Petek, 15. 9. 2023, 4.00
7 mesecev, 1 teden
Ob obletnici smrti Roka Petroviča
30 let od tragične smrti slovenskega smučarja, ki si je želel zmagovati tudi zunaj smučišč
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,16
Danes mineva 30 let od tragične smrti smučarskega šampiona Roka Petroviča, ki se je ponesrečil med potapljanjem v bližini Vele Luke na Korčuli, ki je bila njegov drugi dom.
Na današnji dan pred 30 leti se je v bližini Vele Luke na Korčuli med svojim drugim najljubšim športom, potapljanjem, smrtno ponesrečil Rok Petrovič, nekdanji zunajserijski smučarski zmagovalec, ki je v sezoni 1985/1986 osvojil tudi mali kristalni globus v slalomu. Športnik, ki je bil več kot to, smučarski inovator, osebnost, ki je naredila in pustila trajen vtis, iskalec, ki je raziskoval tudi svet spiritualnega, je umrl, ko je bil star komaj 27 let. O tem, kako bi se Rok Petrovič znašel v današnjem svetu in kje je pustil največji pečat, smo se pogovarjali s sogovorniki, ki so ga poznali osebno ali so se z njegovo zgodbo spoznavali posredno.
Rok Petrovič (1966-1993)
Rok Petrovič je bil zunajserijski smučarski šampion, ki je sredi 80. let prejšnjega stoletja odškrnil velik del pozornosti, ki jo je jugoslovanska in slovenska smučarska javnost do takrat namenjala Bojanu Križaju, a bil je tudi mnogo več kot to. Bil je mislec, človek, ki so ga bolele krivice, in če ne bi umrl tako mlad, bi svoj pečat najverjetneje pustil še marsikje.
Ali ga mladi v Sloveniji še poznajo – prav danes mineva 30 let od njegove tragične smrti med potapljanjem v njegovi tako ljubi Veli Luki na Korčuli –, je težko oceniti, zagotovo pa v mislih tistih, ki so ga poznali in spremljali na njegovi poti, še vedno živi. Njegovo materialno športno dediščino hrani Muzej športa v Ljubljani, v njegovem matičnem klubu SD Novinar se ga vsako leto spomnijo z organizacijo Pokala Roka Petroviča, mednarodne smučarske tekme za otroke.
Novinar in pisatelj Boštjan Videmšek je njegovo življenjsko pot, zgodbo o slovenski smučarski pravljici in njenem propadu, ubesedil v dramskem besedilu Rokova modrina, ki so ga na oder postavili v Slovenskem mladinskem gledališču, do leta 2007 pa so na Fakulteti za šport, kjer je Petrovič z odliko končal dodiplomski študij, še pred koncem magistrskega pa ga je prehitela smrt, študentom, ki so bili vrhunski športniki in so izstopali tudi na študijskem področju, podeljevali nagrade iz Sklada Roka Petroviča.
Rok Petrovič in Bojan Križaj
Kako bi se Petrovič znašel v današnjem svetu, je težko reči, sklepamo pa lahko, da to ne bi bil njegov svet, saj je bil po naravi bolj samotar kot ljubitelj velikih množic, zagotovo bi preziral kapitalistično naravnanost, površinskost in instantne odnose. Po koncu smučarske kariere pri vsega 23 letih se je zelo usmeril v spiritualnost in alternativo, tako kot njegova mama Zdenka Steiner, in se zakopal v študij. Zanimale so ga vzhodnjaške tehnike sproščanja in koncentracije ter indijska filozofija, na podlagi katerih je razvil osebni sistem sproščanja in priprave na tekmo, je zapisano v brošuri Rok's Cup, ki so jo pri Smučarskem klubu Novinar izdali leta 2014.
Boštjan Videmšek: Rok je bil učitelj. Nehote.
"Smučarsko bi bilo za Roka danes neprimerljivo lažje," je prepričan novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je v Roku našel enega od svojih dveh vzornikov, njegovo zgodbo pa strnil v dramsko uspešnico Rokova Modrina, ki je pod režijsko taktirko Matjaža Pograjca leta 2015 zaživela na odru SMG. Več o nastanjanju besedila si lahko preberete v spodnjem prispevku:
Boštjan Videmšek in Matjaž Pograjc, avtor in režiser predstave Rokova modrina, ki so jo leta 2015 postavili na oder SMG.
