Legendarni slovenski vratar prejel klic, ob katerem se ni obotavljal

Gorazd Škof je bil vrsto let eden glavnih obrazov slovenske rokometne reprezentance. Upokojeni rokometni vratar je pred dobrim mesecem dni dokaj nepričakovano v začetku druge kariere zagrizel v povsem nov izziv, potem ko ga je na pomoč slovenski reprezentanci poklical novopečeni selektor in Škofov nekdanji reprezentančni soigralec Uroš Zorman. Škof se je po nekaj letih tako vrnil v izbrano vrsto, a tokrat v vlogi trenerja vratarjev. Kot igralec je bil 44-letni Škof tudi dolga leta član slovenske reprezentance, za katero je debitiral 28. decembra 2001 na prijateljski tekmi proti Tuniziji, skupno je zbral 188 reprezentančnih nastopov. Bil je tudi član srebrne izbrane vrste na domačem evropskem prvenstvu 2004 v Sloveniji. Leta 2016 je nastopil tudi na poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Izjemno bogata pa je tudi njegova klubska zbirka. V Sloveniji je igral za Brežice, Krško, Trimo Trebnje, Koper in Celje Pivovarno Laško. V tujini pa se je med drugim preizkusil pri Zagrebu, pa tudi pri Nantesu in PSG. Kariero je sklenil v Nemčiji, kjer je v zadnji sezoni že prevzel tudi mentorsko vratarsko vlogo in s tem nakazal, da želi rokometu ostati zvest tudi v njegovi drugi karieri.

Z Urošem Zormanom sta bila v reprezentanci nekaj časa "cimra", zdaj pa spet sodelujeta v strokovnem štabu. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Več iz rubrike Druga kariera

Gorazd, najprej me zanima, pred kratkim ste prevzeli vlogo trenerja vratarjev pri slovenski izbrani vrsti; kako je prišlo do tega dogovora?

Ko je Uroš izvedel, da bo prevzel mesto selektorja, me je poklical, da si želi sodelovanja z mano kot trenerja vratarjev. Seveda sem mu to takoj potrdil, saj je zame to velika čast. Nisem predvideval, da se bo vse skupaj odvilo tako hitro, saj sem šele lani v začetku julija končal kariero. Od tega tako ni minilo še niti leto. Nato smo se hitro vse dogovorili, uredili vse zadeve in stvar je stekla.

Z Urošem se res dolgo poznava, nekaj časa sva bila v reprezentanci tudi "cimra". Vsi dobro vemo, kako kdo funkcionira in res sem vesel tega sodelovanja. Upam, da bodo temu sledili tudi rezultati.

Kariero ste sicer končali lani poleti. Kaj ste počeli v tem slabem letu?

V tem letu se ni dogajalo nič, ker sem prestal dve operaciji kolena, saj sem imel težave s hrustancem. Prvo operacijo sem prestal septembra, potem sem imel še eno v začetku novembra. Potem sem imel osem tednov bergle, za novo leto pa sem tako spet shodil. Veliko časa sem posvetil rehabilitaciji. To so posledice kariere. Vesel sem, da je operacija v Nemčiji uspela, saj je obstajala le 50-odstotna možnost, da se bo zadeva rešila. Dobro smo se odločili, saj se je zaenkrat super obneslo.

V trenerstvu vratarjev je trenutno našel svoje poslanstvo. Foto: Grega Valančič/Sportida Je vaša želja tudi naprej ostati v rokometu? Se ukvarjate še s čim?

Ja, trenutno je moj cilj ostati v trenerstvu, želim si poiskati tudi kakšen klub, da bi tam začel z delom z novo sezono. Nikakor si ne želim postati glavni trener, moja želja je trenirati vratarje. Tudi v zadnjem obdobju v klubu, ko sem branil za Ludwigshafen, sem veliko delal z Martinom Tomovskim, ki zdaj brani za Vardar. Zelo sem bil zadovoljen z napredkom, ki ga je naredil v enem letu. Tam sem tudi prvič opazil, da mi to delo leži.

Drugače pa sem tudi delničar v eni izmed firm keramike. Malo delam na terenu kot potnik in tudi v tem se vidim. Kaj bo prevladalo kasneje, ne vem. Nekaj časa bom poskušal "peljati" oboje skupaj in upam, da bo tako uspevalo tudi v nadaljnje.

Kako sicer poteka vaše delo v reprezentanci? Za vami je že prvi cikel kvalifikacij za svetovno prvenstvo.

