Olimpijski prvak, ki je besen zapustil Celje

Po tekmi v Celju mu ni bilo do pogovora. ''Raje ne bi, zelo sem jezen,'' je dejal 41-letni Dmitrij Torgovanov, nato pa vendarle privolil v nekaj profesionalno jedrnatih izjav. Svoje razpoloženje je utemeljil s tem, da so nekateri igralci, ki bi morali biti glavni na sceni, preveč izgubljali žoge, Celjanom pa je popihal na dušo in dejal, da so bolje tehnično pripravljena ekipa. Po dveh malo slabših celjskih tekmah se je verjetno nekoč slavni ruski reprezentant nadejal, da bi lahko v Zlatorogu St. Peterburg izboljšal svoj iztržek v ligi prvakov, ki nikakor ni navdušujoč. Dvaintrideset tekem in zgolj pet zmag. Torgovanov je dodal, da če ne bi bilo težav s financiranjem ekipe, bi ta lahko bila drugačna. V pretekli sezoni so bili vrh vsega Sanktpeterburžani v svojem mestu še brezdomci in so morali domače tekme igrati v skoraj 800 kilometrov oddaljenem Čehovu, zato ne preseneča, da jih je v povprečju gledalo zgolj okrog 300 duš, seveda najmanj v ligi prvakov. Upajo, da bo drugače z novo dvorano, ki sprejme sedem tisoč gledalcev, a so prednostni gostje v njej košarkarji Spartaka.

A nazaj h glavnemu junaku naše zgodbe. Torgovanov je bil ''premium'' krožni napadalec odlične ruske generacije, ki je kolajne v devetdesetih letih in na začetku novega tisočletja osvajala kot po tekočem traku. Okrog vratu so mu skupaj obesili skupaj osem odličij z največjih tekmovanj. Jasno, največji uspeh kariere je olimpijsko zlato iz Sydneyja, dvakrat je postal svetovni, enkrat evropski prvak. Ker se je zaradi njegovega sloga igre zdelo, kot da je iz gume, je dobil vzdevek hobotnica. Po domači Nevi, kot se klub po znameniti reki še vedno imenuje, je skoraj vso kariero igral v Nemčiji. Za Wallau, Solingen, Essen, Rhein-Neckar Löwen in nazadnje Hamburg, vseeno pa je ligo prvakov okusil šele pri 35 letih. Tudi v tistem času je bil v obrambi še vedno eden od najpomembnejših členov Hamburga. ''Stoji kot nemški orel, vsakomur je izjemno težko priti mimo njega,'' je o dva metra visokem silaku, ki se ob prispevku za ekipo velikokrat ni oziral na bolečino, dejal Hamburgov trener Martin Schwalb, ki je bil leta 2009 tudi Rusov zadnji klubski trener.

Enega od najslavnejših in najpomembnejših zadetkov v karieri je zabil v finalu pokala EHF leta 2005, ko je z Essnom igral proti Magdeburgu in zaradi poškodbe rame skoraj ni mogel dvigniti roke. Njegov gol je klubu prinesel lovoriko, pozneje pa je bil z Rhein-Neckar Löwnom, naslednjim celjskim tekmecem v ligi prvakov, dvakrat finalist nemškega pokala. Pravi, da mu je dolgoletni selektor – v reprezentanci je nastopal poldrugo desetletje in zbral več kot dvesto nastopov – legendarni Vladimir Maksimov svetoval, naj bodo njegovi streli bolj natančni kot močni, zato je še raje lovil kote vrat. Sloviti ruski strateg ga je večkrat prepričal, da je podaljšal reprezentančno kariero. Zdaj ko je sam trener, se počuti omejenega, ker ne more učinkovati na igrišču. Po vseh mogočih osvojenih lovorikah tudi serijski porazi v ligi prvakov ne delujejo blagodejno na njegovo dušo. Morda pa ga potolaži skorajda zagotovljeni državni naslov v Rusiji, potem ko Čehovski medvedi še zdaleč ne rjovijo več tako naglas kot še pred kratkim.