Prazne baterije

Za tiste, ki jim dejstva niso znana, bom ponovil. Slovenska rokometna reprezentanca se je na svetovnem prvenstvu v Katarju uvrstila na osmo mesto. Na devetih tekmah je štirikrat zmagala – premagala je Čile, Belorusijo, Brazilijo in Makedonijo – ter petkrat izgubila – proti Katarju, Španiji, Franciji, Danski, Nemčiji. Želja po neposredni uvrstitvi na kvalifikacije za olimpijske igre se za zdaj še ni izpolnila, saj bi morala za to zmagati na zadnji tekmi proti Nemcem. Ta je precej skazila podobo, čeprav je osmo mesto na svetu drugi najboljši rezultat na svetovnih prvenstvih v slovenski zgodovini.

Zakaj? Nemčija je daleč od vrhunske ekipe, ima bore malo zvezdnikov in še ti igrajo na manj vitalnih položajih. Iz najboljše peterice klubov nemške lige je v reprezentanci le šest igralcev. Na mednarodni reprezentančni ravni so imeli tokratni tekmeci manj izkušenj kot Slovenci. Ti so bili pred to tekmo v položaju, ko lahko sami odločajo o usodi svojega velikega cilja, olimpijskih kvalifikacijah za Rio. To je bil pravzaprav all in, visoka stava, vplačan glavni dobitek, ki bi lahko razblinil vse dvome o kvalifikacijskem turnirju. A Nemčija je bila bistveno boljša, po slovenskem vodstvu v prvem polčasu ji večino drugega polčasa Slovenci niso bili blizu.

Ne pade mi na misel, da bi zapisal, da se slovenska reprezentanca ni borila – ne za dotično tekmo ne na prvenstvu –, a v boju za prvo nagrado nisem edini, ki sem pričakoval več žara, čustvenega naboja, spodbujanja, impulza, ki si ga zasluži in ga mora imeti ena najodločilnejših tekem prvenstva. Nečesa, kar nasprotniku brez besed sporoči: "Ni možnosti, da bi dobil to tekmo. Če pa že, le prek mojega trupla."

Drži, utrujenost je bila velika, nista igrala Uroš Zorman in David Špiler, bolan je bil Gorazd Škof, a duh bojevitosti lahko plameni tudi ob izmučenosti. Ni bilo prav veliko stisnjenih pesti ob doseženih zadetkih; ko je na primer Marko Bezjak v drugem polčasu zabil gol, je slovenska klop ostala nema. V nasprotju z Nemci, ki so deskali na valovih evforije.

Kot da bi tekma osmine finala z Makedonijo, ki je bila prav tako izjemnega pomena in je bila najboljša slovenska na prvenstvu, izpraznila čustvene baterije in prevzela znamenito vlogo, podobno četrtfinalni na svetovnem prvenstvu v Španiji proti Rusiji. Zadovolj(e)ni in računajoči na to, da bo Katar azijski prvak ali da bo nekdo od četrtfinalistov evropski prvak prihodnje leto, kar bi sprostilo dodatno mesto. Kot da ne bi vedeli, kako zelo kavbojska organizacija je Mednarodna rokometna zveza, ki si dobesedno pet minut pred dvanajsto nekaj izmisli in nekoga eliminira, kot na primer Avstralijo, ter namesto njega postavi drugega, ki ji je bolj pogodu. Upam in verjamem, da se v slovenskem primeru to ne bo zgodilo. A kdo jamči za to?

Še enkrat, osmo mesto na svetu je dober dosežek, vem, da so si želeli več, in vem, da so zanj nekateri reprezentanti na kocko postavili marsikaj. Tudi pogodbo. A še posebej zaradi teh žrtev bi morali biti še bolj naostreni. Ne gre spregledati, da je bila zdravstvena tematika pred prvenstvom in med njim na meniju za zajtrk, kosilo in večerjo, da so bili žrtve predvsem osrednji obrambni igralci, da je proti koncu prvenstva v rotaciji zmanjkovalo kandidatov, da je Slovenija čakala strelca od daleč, ki se ji je pridružil šele pred osmino finala. Prav tako ne gre spregledati nepotrebnega obremenjevanja s spletnimi "strokovnjaki", ki za vrhunske športnike niti pod razno ne smejo biti kakršnakoli referenca. A najboljšo tekmo svetovnega prvenstva z Makedonijo so Slovenci odigrali z izjemnim impulzom, ki jih je gnal do roba svojih potencialov. Res škoda, da ga ni ostalo malo še za Nemce.