Vedno je lahko boljše. Vemo, da so vratarji v rokometu v tem trenutku zelo pomembni. Ekipa lahko igra odlično in če na koncu nasprotni vratar ubrani strel, celotna akcija izgubi pomen. Rokomet je postal zelo hiter, dinamičen, ogromno strelov je, zato je še toliko bolj pomembna fizična pripravljenost vratarja, da vse to zdrži. Sploh na turnirjih, kot so evropska in svetovna prvenstva, ko si tekme sledijo ena za drugo.

S prvima tekmama sem bil zadovoljen, Ferlin je imel vrhunski polčas proti Italiji na drugi tekmi, Baznik je bil odličen na gostovanju v Italiji. V zadnjih 15 minutah je pomagal slovenski izbrani vrsti, da smo tudi tisto tekmo dobili. Mislim, da smo na dobri poti. Najti moramo še povezavo med vratarji in obrambo, in ko bomo še to definirali, lahko pričakujemo še boljšo igro.

Že prihodnji teden ga s slovensko reprezentanco čaka novo poglavje. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj želite predati naslednjim generacijam oziroma kaj so tiste neke lekcije, izkušnje, ki ste jih pridobili v karieri in bi jih želeli predati naprej?

Pomembno je delo, delo, delo in to, da imaš trenerja, ki te pravilno vodi. Do neke točke si kot vratar lahko samouk, če pa želiš korak naprej, pa potrebuješ trenerja. Verjetno si zunanji opazovalci mislijo, da biti vratar res ni zahtevno, a če želiš biti najboljši, gre za skupek številnih dejavnikov. Žal se je zgodilo to, da je zelo malo trenerjev vratarjev, ki bi lahko pomagali pri razvoju mladih. Jaz sem imel že v Krškem veliko čast, da me je treniral Mirko Bašić, ki je bil eden najboljših vratarjev bivše Jugoslavije. V Celju pa sem nato delal s Hermanom Virtom, ki ima veliko zaslug, da je šla moja kariera skoraj do najvišje točke. To njegovo šolo poskušam prenašati naprej.

Moja želja bi bila tudi ustvariti kamp za mlade vratarje iz Slovenije. Nekaj takšnega obstaja že v Makarski na Hrvaškem in želel bi si, da bi se morda celo združili. Mislim, da je to dober cilj za prihodnost.

Zdaj ste po nekaj letih spet del reprezentance. Se je kaj spremenilo od časov, ko ste bili del izbrane vrste še kot igralec?

Nekih drastičnih sprememb ni. Nekaj igralcev, članov štaba sem spoznal na novo, a jaz sem vedno isti. Jaz sem Gorazd Škof, takšen, kot sem bil na igrišču, sem tudi zdaj. Večinoma komuniciram le z vratarji, nekega stika s taktiko nimam, niti si tega ne želim (smeh, op. p.). Je pa zdaj veliko več v pripravi. Organizacijsko je vse na drugačni stopnji. Kot igralec sem spal, jedel, treniral, igral (smeh, op. p.). Zdaj se je to precej spremenilo.

Še danes po mnenju mnogih veljate za enega najbolj sproščenih, nasmejanih, dobrovoljnih slovenskih rokometašev. Tudi Z Luko Žvižejem sta se znova srečala v reprezentanci, tokrat oba v drugačnih vlogah. Foto: Grega Valančič/Sportida zdaj skrbite za dobro voljo v reprezentanci?

Z ekipo spijem kakšno kavo, to pa je to. Se pa seveda družimo s štabom, ampak tu je seveda tudi Luka (Žvižej, op. p.), ki je še bolj humoristično nadarjen. Sem pa jaz tisti, ki poskušam v kakšnem trenutku dvigniti moralo in še dvigniti motivacijo. V tem prvem ciklu Slovenija ni bila sproščena, hoteli smo dve zmagi in to smo tudi dobili. Mislim, da bo tenzija zdaj proti Srbiji takoj od zbora na visokem nivoju. Zdaj se bo videlo, kako se bo vse skupaj izteklo. Ta teden bo zagotovo napet in tu bomo morali ohranjati hladne glave.

Za vami je izjemno dolga kariera, med vratnicama ste stali do 43. leta. Kako ste prišli do odločitve za slovo? Že nekaj let pred tem ste razmišljali o koncu poti, a ste si nato premislili.

Februarja 2021 mi je prvič zateklo koleno in potem so mi po pogovoru z zdravniki, ko sem prestal prvo punkcijo koleno, dali slutiti, da je pred mano še zelo težke pol sezone. S tem sem prebolel še težko obliko koronavirusa in vse to je se je vleklo in botrovalo k odločitvi. Nikakor se nisem mogel spraviti v formo, ki bi si jo želel, in vsaka tekma je bila zame velik napor.

