to, da ste bili eno največjih imen na drogu, zaradi togih pravil in lobijev nikoli niste nastopili na olimpijskih igrah. Nek športni kolumnist je zapisal, da je to največja krivica, ki se je kdaj zgodila slovenskemu športniku. Se strinjate? Zagotovo je tako, da če si deset, petnajst let nenehno v vrhu in ti ne uspe priti na olimpijske igre, je nekaj narobe. Po eni strani je Mednarodna gimnastična zveza delala v smeri specializacije na posameznih orodjih, tudi največ tekmovanj v letu je bilo na posameznih orodjih, le sem in tja kakšno v mnogoboju, potem pa vsa ta tekmovanja ne veljajo nič in se je treba na olimpijske igre kvalificirati ... V ozadju so lobiji držav, ki so močne v gimnastični zvezi in se želijo znebiti konkurence že v štartu, da potem nimajo težav. Se je pa veliko govorilo o tem, vsi so vedeli, na čem sem. Nisem bil edini, bilo je še nekaj fantov z istimi težavami, je pa res, da nobeden ni bil toliko časa v vrhu in imel toliko možnosti za medaljo. A je še vedno tako – ne gre kriviti samo drugih, saj sem imel priložnost, da bi se uvrstil, ampak je vedno malo zmanjkalo.

Lepih dni v karieri vseeno ni manjkalo. Najsvetlješi trenutek je verjetno naslov svetovnega prvaka leta 2005 v Melbournu, ko sta s Petkovškom osvojila zlati kolajni v istem dnevu. So se ljudje sploh zavedali, kako izjemen je ta dosežek? Ti, ki so nas vseskozi spremljali, so se zavedali, ampak teh ni ogromno. Ta rezultat je sledil po obdobju, ko sva že kar nekaj let hodila na tekmovanja in vedno prinesla domov kolajno. Ali eden ali drugi, oba, ni bilo pomembno, ali je bil to svetovni pokal, evropsko prvenstvo ... Zato se je ljudem zdelo kar nekako samoumevno, a je resnica daleč od tega. Šele zdaj se bo videlo, da ni bilo tako. Jaz sem nehal, Mitja še vztraja in je zelo konkurenčen, toda tudi njemu ni več lahko, preostali fantje pa se bodo morali še precej truditi, vendar je vprašanje, ali bo kdo kdaj prišel do tega. To ni bilo samoumevno, ampak res izjemen uspeh, ki so nam ga zavidale marsikatere države. Lahko rečem, da so se v tujini dosti bolj čudili kot pri nas doma.

V Sloveniji ste prepoznavni, bili ste športnik leta ... So vas na ulici ustavljali, ko ste osvajali kolajne? Kje na svetu pa so gimnastični šampioni največji zvezdniki? V Sloveniji so me ustavljali, ampak nič kaj pretirano, ni bilo tako, da ne bi upal iti po ulici. Mislim, da imajo športniki največ od tega, s čimer se ukvarjajo, v socialističnih državah, kjer je vse bolj sistematizirano po političnih linijah, in po mojem mnenju so tam tudi največji zvezdniki. Amerika je specifična, tam velja samo olimpijska kolajna, pa še to v glavnem le zlata. Če jo imaš, ti ni hudega ... Pri nas je pa tako, kolikor se znajdeš, toliko imaš od tega. Na žalost premalo.

Gimnastika je eden najtežjih športov, ne sme manjkati niti poguma, vseeno pa tudi najboljši telovadci niso milijonarji. Se je finančni položaj od takrat, ko ste prvič osvojili naslov evropskega prvaka (1994), do danes kaj izboljšal, kar zadeva nagrade ali zanimanje radodarnih sponzorjev? Na začetku o sponzorstvih nismo kaj dosti razmišljali, niti vedeli. Lahko rečem edino to, da sem bil v gimnastiki v najboljših časih. Pred mano recimo Lojze Kolman ni imel nič od sponzorjev. Z mojim prvim uspehom na EP-ju pa se je to obdobje ravno začenjalo in lahko rečem, da sem imel kar nekaj podpornikov, ki so mi pomagali, da mi je tudi finančno v karieri uspelo vsaj nekaj prihraniti. Zdaj pa prihaja obdobje, ko se kljub dobrim rezultatom spet ne da nič dobiti. Prej ni bilo nič, zdaj ni nič, vmes je pa bilo. Tudi med mojo kariero se je to spreminjalo, lažje je bilo dobiti sponzorja na začetku, vedno pa je šlo to po vezah. Če si jih imel, rezultati niso bili pomembni, če pa nikogar nisi poznal, ti pa tudi rezultat ni pomagal. Na žalost je bilo v gimnastiki tako. Recimo leta 2005, na vrhuncu kariere, sem si rekel, da bom zdaj pa le dobil enega super sponzorja. S svetovnega prvenstva sem se vrnil z zlato medaljo in si mislil, da ne bo težav, a ni bilo nič. Ne morete verjeti, nič se ni dalo poiskati. Ostal sem pri gospodu Jožetu Mermalu, ki me je "pokril" že malo pred prvenstvom, in od takrat imam za sponzorja BTC. Niti nisem več iskal okoli ali spraševal, ker sem videl, da se razen prek zvez ne da dobiti ničesar.

