Za olimpijske rokometaše in Jana Oblaka skrbi tudi sredi noči nasmejan maser

Škofjeločan Žan Rant Roos končuje triletni program na akademiji za manualno terapijo pod mentorstvom diplomiranega osteopata Jureta Tuška. Za 25-letnika ima že kar dobro napolnjen nahrbtnik s prakso. Tri leta je maser moške članske rokometne reprezentance, ki se je pred kratkim uvrstila na svoje tretje olimpijske igre, ter štiri leta nogometnih reprezentanc do 19 in 17 let.

Poltretje leto je deloval tudi pri nogometni Olimpiji. Nekdanji nogometaš je tako sodeloval ali še sodeluje s trenerji, kot so Boris Denič, Veselin Vujović, Igor Benedejčič, Darko Karapetrovič, Marijan Pušnik, Dušan Kosič … Med tistimi, ki ležejo na njegovo masažno mizo, je tudi Atleticov zvezdnik Jan Oblak. Žan je znan po tem, da širi pozitivno energijo tudi ob najbolj nenavadnih urah.

Kaj mladega človeka potegne v terapevtske vode? Reševanje težav? Ko boli, ima človek le eno.
V mlajših letih sem treniral nogomet. Igral sem za Intreblock v mladinskih selekcijah in tudi v reprezentancah. V moji generaciji so bili na primer Kevin Kampl, Rene Krhin, Matic Fink … Še zdaj imam nekje seznam, na katerem so navedeni vsi našteti. V reprezentanci sem bil do selekcije U-18, ki jo je vodil Matjaž Kek. Nato je postal članski selektor.

Po seriji poškodb sem iz lastnih izkušenj želel postati nekakšen pomočnik športnikom pri podobnih težavah. Videl sem, kako je pri vsakem vrhunskem športniku pomembno, da ima v ozadju ljudi, ki so dosegljivi kadarkoli. Po končani nogometni poti sem tudi želel ostati v športu. K temu sta pripomogla izobraževanje na fakulteti za šport in program manualne terapije.

Navdušili so me ljudje, ki sem jih spoznal kot igralec. Vrhunskega športa ni brez čim hitrejše regeneracije. Če je športnik brez treningov tri ali štirih dni, se že pojavi težava.

Žan Rant Roos je eden od generatorjev pozitivne energije v ekipah, kjer deluje. Foto: Vid Ponikvar
 

Delujete v nogometni reprezentanci do 19 let in v članski rokometni. Kako bi primerjali obe vlogi?
Več dela je gotovo z rokometno reprezentanco, s katero sem bil na svetovnem prvenstvu, evropskem prvenstvu in olimpijskih kvalifikacijah. To so turnirji, ko na primer naslednji dan igraš odločilno tekmo za olimpijske igre s Španijo.

Na primer noč prej ne moreš reči, da si utrujen. Dosegljiv si, ko te igralci želijo. Vesel in ponosen sem, da delam z ljudmi, s katerimi smo vzpostavili vzajemno spoštovanje. Uroš Zorman, Gorazd Škof, Dean Bombač so igralci svetovnega kova, a se z njimi normalno dogovorimo za termin terapije ali masaže. Pridejo tudi trenutki, ko tvoje storitve potrebujejo ob enih ali dveh zjutraj.

V nogometni reprezentanci selektor Igor Benedejčič želi, da so igralci po sobah ob 22.30, zato se moj delavnik konča malo prej. Njegov pomočnik je Dejan Kopasič, ki je tudi v strokovnem štabu Olimpije. Vesel sem, da delujem v tako kakovostnih strokovnih ekipah.

V nogometu je več težav z zadnjo stegensko mišico, gležnji in koleni. V rokometu so poškodbam podvrženi vsi deli telesa, primarno pa so težave z rameni, sklepi, nogami, hrbtom … Izziv je, da sem vselej v novih situacijah. Komuniciram z zdravniki, kar je za mojo kariero vrhunsko.

Katera težava vam je bila v še poseben izziv?
Pred letošnjim evropskim prvenstvom na Poljskem je imel Uroš Zorman težave z aduktorjem, mišico primikalko na nogi. To se mu je vleklo že nekaj časa. Kielce so ga domov pustile predčasno, vsak dan do priprav sva imela terapije. O tej težavi sem razmišljal ves dan, spraševal sem znance in nazadnje se je stvar izboljšala. Na to sem ponosen. Obstajala je nevarnost, da ne bi mogel iti na prvenstvo.