Škof velja za enega najboljših slovenskih vratarjev. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Imel sem zelo razumevajočega trenerja, ki mi je dal po tekmi dva ali tri proste dni, da si je koleno opomoglo. Pojavil pa se je problem, ko smo imeli dve tekmi na teden. Takrat ni šlo več. Določene tablete so pomagale, ujel sem dober ritem, ki sem ga vzdrževal, a se na koncu odločil, da je to to. Po prvi operaciji mi je zdravnik predlagal, da naj zaključim, da bom vsaj še lahko normalno hodil. Takrat sem se odločil, da bo 27. junij 2021 zadnja tekma v moji dolgi karieri.

Igrali ste v številnih klubih, dosegli ste res ogromno. Bi lahko katero tekmo ali pa uspeh posebej izpostavili?

Prva tekma, ki mi je zdaj prišla na misel, je tekma Celja s Pick Szegedom decembra v sezoni 2004/05. Takrat smo zmagali za en gol in se s tem uvrstili med najboljših osem ekip v ligi prvakov. Rezultat je bil 21:20 in mislim, da zadnjih sedem ali osem minut ni padel noben gol. Bila je res nora tekma v polni dvorani v Szegedu. Po tekmi smo čakali še nekaj ur čakati v garderobi, da smo šli lahko domov, saj so bili navijači Szegeda zelo jezni. Te tekme ne bom nikoli pozabil. Celje je pred to sezono postalo evropski prvak, potem sem prišel v klub in sem na svoja pleča dobil veliko breme.

Posebna pa je bila tudi tekma leta 2017, ko sem s PSG-jem igral v finalu lige prvakov. Finale smo z Vardarjem sicer izgubili, a kljub temu je bil to velik dogodek.

Leta 2016 je bil del olimpijskih iger. Foto: Sportida Izjemne predstave ste kazali tudi v reprezentančnem dresu. Z reprezentanco ste osvojili tudi medaljo na evropskem prvenstvu. Igrali ste tudi na olimpijskih igrah.

Na reprezentančnem nivoju bi izpostavil polfinalno tekmo na evropskem prvenstvu 2004, ko smo v Tivoliju premagali Hrvaško. Takrat sem branil nekaj minut, takrat nas je naš kolega Beno Lapajne popeljal v finale. V bistvu sem na začetku kariere že dobil medaljo. Pa tekma s Francijo v Tunisu, ko smo izgubili tekmo, ki bi nas peljala v polfinale. Takrat sem naslonjen na gol jokal, ko je do mene prišel takrat eden najboljših igralcev na svetu Jackson Richardson, ki me je tolažil in dejal, da me čaka še veliko polfinalov in finalov. Bili smo močna reprezentanca, a velikokrat se nam ni poklopilo.

Kot športnik si vedno želiš na vrh, a včasih se ne izide. Po drugi strani sem bil tudi na olimpijskih igrah, ki so bile takrat moje velike sanje. V Riu smo pokazali dobre igre. Seveda bi si želel kakšno medaljo več, morda tudi kakšen naslov več, je pa bilo veliko državnih in ostalih lovorik. Res sem zelo zadovoljen s svojo kariero.

Kljub izjemnim spominom pa je bilo tisto slovo od reprezentance leta 2017 nekoliko bolj grenko. Kako zdaj gledate na tisto obdobje?

Jaz sem na tisto že pozabil (smeh, op. p.). Mislim, da ni potrebe, da veliko časa namenimo temu. Takrat sem se po Riu že hotel upokojiti, potem nismo točno vedeli, kaj in kako bi stvari izpeljali. Potem se je zgodilo, kar se je, malo preveč so se stvari vlekle tudi po medijih.

V Sloveniji je med drugim branil barve Celja. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Vujović je pač temperamenten, tudi njegov način komuniciranja je takšen, kot je. Želi si biti glavni. Malce me je zmotil njegov odnos do mene, a tako se je v tistem trenutku moralo zgoditi. Nikogar ne obsojam, lahko bi to rešila na lepši način, žal pa se je odvilo tako, kot se je. Če se malce pošalim, gospod Vujović od tega pač živi, to mu je duhovna hrana, vsi ga dobro poznamo (smeh, op. p.). Prišel bo še čas tudi za poslovilno tekmo. Pustimo zdaj to in gremo k novim zmagam naproti.

Reprezentanca je pred vašim prihodom v zadnjem času prešla skozi veliko krizo. Kako ste vse skupaj kot zunanji opazovalec doživljali vi? Kje ste videli razloge za takšne padce v igri?