"Rok bi imel zasebno, družinsko ekipo. Mešanico pristopa Kostelića in Kristoffersena. Tudi tehnično bi mu bilo moderno smučanje bistveno bližje, saj ga je praktično že izvajal na starih smučeh. Tudi danes bi bil šampion, ampak bi za to plačeval neprimerno nižjo ceno.
Na smučarjih in smučarkah je v njegovih časih visel proces gradnje nacije. Ljudje so si ga lastili, on pa je želel imeti svoj mir, svoje življenje. Ironično: v časih patološko razpršene pozornosti in takojšnje dostopnosti vsakogar in vsega bi imel tega zagotovo več. Lahko bi se zaščitil, umaknil, a še vedno zmagoval. Pa tudi koga bi lahko poslal v tri krasne," je prepričan Videmšek.
Pravi, da je Rok živel v prihodnosti in živi v prihodnosti. "Rok je za seboj pustil neizmeren pečat. Bil je izjemno inteligenten in občutljiv človek; že od najstništva absolutno preveč odrasel, da bi lahko karkoli spregledal. Bil je … svoboda. Svoboda v gibanju. Svoboda v misli. Svoboda v bivanju. Njegova športna in intelektualna pot je pot učenja, rasti. Neizprosnosti do idiotov in idiotizmov vseh vrst. Sproti se je osvobajal balasta in utrjeval jedro. Bil je, nehote, učitelj. Ni pa ga niti malo zanimalo, da bi mu kdo sledil. Kajti pravi učitelji ne potrebujejo sledilcev," poudarja Videmšek in zaključuje z zanimivo mislijo, povezano s trenutnim obdobjem: "Prepričan sem, da Rokič družabnih omrežij ne bi uporabljal."
V predstavi Rokova modrina je Roka Petroviča upodobil igralec Primož Bezjak.
Prvi trener Roka Petroviča: Želel si je zmagovati tudi na drugih področjih, ne samo v športu
Da je Petrovič za seboj pustil neizmeren pečat, se strinja tudi njegov prvi trener Marko Bokal iz Smučarskega društva Novinar, kjer je Petrovič začel svojo smučarsko raziskovanje in potovanje. Še danes se spominja njunega prvega srečanja. Bilo je v telovadnici na Taboru v Ljubljani, Rok pa je imel devet let.
Rok Petrovič na začetku svoje smučarske poti
"Spomnim se, da je bil na treningu – bilo je v telovadnici, ki ji pravimo Podmornica – strašen nemir. Mislim, da je bilo takrat v klub vpisanih okoli 90 otrok, na trening pa jih je prišlo okoli 60. Lahko si predstavljate, kako hrupno je bilo v prostoru. No in ker so v dvorani tudi strebri, nisem imel nadzora nad vsemi in sem nekako presodil, da sta Rok in še en fant tista, ki sta nekaj ušpičila."
"Najprej sem ju opozoril, nato pa sem ju poslal domov. Rok se s tem očitno ni strinjal. Prišel je do mene in mi rekel: 'Ne bo me več.' In dejansko ga na naslednji trening ni bilo. Očitno je bil jezen, ker je čutil, da sem ga po krivici obsodil. No, šele po posredovanju mame Zdenke, ki ga je pripeljala k nam, se je spet vrnil. Seveda smo ga želeli nazaj, takoj se je videlo, da je fant izjemen talent," je v pogovoru za Sportal pripovedoval Bokal, danes častni predsednik SD Novinar, ki je kot serviser nekaj časa skrbel tudi za Rokove smuči, prisoten pa je bil tudi ob njegovem prestopu k Rossingolu.
Izpostavil je tudi njegov značaj in globino. "Rok je bil zelo brihten, že kot otrok je razmišljal o marsičem, še bolj pa v kasnejših letih. Bil je zelo deloven, kar zadeva značaj, je bil na neki način samotar, a daleč od tega, da bi se družbi izogibal."
