Ali Slovenci spoštujemo svoje športne junake?

Krilatica, da so športniki najboljši slovenski ambasadorji, je stara skoraj toliko, kolikor država sama. Podobno velja za opozarjanja na izjemno bero športnih uspehov, predvsem glede na število prebivalcev. Ta zorni kot naslovom olimpijskih, svetovnih in evropskih prvakov dodaja še močnejši sijaj. Uspešni slovenski športniki spadajo med največje zvezde na medijskem nebu, čeprav blišč najuspešnejših resda ni primerljiv z najrazvitejšimi državami. Kako pa velika imena športa gledajo na svoje statuse v slovenskem prostoru in obravnavo javnosti?

Bojan Križaj: Vsak mora poskrbeti zase

Pred 30 leti skorajda ni bilo Slovenca, ki ne bi poznal smučarskega asa Bojana Križaja. Bil je eden tistih "junakov naroda", ki se na vrhuncu priljubljenosti niso mogli nemoteno sprehajati po slovenskih krajih. A po koncu kariere se je, kot pravi sam, življenje zanj začelo znova. "Danes te trepljajo, jutri ne. To je pač življenje. Dejstvo je, da mora vrhunski športnik ob koncu svoje poti sestopiti z odra in se podati v novo življenje. Zase mora poskrbeti sam. Slovenija pač ni Amerika. Tudi Avstrija, kjer znajo poskrbeti za svoje smučarske junake, ne," razmišlja 58-letni Tržičan, prepričan o tem, da Slovenci vendarle znajo spoštovati športne dosežke.

Kot primer dobre prakse navaja Hram športnih junakov, ki je nastal na pobudo Društva športnih novinarjev Slovenije. "To daje poseben pečat slovenskemu športu. Verjemite mi, da nam, športnikom, takšna pozornost godi. A ne le to, to je tudi spodbuda novim rodovom. Verjamem, da se mlajši športniki ob zavedanju dosežkov svojih predhodnikov lažje spopadajo s krutostjo, ki jo zahteva vrhunski šport," poudarja zmagovalec osmih slalomov svetovnega pokala in dobitnik srebrne kolajne na svetovnem prvenstvu 1982 v Schladmingu.

Srečko Katanec: Nekaj se premika

Hram športnih junakov za pravi korak h gradnji prave športne kulture in primerni umestitvi nadpovprečnih Slovencev označuje tudi zdajšnji reprezentančni selektor Srečko Katanec, sicer eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov. "Nerad govorim o sebi in svojih športnih delih. To je naloga drugih, zato tudi objektivno oceno o primernem spoštovanju športnih šampionov prepuščam drugim. Dejstvo pa je, da se športna kultura gradi postopoma. Slovenija tudi na tej ravni potrebuje izkušnje in bogatejšo zgodovino," pravi Katanec, ki je dojemanje športnikov v javnosti spremljal predvsem v Italiji in Nemčiji. "Tam ima status športnikov tradicijo, pri nas je še v povojih. A pomembno je, da se nekaj premika," pravi lastnik bronaste olimpijske kolajne iz Los Angelesa 1984.

Jure Zdovc: Po letu 1991 močnejša zavest

"Slovenci vsekakor znamo spoštovati svojo športno preteklost. Velike uspehe smo znali primerno ovrednotiti že pred letom 1991. Po osamosvojitvi pa je postal ta občutek še bolj izrazit. Samostojnost je prinesla močnejša čustva," pa razmišlja Katančev "sostanovalec" v omenjenem hramu Jure Zdovc, ki je kot igralec pustil velik pečat v evropski košarki in med drugim ob srebrni olimpijski kolajni osvojil naslova evropskega prvaka tako s klubom kot tudi reprezentanco. Z drugo je bil tudi svetovni prvak.

"Ta občutek za spoštovanje športnih dosežkov moramo ohranjati in negovati. Smo majhen narod, ki pa se lahko pohvali s številnimi vrhunskimi športniki. Verjamem, da naš šport čaka tudi lepa prihodnost. Prav zato je primerno spoštovanje dosežkov še toliko pomembnejše," pravi Zdovc, ki je, tako kot njegov prijatelj Katanec, po igralski karieri zajadral v trenerske vode.

Jure Franko: Športniki so največji ambasadorji

"Čeprav sem se zavestno umaknil iz javnega življenja, pa sem dandanes zelo vesel, ko začutim pristna in topla čustva ljudi ob spominjanju na športne dosežke mojega rodu. Ne gre več za evforijo, temveč bolj umirjen odnos. Dejstvo pa je, da športniki nimamo takšnega zvezdniškega statusa kot v nekaterih državah," pa na vprašanje o spoštovanju športnih junakov odgovarja srebrni veleslalomist iz olimpijskega Sarajeva 1984 Jure Franko, ki največje pomanjkljivosti vidi v (ne)urejenem statusu športnikov v družbi.

"Slovenski športniki storijo z naskokom največ za prepoznavnost države. Ko sredi ZDA ali Japonske skušaš nekomu razložiti, kaj je Slovenija, bo ena od prvih asociacij kakšen znan športnik. A življenje športnika je zelo kratko, v tem obdobju pa je osredotočen zgolj na treninge in tekme. Lepo je, če ima lahko nato tak športni junak tudi nekaj od tega," pravi Franko, ki še zdaleč ne živi na račun športne slave, temveč si kruh služi v poslovnih vodah.

Iztok Čop: Da le ne bi bremenili države

Frankovim besedam je prikimal tudi veslaški šampion Iztok Čop, ki je že kot aktivni športnik nizal pobude za izboljšanje športnega statusa v državi. "V Sloveniji pogosto ne znamo videti celostne slike. Zanima nas le športnik na vrhuncu. Tek na 100 metrov pa ni dolg le slabih 10 sekund, temveč desetletja vlaganja. Toda športniki pač nismo masa, ki bi imela na volitvah svojo težo. Poleg tega smo nekako vajeni poskrbeti zase. Za politiko smo torej povsem neproblematični, zato si ta lahko privošči aroganten odnos," pravi Čop in karikirano dodaja, da bi si sam lahko zaslužil 27 let delovne dobe za vse, kar je v tem času vlagal v šport.

A po Čopovem mnenju težava ni le v odnosu politike, temveč tudi v dojemanju ljudi. "Javnost spoštuje vrhunske športne rezultate, a pogosto priznava zgolj amatersko raven. Ko začne šport bremeniti proračun, namreč marsikdo hitro zamahne z roko, rekoč, da je ta denar nesmiselno namenjati za šport. Športnike torej znamo trepljati po rami, namenimo pa jim bolj malo. V tujini je marsikje drugače. Tam mnenje športnika nekaj velja, pri nas pa ga raje preslišimo, saj ga sporočajo ljudje, ki štrlijo iz povprečja," pogovor sklene nekdanji olimpijski in svetovni prvak, zdaj pa podjetnik in podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.