Ponavadi so zdravstveni delavci v športu zaupniki igralcev. Tudi v vašem primeru?
Pravijo, da si deklica za vse. Mislim, da si mamica za vse. (smeh) Igralcem je treba stati ob strani še posebej tedaj, ko nastopijo težki trenutki. Za rokometno reprezentanco je bilo tako na primer na Poljskem.

Foto: Vid Ponikvar

Tudi igralci vedo, da tedaj ni bilo toliko prijateljev kot na primer pri vrnitvi z olimpijskih kvalifikacij na Švedskem. Športniki si to zapomnijo.

V dnevu se tri, štiri ure pogovarjam z igralci zunaj sobe za terapije. Igralcem je gotovo lažje, da lahko komu zaupajo težave. S selektorjem komunicirajo na sestankih in igrišču. V preostalih primerih nastopimo mi.

Je bil kakšen primer, ko vam je kdo zaupal kaj takšnega, kar vas je res osupnilo ali pa poskrbelo za vzhičenost?
Ne bom izdal imena, a eden od igralcev mi je na masažni mizi povedal, da bo dobil otroka, a da naj to zadržim zase. Selektorji so me spraševali, kakšni so igralci, igralci pa o selektorjih. Včasih ostaneš brez besed, ker so glave vroče. Po zmagi nad Makedonijo v Katarju je vsem zelo odleglo, s tisto zmago se je Slovenija uvrstila na olimpijske kvalifikacije. Včasih sem vmesni, povezovalni člen. Včasih pridejo igralci besni, moja naloga je, da jih motiviram in odženem slabo voljo.
 

Kako vam kljub obilici dela uspe biti vselej dobre volje in nasmejan, tudi sredi noči ali zarana? Zdi se, da je vaša dobra volja nalezljiva.
V tem poslu je zelo pomembno, da daješ ljudem okrog sebe pozitivno energijo. Tako tudi sam lažje delujem. Pridejo težki trenutki, a imam podporo družine in dekleta Vanje, čeprav sem veliko odsoten in se s tekmovanj vračam "sesut". Na prvenstvih in pripravah pa je dobra volja del službe. Si predstavljate športnega delavca v uspešni ekipi, ki bi bil negativen ali slabe volje?

Gotovo pa je naporno. Tako na tekmah kot potovanjih. Po kakšnih osmih, desetih urah poti najprej raztegneš masažno mizo in pripraviš sobo za terapije, še preden stopiš v lastno hotelsko sobo. To je prva stvar, s katero se moraš sprijazniti.

Nekdanji nogometaš šport(nike) pozna od blizu.
 

Od kod po vašem mnenju razlika med predstavami rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu, kjer je zasedla 14. mesto, ter olimpijskih kvalifikacijah, kjer je napredovala v konkurenci Španije in Švedske, ki sta bili tekmici že na Poljskem?
Na to bi težko odgovoril, a nisem še videl tako povezane ekipe, kot je rokometna reprezentanca. Vsi igralci so bili osredotočeni le na Rio. Med sabo so si pomagali, se takoj osredotočili na naslednje srečanje, v moji sobi so razpravljali o tekmecih … Ko začutim takšno željo, to tudi meni daje energijo za delo. Kapetan Uroš Zorman vleče vlak za sabo, združuje mlade igralce in jim svetuje. Ta reprezentanca si je zaslužila olimpijske igre. Predvsem sem vesel za starejše fante. Nekateri pravijo, da so izkušeni igralci vzvišeni in prepotentni, a brez pomoči starejših se ta uspeh ne bi zgodil.

Na kakšen način se zgodi, da jih mlajši igralci prav od teh starejših – v prenesenem pomenu – dobijo nekoliko po ušesih?
To se dogaja v vseh ekipah. Starejši na primer opozarjajo mlajše, da mi pomagajo pri tovorjenju opreme, ki je imam res ogromno. Hierarhija obstaja in prav je tako. Kdaj na primer Zorman "znori" na kakšnega igralca, a se nato ugrizne v jezik. Nato pa pomisliš: človek je trikrat osvojil ligo prvakov, v reprezentanci je 15 let, seveda ima drugačen status kot nekdo, ki ima deset odigranih tekem. Starejši imajo zato več pristojnosti za kakšno besedo.