Kariero je končal zelo zgodaj, pri 23 letih. "Očitno je imel v sebi ne samo cilj zmagovati na športnem področju, ampak tudi na drugih. To je potem pretehtalo. To je moj pogled, nisva pa o tem nikoli govorila, čeprav sva se še videvala. Rok je bil persona, kot oseba je pustil velik vtis. Bil je velemojster, o tem ni dvoma."
Bokal verjame, da bi tudi v strokovnih vodah, kamor je Petroviča vleklo, kotiral izjemno visoko. "Njegova mama mi je nekoč omenila, da je razmišljal o tem, da bi smukaške palice obtežili s svincem, zaradi boljšega občutka. Bil je zelo napreden in mislim, da bi na neki način vseeno ostal povezan s smučanjem. Morda prek Fakultete za šport," razmišlja idejni oče pokala Roka Petroviča, ki ga v SD Novinar, kjer so se kalili številni vrhunski smučarji in smučarke, tudi Mateja Svet, Veronika Šarec, Andreja Leskovšek in Žan Kranjec, organizirajo že 29 let.
"Rok je bil programiran šampion, ki je enostavno izgorel," pravi Tone Vogrinec, ki je Roka Petroviča spremljal že od pionirskih kategorij.
Tone Vogrinec: Rok je bil programiran šampion, ki je enostavno izgorel
Tudi Tone Vogrinec, dolga leta alfa in omega slovenskega in jugoslovanskega smučanja, se zelo dobro spominja Roka Petroviča.
"Zadnjič sem ga imel v mislih na njegovem pogrebu, kjer so me prosili za poslovilni govor. Seveda mi ga ni uspelo prebrati brez solz. Bil je res zelo čustven pogreb. In kadarkoli danes slišim pesem Vela Luka, gre za pesem o Korčuli, ki jo poje klapa, ki je pela tudi na Rokovem pogrebu, me gane do solz," se je v pogovoru za Sportal spominjal nekdanji prvi mož jugoslovanske smučarije.
Rok Petrovič je štirikrat zapored zmagal na mednarodni tekmi za pokal Topolino.
Roka Petroviča je prvič opazil med pionirji. "V pionirskih kategorijah je bil Rok najboljši na svetu. Zmagoval je kot po tekočem traku. Na najbolj znani tekmi za otroške kategorije, tekmi pokal Topolino, je zmagal štirikrat zapored, od mlajših do starejših pionirjev, kar je bil dokaz njegove kontinuitete in kar ni uspelo nikomur drugemu od svetovne konkurence."
Vogrinec pravi, da je bil Rok Petrovič programiran šampion, ki ga je ustvaril njegov oče, dr. Krešimir Petrovič, začetnik sociologije športa na Slovenskem, pobudnik raziskovalnega dela na področju sociologije športa in smučanja, ustanovitelj Inštituta za kineziologijo v Ljubljani in prejemnik Bloudkove nagrade.
"To je bilo naravnost strašljivo in večkrat sem se vprašal, ali je to bila vedno najbolj pravilna pot," priznava Vogrinec. "Po eni strani je seveda bila, saj se mu je uspelo prebiti v svetovni vrh, po drugi strani pa se postavlja veliko vprašanje, ali je prezgodnja orientacija v tekmovalno smučanje prava pot.
Sam sem prepričan, da je to bila napaka, ki se je kasneje odrazila v tem, da je Rok enostavno prehitro odnehal. Od smučanja se je poslovil mlad, škoda, verjetno bi lahko svetovni vrh krojil še mnoga leta. Tako pa ga je hitro dosegel in zelo hitro ugasnil. Mislim, da je enostavno izgorel. To je moje mnenje," pripoveduje Vogrinec.
Spominja se, da je Petrovič v trenutku, ko se je odločil za drugo pot, zelo hitro ugasnil kot vrhunski smučar. "Iz nerazumljivih razlogov je začel manj trenirati, ni več imel takšnega veselja do treninga. Bil je prisoten, vendar ne stoodostotno. Ni več imel takega veselja, niti energije, morda je bilo razlog za to tudi dejstvo, da je že kot otrok vrhunsko treniral. Mislim, da je bil enostavno utrujen," predvideva Vogrinec.
