"Niti enkrat v življenju nisem sugeriral pri sestavljanju reprezentance"

To je intervju, ki sprva sploh ni imel namena ubrati te forme. A pogovor, ki se je najprej sukal o prihajajočem pripravljalnem turnirju rokometne reprezentance v Nemčiji, se je razprl v pahljačo pogledov na ekipo, selektorja, očitke in prihodnost slovenskega rokometa. Uroš Zorman je bil in je kapetan rokometne reprezentance. Včasih vihrav, temperamenten, hitrih besed in nervozen, a reprezentančna stalnica že več kot poldrugo desetletje. Olimpijske igre, štiri svetovna prvenstva, šest evropskih prvenstev. 203 nastopi, le Beno Lapajne in Luka Žvižej jih imata več, 483 golov. Srebrna kolajna na evropskem prvenstvu, tri osvojene lige prvakov … Že pred leti so ga spraševali o upokojitvi, on pa sezono za sezono s Kielcami ostaja v vrhu svetovnega rokometa.

Srbija, Brazilija in Nemčija so vaši tekmeci na pripravljalnem turnirju v Nemčiji. Katere nauke boste predvsem iskali na njem? V tem tednu se bomo bolj ukvarjali s sabo kot s katerimkoli nasprotnikom. Dobro je, da gre za tekmece po meri, da so na naši ali višji ravni. Tekme bodo prišle prav, čeprav je sezona v polnem teku in so tri tekme v treh dneh kar velik zalogaj. Videti moramo, koliko novega sistema smo osvojili. Dejstvo je, da bomo morali še veliko delati. Do Poljske nas čaka še trnova pot.

Kje sami vidite prostor za napredek reprezentance? Umazano perilo je treba oprati doma. Do zdaj smo se bolj ali manj držali tega. Težave smo reševali znotraj garderobe. Vsak si mora naliti čistega vina. Če se vrnemo na prvenstvo v Katarju in na aprilski tekmi s Švedi – to so bili naši zelo slabi trenutki. A vseeno smo bili osmi na svetu. Uvrstili smo se na evropsko prvenstvo. Ne glede na to, da smo bili slabi, smo še vedno dosegli neki rezultat. Kot pravi selektor, mora vsak skritizirati najprej samega sebe in nato iti naprej. S tem bomo naredili ogromno.

Kaj pa na igrišču? Če nisi zbran … Moj sin me v igri spomina "poje" v treh minutah, če nisem povsem pri stvari. Če bomo želeli v obrambi stopiti na višjo raven, bomo morali igrati intenzivneje, agresivneje … Če bomo šli s pristopom "saj bo", potem pa bomo videti kot na omenjenih tekmah. Gre za cele kariere. Ko igraš dobro obrambo, vratarji dobro branijo. Tudi v napadu nisi tako obremenjen s tem, da moraš vsakokrat dati gol. Veš, da imaš nekaj kredita.

Boste težili k hiti igri na vsak način ali ko se bo ponudila priložnost? Težko bomo igrali miren rokomet. Po naravi smo hitri in za nami prihajajo še hitrejši. Gotovo pa bomo bolj spoštovali žogo, ne bomo jih toliko izgubljali. Hiter rokomet je tako ali tako perspektiva. Težko je kar izkoreniniti nekaj, kar nas je do zdaj krasilo: protinapade, hiter prenos žoge. Do zdaj še nismo delali nič na temo hitrega centra. Ni bilo še časa. Na tem turnirju bomo tekli še po stari filozofiji. (nasmešek)

Kako vidite svojo vlogo na igrišču in zunaj njega v primerjavi s prejšnjim obdobjem? Če sem čisto iskren, ne vem. Še vedno imam vlogo kapetana. Pravzaprav je to treba vprašati selektorja. Nisva se še usedla in pogovorila.

Dejal je, da verjame, da boste njegova podaljšana roka. Šele tri dni vadim pod njegovim vodstvom. Junija sem bil v reprezentančnem taboru na rehabilitaciji. Če je tako rekel, sem vesel.

Eno od njegovih izhodišč je enakost vseh igralcev oziroma njihovo nenehno dokazovanje. Kako ste sprejeli njegove besede na tiskovni konferenci ob predstavitvi seznama, češ da vam je dejal, da skrbite za svoj položaj, izbor pa prepustite drugim? Javnost morda gleda na to, kot da je bilo meni vse podarjeno. Kot da sem prišel v klub in so me vprašali, kako dolgo pogodbo želim in koliko denarja. Kot da sem imel v reprezentanci že od začetka velika pooblastila … Kot da mi je bila vloga vodje in kapetana podarjena. Kot da je prišel vsak selektor in dejal: "Sicer si zanič, a ker te imam rad, boš kar kapetan." Je moj oče Bill Gates ali Mark Zuckerberg, da sem jaz v reprezentanci?

Reprezentanca ni bila sestavljena iz 16 igralcev, ki so bili nekomu všeč. Pet boljših pa ni igralo. Mogoče je bila ena poteza napačna, dve. Morda se je komu kdaj naredila krivica. Tudi meni se je kdaj, a o tem nihče ne polemizira.

Boris Denič je imel relativno ozek krog 18, 19 igralcev in nihče mu ne more ničesar reči, ker je dosegal rezultate. Res pa je, da so se zgodili turnir v Katarju in tekmi s Švedsko, ki sta prišli v verjetno najslabše odigranem tednu, odkar sem v reprezentanci.