Poleg vseh sijajnih dosežkov ste imeli neprijetno izkušnjo z jemanjem prepovedanega efedrina, ki ste ga nevede zaužili s predpisanimi tabletami. Vaš primer se je ugodno rešil, kako pa je bilo sicer z dopingom v gimnastiki v vašem obdobju? Slišal sem za zelo zelo malo primerov dopinga pri gimnastiki, sem se pa po neprijetni izkušnji velikokrat vprašal, kako bi si lahko z dopingom sploh pomagal. Če bi želel pridobiti na moči, bi se lahko tega recimo posluževal kakšen "krogaš", na drogu pa moraš biti zelo skoncentriran, vzdržljiv, natančen, hiter v dojemanju malih razlik in popravljanju elementov ... Mislim, da prav na račun te kompleksnosti telovadci dopinga ne zlorabljajo kaj dosti.

Na ljubljanskem Magistratu je postavljena razstava Vzpon Aljaža Pegana, kjer so na ogled najžlahtnejša odličja s športne poti. Vam zavest, da ste bili svetovni prvak, še danes razvedri misli in polepša trenutek, ali so občutki ob osvojenih kolajnah ostali za vami? V zadnjih časih se vedno večkrat spomnim, ker se pač o tem ogromno govori. Toliko ljudi srečuješ iz teh krogov, vsak ti nekaj pove in dejansko vidiš, da je res dolgo trajalo, da je bilo veliko stvari, ki si jih vmes že pozabil. Pogosto se spomnim in si rečem, da ni bilo tako samoumevno, kot smo mi to jemali. Rezultat, zmaga, priprava na drugo tekmo ... Tudi na račun trenerja, ki se nikoli ni pustil iztiriti ob dobrem ali slabem rezultatu. Vedno je bil cilj naslednja tekma – zmagali smo, ampak delamo že za naprej. To je strog sistem, ki se ga je treba držati, če hočeš imeti rezultate dlje časa. Ne sme te eno zmagoslavje spraviti iz ravnovesja, kar vidim, da se pogosto dogaja pri mlajših. Mi smo se zelo trudili od ene tekme do druge. Treba je delati brez popuščanja.

Imate veliko znanja, ugleda in željo ostati v svetu gimnastike. Trenerstvo vas ne zanima, na kakšne načine mislite, da bi lahko pomagali? Da je dober telovadec dober vrhunski trener, ni ravno pravilo, sam se ne čutim, da bi bil. Biti trener vrhunskega tekmovalca je prav tako odgovorno in stresno kot biti telovadec. Glede na to, da vem, kaj vse se lahko zgodi, verjetno ne bi bil dober trener. Bi bil pa najbrž lahko soliden trener za mlajše skupine, ki nimajo volje biti prav posebej tekmovalne. Še raje bi delal kaj v zvezi s promocijo gimnastike, ker je tega tako ali tako premalo, v šoli se vse bolj izogibajo telovadbi, ampak gimnastika je zagotovo osnova za vse preostale športe.

Za vami je 33-letna kariera, stari pa boste 39 let. Sliši se osupljivo, kot da telovadite od rojstva. Je težje končati kariero kot pa osvojiti kolajno? Kolajno osvojiti je težje (smeh) ... Ko si veliko osvojil in vidiš, da zadeva ne gre več, in če to narediš postopoma, se ni težko odločiti. Če bi se moral odločiti z danes na jutri, bi bilo verjetno precej težje, jaz pa sem se zadnja leta precej mučil. Ko vidiš, da ne gre, je tu samo še malo zdravega razuma, da si rečeš, da je nesmiselno tvegati. Hitro se ti lahko zgodi kaj takšnega, kar bi lahko imelo posledice za vedno. Že tako po vseh teh letih ne moreš pričakovati, da boš ne vem kako zdrav, ker vrhunski šport pač še nikoli ni bil zdrav, sploh če se z njim ukvarjaš toliko časa. Boli te vse. Tudi meni zjutraj vstati ni piknik.

Po športni strani je bilo o vas povedanega že veliko, kaj pa tista druga plat? Radi imate ribe, morje, Oliverja Dragojevića ... Zdaj torej prihaja vaš čas. Kakšen "upokojenec" boste? Vseskozi sem govoril, da bom šel po koncu kariere na morje za toliko časa, kolikor bom zdržal, ampak očitno se to ne bo zgodilo. Ni časa, prej me je omejevala samo gimnastika, zdaj pa me vse drugo. Z družino skušamo biti čim več na morju, zdaj pa se je to za nadaljnje štiri mesece ustavilo (Pegan kmalu pričakuje naraščaj, op. p.). Sicer pa ne ležim na brisači, če mi uspe v enem tednu eno uro, je že veliko. Dela je ogromno, sploh se ne bojim, da bi mi bilo dolgčas. Živim za to, da grem lahko čim večkrat na morje. Loviti ribe, peči, zraven pa vino ... To je to.

Ne spreglejte