Prevelik boem za tako resen posel, kot je smučanje
Petrovič je leta 1987, po zelo skromni sezoni, ki je sledila njegovi najbolj dominantni, izjavil: Včasih se mi zdi, da sem prevelik boem za tako resen posel, kot je vrhunsko smučanje." Znano je, da je rad prebiral dela nemškega filozofa Immanuela Kanta, namesto kondicijskih priprav pa se je posvečal potapljanju in jogi.
Leta 1987 je za Mlados povzel pomen izobrazbe pri športnih dosežkih. "Izobrazba pomaga, da začneš kompleksnejše gledati tako na svoj šport, kot na svoje mesto v njem, kar lahko izboljša skupni rezultat. Po drugi strani pa lahko izobražen športnik bolje vidi vse manipulacije in ogromno nehumanih, nepoštenih interesov, katerim ciljem je podrejen tudi njegov rezultat. Lahko spozna, da je šport, s katerim se ukvarja, in njegov odlični rezultat celo orodje politike, in lahko reče: dovolj je, ne bom več ..."
Vzorčni primer popolnega slalomista
Petrovičeva velika prednost poleg izjemne fizične pripravljenosti in psihične priprave na nastop, je bila tudi popolna tehnika smučanja na pregibnih količkih v slalomu, izpostavlja Vogrinec. "Bil je prvi, ki je to tehniko obvladal do potankosti. Vsi preostali v takratni generaciji, vključno s Stenmarkom, Križajem in na neki način tudi Tomba, so izhajali iz tehnike vožnje okoli statičnih vratc, kar pomeni, da so tehniko morali spremeniti, medtem ko jo je Rok usvojil že kot mlajši tekmovalec.
Zaradi te svoje prednosti, ki jo je izkoristil v vožnji prek vratc, ne okoli njih, kot so to počeli drugi, je v sezoni 1985/1986 postal superioren. Bil je vzorčni primer slalomista in bil je brez konkurence. Jugoslovansko smučanje je povzdignil na vrh. Ampak seveda si je tudi konkurenca ogledala posnetke Rokovih voženj, jih naštudirala in začela smučati na enak način kot Rok. To je pomenilo, da se je konkurenca zgostila in da ni več imel take prednosti, očitno pa mu je padla še motivacija, s tem pa tudi rezultati. In zvezda je ugasnila."
Vogrinec občuduje tudi Petrovičev prehod iz športa na drugo področje, študijsko. "Mislim, da bi Rok lahko marsikaj pripomogel v znanosti v športu in da bi lahko bil v smučanju, morda pa tudi v drugih športih, zelo koristen."
Tone Vogrinec v družbi Jureta Franka in Bojana Križaja
Vogrinec pravi, da je bil Rok Petrovič po značaju drugačen od drugih. "Ampak saj na neki način so vsi šampioni drugačni. Nikoli ni bil vključen v traparije, niti v druženja po večerji, morda tudi zato, ker je bil v času, ko je zmagoval, stoodstotno orientiran v svojo kariero. Kot da ne bi sodil v ta kolektiv. Seveda ne želim, da bi to zvenelo negativno, to, kar je naredil, je bila šampionska, programirana kariera, za katero imajo ogromno zaslug njegov oče Krešimir Petrovič ter vsi trenerji in pomočniki trenerjev, ki so z njim sodelovali od otroštva. Škoda pa je, da je prehitro odnehal."
In kako bi se Rok Petrovič po Vogrinčevem mnenju znašel v današnjem svetu? "Strinjam se, da ne bi bi dejaven na družbenih omrežjih, on je svojo osebnost na neki način zaščitil. Okoli sebe je vedno imel nekakšen nevidni obroč. Že kot mlad fant je bil izredno resen in zrel," se spominja starosta slovenskega in jugoslovanskega alpskega smučanja.
"Še kot mama sem ga včasih le s težavo razumela"
Tudi Rokova mama Zdenka Steiner je menila, da je pravega Roka poznalo zelo malo ljudi. "Tisti, ki so ga spoznavali v času smučarskega vzpona, ga niso razumeli. Še kot mama sem ga včasih le s težavo razumela. Zgolj njegovo dojemanje tekem je za marsikoga nepredstavljivo. Nikoli ga ni zanimalo, ali bo osvojil prvo, drugo ali tretje mesto."