A tudi Katar … Vemo, kakšne težave smo imeli. Sedemdeset odstotkov ekipe je bilo poškodovane. Do odhoda na SP nismo niti enega treninga opravili v popolni postavi, a vseeno smo bili osmi na svetu. To je glede na težave velik uspeh. Prej smo bili četrti na svetu in šesti v Evropi. Vem, da se od preteklosti ne živi, a v Katarju smo praktično dobili, kar smo želeli – kvalifikacije za olimpijske igre. Za kaj več bi morali dobiti tekmo s Katarjem, bili bi drugi v skupini in morda spet v polfinalu.

Dejstvo je, da je na srednjem zunanjem položaju najširši nabor igralcev. Vsi enaki … Jaz sem se vedno počutil enakega. Mene javnost gleda, kot da nisem dovolil igrati drugim. Vselej, ko je bila priložnost, sem rekel, da naj dobijo priložnost za izkušnje drugi. Nimam težav s konkurenco. Še vedno se počutim dovolj fizično sposobnega, da lahko igram na taki ravni. Ko se ne bom več, ko bom videl, da ne morem več slediti najboljšim, se bom pač umaknil. Ni druge. To govorim že deset let.

Na evropskem prvenstvu leta 2012 sem bil izbran za najboljšega srednjega in prvo vprašanje po tem je bilo, kdaj bom šel v pokoj. Ali je to normalno? Thierry Omeyer je pri 39 letih rekel, da se bo poslovil na domačem svetovnem prvenstvu. Vsi pravijo bravo. Sam sem pred pol leta izjavil, da bi se rad poslovil na olimpijskih igrah, in takoj poslušal očitke o starosti, češ, kaj bom tam počel. Zdaj smo enaki, prej pa nismo bili? Je bilo vse podrejeno nekaterim? Mislim, da tudi prej nihče ni bil privilegiran. Nisem na primer opravil 40 treningov namesto 70.

Zdi se, da selektor privilegiranost vidi predvsem v smislu, da nikomur mesto v ekipi ni 100-odstotno zagotovljeno. Ravno o tem govorim. Zdaj, ko je prišel novi selektor, se govori o enakosti. Najprej se je obregnil vame, ker sem bil do zdaj nekako po stažu, kot kapetan, vodja in najmočnejši člen te ekipe.

Tudi Uroš nima zagotovljenega mesta. In zdaj vsi pravijo: o, bravo, zdaj pa je prišel pravi. Tudi prej nisem imel zagotovljenega mesta. Tudi jaz sem se prebijal. Pri 18 letih sem prišel v reprezentanco, na enem prvenstvu sploh nisem igral, samo playstation. Na drugem prvenstvu sem nastopil kot menjava. Potem sem počasi prišel zraven. Šele pozneje sem se zasidral v reprezentanci s karizmo, značajem, bojevitostjo, kakovostjo.

Sedemnajst let igram v vrhunskih klubih. Tudi tam mi pogojev ne ponudijo na lepe oči. Morda pa nekateri drugi niso dali prispevka, kakršnega bi lahko. Tudi na prejšnjih prvenstvih sem bil dobro pripravljen. Navsezadnje si tudi zaradi sebe ne bi dovolil, da bi bil v slabem stanju in na igrišču deloval zanič.

Vem pa, da smo v Katarju delovali slabo. Vem tudi, zakaj. Zaradi poškodb nismo mogli trenirati na vso moč. Tudi z mano je bilo podobno.

Se strinjate, da bi imelo prvenstvo v Katarju drugačen odtenek, če bi na zadnji tekmi premagali Nemčijo in osvojili sedmo mesto? Verjamem, se strinjam.

Ste se ob selektorjevih besedah o skrbi za vaš položaj čutili izzvanega? Še enkrat: umazano perilo se pere znotraj ekipe. Če ga bo treba, bo tako. Mogoče se je zgodil nesporazum pri komunikaciji. Očitno sva se narobe razumela.

Torej je dejstvo, da nikdar niste sugerirali pri sestavljanju ekipe? Se vam je kdaj tako zdelo? Niti enkrat v življenju. Sem pa kdaj na primer selektorjem po tekmah povedal, da bi jaz naredil kaj drugače. A nikoli v smislu, da tega in tega ne bi poslal v igro.

Kako vidite prihodnost reprezentance? Čeprav je liga finančno siromašna, ustvarja igralce, ti odhajajo tudi v ugledne tuje klube … Letnik 1996, ki prihaja, je zelo dobra generacija. Ko bo dozorela, se bo lahko z določenimi izkušenimi igralci, ki so na primer zraven že zdaj, spet borila za evropski in svetovni vrh. Za slovenski rokomet se ne gre bati.

So realna okvirna pričakovanja uvrstitev na evropskih in svetovnih prvenstvih od petega do osmega mesta, z odstopanji v to ali ono smer? Drži. Če pa bomo imeli "dan", kot se je zgodilo v Španiji leta 2013, lahko dobimo tudi medaljo. Je pa tako, da na levem in desnem zunanjem položaju potrebuješ nekoga z dvema metroma in "topom" v roki. Srednjih zunanjih imamo "milijon", višine in mišic pa ne. A nekaj tovrstnega potenciala v mlajših kategorijah vsekakor je.