Na njegovo masažno mizo se uleže tudi Jan Oblak. Foto: Osebni arhiv

Odlično sodelujeta tudi z zvezdnikom madridskega Atletica Janom Oblakom. Čeprav sta škofjeloška someščana, so se vajine poti prekrižale šele pred nekaj leti. Kako?
Poklical me je pred časom, ko se je poleti vrnil domov iz Lizbone. Ne spomnim se, kakšne težave je imel, opravila sva nekaj terapij, šla na kavo …

Do mene je prišel pred zadnjim reprezentančnim premorom, ker je imel težave s hrbtom. Sva v stikih, pred tedni sva si na njegovo povabilo z dekletom ogledala tekmo z Barcelono. Zame je velika stvar, da sodeluje z mano eden najboljših vratarjev na svetu. Na to sem ponosen.

Lepo od njega, da se spomni na nas, ki smo mu pomagali v težkih trenutkih. Veliko športnikov takšne stvari pozabi. Jan ni. Ostal je, kakršen je bil, na realnih tleh.

Je to moto njegovega uspeha?
Mislim, da je. Moja mama ga je pred kratkim srečala v trgovini v Škofji Loki. Prisrčno sta se pozdravila, objel jo je. V sredo ga je gledala po TV na veliki tekmi, v soboto pa ga je srečala. Upam, da se motim, a mislim, da še dolgo ne bo igralca, ki bi se tako pogosto rokoval z Ronaldom, Messijem, Neymarjem …
 

Kaj je po vašem mnenju največja Oblakova odlika, kakovost?
Oblak zdaj tako ali tako dobiva same pohvale. A za vzpon njegove kariere se mi zdi najpomembneje, da je enak, ko z Atleticom igra v četrtfinalu lige prvakov, kot če bi igrala moja ulica proti njegovi. Ta njegova hladnokrvnost …

Nekoč sem ga vprašal, kakšen je občutek, ko braniš na Santiagu Bernabeuu pred 80 tisoč ljudmi in paraš živce najboljšemu igralcu na svetu. Odvrnil mi je, da v redu, nič posebnega. Vsakemu drugemu bi verjetno narasel pritisk, on pa ne dela ne tragedije iz poraza ne evforije iz uspeha. Ta čut ima fenomenalen. Trenerji pa naj govorijo o kakovosti, ki je seveda nesporna.

V salonu dela kakšnih deset ur dnevno.

Kje so Oblakove meje?
Po tekmi z Realom ga je Ronaldo objel in mu nekaj rekel. Na eni od terapij sem ga vprašal, kaj. Odvrnil mi je, da mu je Ronaldo dejal, naj le tako nadaljuje in bo nekoč najboljši vratar na svetu.

Mislim, da to Jan verjame. Ne vem, kje je njegova meja. Čez čas bo želel le osvajati naslove. Atletico je vrhunski klub, a v boju za lovorike v Španiji bo imel vedno velike težave. Ne vem, kam ga bo zanesla pot, a sem prepričan, da je pred njim še zelo dolga kariera.

Vam je kdaj poklonil kakšen spominček, ki vam veliko pomeni?
Stvari, ki mi jih dajo igralci, so mi pri srcu. Drese imam na primer uokvirjene v salonu. Tudi Jan mi je poklonil dres v zahvalo. Enako na primer Zorman.

Njegova pisarna je odprta pozno v noč oziroma v zgodnje jutro. Foto: Osebni arhiv

Kako je videti vaš povprečen dan?
Če nisem na pripravah z rokometno ali nogometno reprezentanco, sem kakšnih deset ur na dan v našem škofjeloškem salonu Fizio-Šport. Čim več preostanka dneva poskušam preživeti s svojimi bližnjimi.

Če smo na pripravah, me po zajtrku čakata jutranje raztezanje z igralci in priprava na trening – ogrevanje mišic, "bandažiranje" sklepov, priprava napitkov in udeležba na treningu. Po njem sledi kosilo, nato priprava na drugi trening in večerja. Po njej pa delo dolgo v noč – masaže, terapije in podobno.

Še do pred kratkim ste delovali tudi v nogometni Olimpiji …
Da, do lanskega poletja. V Olimpiji sem delal, ko so bili trenerji Milorad Kosanović, Darko Karapetrovič, Aleksander Radosavljevič in malo tudi Marijan Pušnik. Bil sem na vsakem treningu in tekmi. Z Olimpijo sem se razšel, ker to delo ni bilo združljivo z delom v obeh reprezentancah. Vsekakor sem prvi, ki stiska pesti, da bi bila Olimpija prvak.