"Zanimala ga je izvedba, zanimalo ga je, ali bo izpeljal zastavljeno. Tudi ko mu je na športnem področju kdaj spodletelo, je prišel do mene in dejal: 'Mamica, čudovito sem se počutil, saj sem do napake svoje delo opravil odlično.' Po drugi strani pa se je ob zmagah poglabljal v svoje nastope. Le kako naj bi ga nato razumeli ljudje, ki vedno želijo zmage?" je razmišljala med pogovorom za Sportal leta 2015, ko so njenega sina posthumno sprejeli v Hram slovenskih športnih junakov.
Zdenka Steiner, mama Roka Petroviča
Spomin na pokojnega smučarja živi tudi skozi Pokal Roka Petroviča
Spomin na Roka Petroviča še vedno živi tudi v njegovem matičnem klubu SD Novinar, kjer nadaljujejo s tradicijo organiziranja Pokala Roka Petroviča. Gre za mednarodno smučarsko tekmovanje mlajših kategorij, ki bo februarja prihodnje leto doživelo že 30. izvedbo. Idejni oče tekmovanja je Marko Bokal, ki smo ga danes že omenili, pri organizaciji in izvedbi tekmovanja pa od začetka sodelujejo Petrovičevi sotekmovalci iz otroških kategorij.
V SD Novinar že 29 let organizirajo Pokal Roka Petroviča.
"Tekmovanje je mednarodno, na njem nastopajo tekmovalci kategorije U12 (cicibani). Poleg bogatih praktičnih nagrad tekmovalci osvojijo prehodni pokal, ki ga je Rok osvojil na pokalu Topolino, najboljši tekmovalci pa prejmejo njegovo knjigo Psihična priprava na nastop, kar je eden od načinov, da bo Rok še dolgo ostal v spominu mladih tekmovalcev," je v pogovoru za Sportal povedal Luka Sekula iz ljubljanskega Novinarja.
Dodal je, da je Rok Petrovič velikan slovenskega smučanja, ki je svoj pečat pustil v svetovnem merilu, njegova priprava, osredotočenost, odnos do trenerjev in sotekmovalcev so tudi po toliko letih še vedno vodilo, ki ga uporabljajo trenerji društva kot vzor za mlade tekmovalce.
Izjemen smučar in raziskovalec
Rok Petrovič se je rodil 5. 2. 1966. Mama ga je na smuči postavila pri štirih letih, pri devetih pa ga je vpisala v Smučarsko društvo Novinar v Ljubljani. Prvič je zmagal pri desetih letih, in to na največji otroški preizkušnji pokal Topolino, kjer je slavil še trikrat zapored.
Leta 1983 je postal mladinski svetovni prvak v slalomu, tri leta pozneje pa eksplodiral v svetovnem pokalu. V sezoni 1985/1986 je dosegel pet slalomskih zmag, eno drugo in tretje mesto, kar mu je prineslo mali kristalni globus v slalomu. Naslednji sezono se je samo enkrat zavihtel na zmagovalni oder, v Kranjski Gori, kjer je pred več tisoč evforičnimi navijači zaostal samo za Bojanom Križajem.
Smučarsko kariero je končal pri 23 letih, leta 1989, in se po nekaj obiskih ašramov v Indiji (indijsko središče za učenje duhovnosti, meditacije, joge) še istega leta vpisal na Fakulteto za šport, kamor je prenesel svojo delavnost in odličnost iz smučarskega obdobja.
Že v prvem letu je prejel Prešernovo nagrado za študentsko raziskovalno nalogo z naslovom Komercializacija športa, študij pa končal z diplomsko nalogo Kršitev človekovih pravic in svoboščin v športu. Leta 1991 se je vpisal na podiplomski študij in leta 1993 končal vse izpite magistrskega študija in to z odlično oceno. Istega leta je oddal tudi magistrsko delo, a smrt ga je prehitela pred zagovorom. Naziv magistra kineziologije je prejel posmrtno.
Leta 1985 je Rok Petrovič zmagal v Kranjski Gori:
Prizor iz predstave Rokova modrina
Smrt pod vodno gladino
Umrl je prav na današnji dan leta 1993. Okoli 18. ure se je v bližini Vele Luke na Korčuli smrtno ponesrečil med potapljanjem brez kisika na globini 15 metrov. Med potapljanjem je imel samo masko in fotoaparat. Obdukcija je pokazala, da je bila vzrok smrti utopitev, ki je bila verjetno posledica tega, da je imel Petrovič pri potapljanju prepoln želodec, so leta 1993 zapisali pri STA.