Če se ozrem nazaj, se je vse skupaj začelo že s tistimi kvalifikacijami za olimpijske igre. Takrat sem pričakoval Slovenijo, ki se bo zares borila. Sploh če pomislim na čase, ko smo igrali mi, ko smo v kvalifikacijah igrali na Švedskem proti Španiji in zatem tudi Švedski, nakar smo se tudi uvrstili na olimpijado. Takrat se mi je izpolnil eden izmed največjih ciljev v karieri. Spomnim se tiste naše zadnje tekme, ko mi je takrat Uroš (Zorman, op. p.) dejal: "Cime, to je zdaj zadnjih 30 minut, zdaj gremo na vse ali nič." Vse se je izteklo kot v sanjah. In to sem pogrešal zdaj pri naših fantih. Borbenost, žar. Vse je bilo povsem izven ritma, pokalo je iz vseh smeri.

Upa, da se bo slovenski rokomet dvignil na raven, na kateri je v preteklosti že bil. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Nato se je vse skupaj samo stopnjevalo naprej. Presenetil me je tisti poraz proti Črni gori na EP. Ne glede na to, da je Črna gora v drugem delu pokazala dobro igro. Koga kriviti? Ne bi se poglabljal v te zadeve, tudi nisem strokovnjak za to. Mogoče sem malce jezen na določene fante, ki jih poznam, ki bi jim lahko očital, da v tistem trenutku niso stopili skupaj, ne glede na to, kdo je selektor. Težko je na silo, a manjkala je tista borba, želja.

Je pa res, da se verjetno drugače ne bi zamenjal selektor in tako tudi mene ne bi bilo zdaj zraven (smeh, op. p.). Vse se zgodi z nekim razlogom. Zdaj smo spet startali iz ničle. Zdaj nas čaka boj za svetovno prvenstvo in predali se zagotovo ne bomo. Kot je rekel selektor, startali bomo v popoln napad.

Škof je v reprezentanci vedno skrbel za dobro voljo. Foto: Vid Ponikvar/Sportida Kaj pa slovenski klubski rokomet? Že dolgo ni vse tako bleščeče, kot je bilo včasih.

Moramo biti iskreni in priznati, da v Sloveniji trenutno ni kvalitete za ligo prvakov. Klubi, ki nastopajo v ligi prvakov, imajo tudi veliko višje proračune z igralci svetovnega kova. Ne vidim tudi smisla, da igraš v ligi prvakov in izgubiš vsako tekmo za deset golov. Zakaj je v Sloveniji z leti to padalo, je zagotovo povezano tudi z gospodarstvom. Klubi potrebujejo denar in tu ne vidim neke povezave med gospodarstvom in športom. Slovenska liga je padla na nek nivo, na katerem bo vsaj še nekaj časa.

Tudi plača, ki jo imajo igralci, 500, 800 ali tisoč evrov, je plača, s katero v Evropi ne moreš parirati. Sem pa vesel, da je Gorenje v ligi Evropa zdaj pokazalo dobro igro. Veliko tujih lig nas je prehitelo, mi smo tu malce zaostali. Kako iz tega izplavati? Potreben je denar. Kako ga dobiti? To je vprašanje, na katerega je res težko odgovoriti.

Zdaj vas čakata odločilni tekmi za preboj na svetovno prvenstvo. Kaj pričakujete od tekem s Srbijo?

Želimo si napredovati, iti korak za korakom. Prva stopnička je zdaj že pred nami, čaka nas čez 14 dni. Kot trener vratarjev si jo skupaj z izbrano vrsto želim preskočiti in si želim, da bi moji vratarji dali velik doprinos na tekmah s Srbijo. Vemo pa, da ne gre vse čez noč, in želim si, da tudi če nam kaj spodleti, da se bomo pobrali. Obvezno se moramo uvrstiti tudi na evropsko prvenstvo in z novo generacijo narediti odmevnejši rezultat. Želim si homogenost v ekipi, da vrnemo žar, da se napolnijo dvorane, ko bo igrala Slovenija, saj mislim, da si rokomet to zasluži.

"Želimo si napredovati, iti korak za korakom." Foto: Grega Valančič/Sportida

Slovenija je res svetovni fenomen. Tako malo nas je, pa imamo tako dobre rezultate na vseh področjih. Upam, da bodo tudi ljudje, ki delajo v slovenskem gospodarstvu, spoznali, da bi lahko bilo v Sloveniji še veliko bolje poskrbljeno za profesionalne športnike in mlajše generacije.

Preberite še:

Sportal Zorman bo lahko znova računal na dva zelo pomembna člena

Sportal Slovenci v "jugoslovanski" skupini