"Potapljanje je bilo del njega. Zanj je bila to enako velika strast kot smučanje. Njegov oče je bil iz Vele Luke na Korčuli in Rok je tam na neki način odraščal," se je v pogovoru spomnil Petrovičev prvi trener Marko Bokal.
Rokova čelada, smučarska očala in globus na ogled v Muzeju športa
Materialno dediščino iz kariere Roka Petroviča danes hrani Muzej Športa v Ljubljani. V dveh darovih so prejeli kar 351 predmetov pokojnega smučarja. "Darovalca večine (349 predmetov) sta s pogodbo leta 2017 Rokova pokojna mati Zdenka Steiner in Timotej Andraž Klinar, sin pokojne Rokove sestre Senke Klinar, dva predmeta pa je leta 2021 podarila Irina Mächtig, skrbnica Rokove matere, ki ji je tudi podarila oba predmeta. Irina je prav tako poskrbela za izpeljavo prve donacije," nam je povedal Aleš Šafarič, vodja Muzeja športa.
Smučarska čelada Roka Petroviča.
Trije predmeti (mali kristalni globus, smučarska očala in čelada) so na ogled na razstavi Zbiramo, raziskujemo, obujamo: športna dediščina in Muzej športa, preostale hranijo v depoju, tako kot večino predmetov in vsi muzeji nasploh. Rokova zapuščina v muzeju obsega predvsem pokale, diplome (s tekmovanj in Bloudkovo nagrado), oblačila in nekaj smučarske ter potapljaške opreme.
Šafarič pravi, da jim je v veliko čast, da lahko hranijo zapuščino Roka Petroviča, ki ne le da je lepo ohranjena, temveč tudi celostna in kaže Rokov razvoj in uspehe od mladih nog do osvojitve malega kristalnega globusa. "Vsekakor bi si želeli še več podobnih donacij drugih slovenskih uspešnih športnikov, zato jim polagamo na srce, da beležijo svoje rezultate in hranijo predmete. Če se odločijo, da jih (del) podarijo Muzeju športa, bo ta poskrbel, da bodo ostali del slovenske dediščine tudi za zanamce," obljublja vodja Muzeja športa.
Sklad Roka Petroviča: nagrade za uspešne športnike, ki so izstopali tudi na študijskem področju
Mali kristalni globus, ki ga je Petrovič osvojil kot najboljši slalomist v sezoni 1985/86.
Na Petroviča so se na poseben način dolga leta spominjali tudi na Fakulteti za šport, kjer so med letoma 1994 in 2006 študentom, ki so bili tudi uspešni športniki, za nadpovprečne študijske dosežke podeljevali nagrade iz Sklada Roka Petroviča.
"Sklad je bil ustanovljen leta 1994 na pobudo njegovih staršev in Fakultete za šport," so nam pojasnili na FŠ. Leta 2007 je Upravnemu odboru in predsednici Mojci Doupona po desetih letih potekel mandat in Sklad, ki se je pozneje preimenoval v Fundacijo Roka Petroviča, je na željo Rokove mame prešel v upravljanje drugim ljudem, preselil pa se je tudi sedež.
"Kako je delovala Fundacija po letu 2007, mi ni znano, vsekakor niso več podeljevali nagrad uspešnim športnikom, ki so bili tudi akademsko izvrstni," je za Sportal potrdila profesorica na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani dr. Mojca Doupona.
"Glavni namen teh nagrad je bil po splošno znanih, a izredno težko dosegljivih nazorih vrhunskega ustvarjanja spodbujati uveljavljanje in spoštovanje teh nazorov na področju športa in na ta način ohranjati preverjeno uspešen vzorec ustvarjalnosti Roka Petroviča. Tako kot je to običajno, so bili nazori in načela razčlenjeni v temeljnih listinah sklada," je še pojasnila.
Med prejemniki nagrad Roka Petroviča so med drugim tudi nekdanji veslač Iztok Čop, plavalka Sara Isaković in odbojkar Tine Urnaut.
