SiolNET. Sportal RIO 2016
4,58

termometer

  • Messenger
  • Messenger
MARJAN FABJAN: OČE USPEHOV V JUDU

Zlatar, ki je zlato našel v judu

4,58

termometer

Zgodbe varovancev trenerja juda Marjana Fabjana so si zelo podobne, razlikujejo se pravzaprav le po lesku končnega rezultata. Z novo olimpijsko prvakinjo Tino Trstenjak se je guru juda z Lopate pri Celju v Riu de Janeiru veselil novega zlatega poglavja zgodbe o uspehu.

Poročevalec iz Ria Martin Pavčnik | Foto:

Oče slovenskih kolajn v judu. | Foto: Ana Kovač Oče slovenskih kolajn v judu. Foto: Ana Kovač

Zlate kolajne na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru, podobno kot na predhodnih igrah, v resnici niso zlate. Če bi bile, bi morali organizatorji za vsako posebej odšteti vsaj 20 tisoč evrov. V resnici gre za srebrne kolajne z dodanim drobcem brazilskega zlata in skupno vrednostjo dobrih 500 evrov.

Prav takšna je tudi kolajna, ki jo je po veličastni zmagi v finalu kategorije do 63 kilogramov v torek okrog vratu prejela najboljša slovenska judoistka in šele četrta olimpijska prvakinja iz Slovenije Tina Trstenjak. Če kdo, potem bi dejstvo, da ne gre za pravo zlato, lahko potrdil prav njen trener Marjan Fabjan. Njegov osnovni poklic je namreč– zlatar.

A bolj kot poklicno zlatarstvo je danes 58-letnega Celjana zaznamovalo delo v judu, v katerem se je uspešno preizkušal kot tekmovalec, nato pa še precej uspešneje kot snovalec celovitega sistema in trener. To je poligon, na katerem v resnici kuje zlato.

V iskanju novega zlata

Bo že držalo, da smo skorajda ob vsakem uspehu smučarke Tine Maze omenjali, kako pomembno vlogo je pri njenem razcvetu odigral ideolog samostojne ekipe Andrea Massi. Tudi ob zmagah skakalca Petra Prevca se je v novinarske zapise kot po pravilu prebil trener Goran Janus. Toda v celotni zgodovini slovenskega športa bi težko našli individualno panogo, v kateri se tako pogosto omenja trenerja in se ga postavlja ob bok svetovnim, evropskim in olimpijskim prvakom, kot je to primer v judu.

Tudi iz Ria se bo vrnil s prvakinjo. | Foto: Tudi iz Ria se bo vrnil s prvakinjo.

Marjan Fabjan namreč ni le oče kluba Sankaku z Lopate pri Celju in reprezentančni strateg, temveč alfa in omega juda v državi ter trener, ki pri svojem delu športnikov ne uri, temveč oblikuje njihove osebnosti. Eden od predpogojev za (uspešno) sodelovanje z njim je namreč brezpogojno sprejemanje njegovih načel, ki od judoista med drugim terjajo popolno podrejanje sistemu in disciplino.

Pri tem sistema ne prilagaja posamezniku, temveč obratno. Individualna obravnava pa do izraza pride šele v konkretnih borilnih podrobnostih. Vztraja namreč, da je zgolj 20 odstotkov poti do uspeha opravljenega na borilni blazini, preostalih 80 pa je skupek vseh drugih življenjskih področij judoista.

Zaupa predvsem – sebi

Fabjanovi judoisti pogosto delujejo introvertirano, predvsem v predtekmovalni fazi pa so tudi povsem nedostopni. Borilni guru z Lopate namreč prisega na izključevanje vseh morebitnih zunanjih dejavnikov. Nezaželeni niso zgolj računalniki in telefoni, temveč tudi zunanji svetovalci. Tudi za športnega psihologa v njegovem konceptu ni prostora.   Zveni kot obrabljena puhlica: judo ni poklic. Ni šport. Je način življenja. | Foto: Ana Kovač Zveni kot obrabljena puhlica: judo ni poklic. Ni šport. Je način življenja. Foto: Ana Kovač

Vse skupaj izhaja iz Fabjanovega prepričanja o obvladovanju razmer in učinkovitosti sistema. Tega je zgradil po tem, ko je kot tekmovalec živel v Avstriji, znanja in ideje pa je iskal tudi v Južni Koreji ter na Japonskem in Kitajskem. Skupaj je kar štiri desetletja kopičil izkušnje, združeval koncepte in jih ob prilagajanju na slovensko okolje vključil v postavljanje kluba Sankaku. Ta je postal prava kovačnica kolajn.

Zgodba o uspehu, ki jo namerava predati

Velja za strogega in avtoritativnega trenerja, ki zna svoje povedati tako s pogledom kot tudi s povišanim glasom. A bolj kot z zadnjim spoštovanje in zaupanje varovancev pridobiva z rezultati. Judoisti iz njegove šole so namreč v zadnjih letih z največjih tekmovanj domov prinesli več kot trideset kolajn. Za naštevanje evropskih in svetovnih prvakov je treba globoko zajeti sapo. A če ti uspehi večkrat niso našli poti do širše javnosti, pa je drugače z olimpijskimi odličji.

Avtoriteta. | Foto: Ana Kovač Avtoriteta. Foto: Ana Kovač

S temi se je Fabjan ukoreninil v zavest širšega občinstva. Tega se je zavedal tudi v Riu, kjer je po zlati (London 2012) in bronasti (Atene 2004) kolajni Urške Žolnir ter bronu Lucije Polavder (Peking 2008) pozdravil še olimpijski uspeh Trstenjakove. Z njim se njegova zgodba o uspehu nadaljuje, obenem pa se mu odpira pot tudi do naslednjih olimpijskih iger, ki jih bo leta 2020 gostil Tokio.

Prav v deželi juda naj bi Fabi, kot ga kličejo športni sodelavci, izpregel ter vodenje pogona prepustil nasledniku. To nam je potrdil tudi v Riu, ob tem pa ni želel namigniti, koga vidi v tej vlogi, čeprav se, vsaj po zadnjih aktivnostih, zdi najprimernejša kandidatka Žolnirjeva, ki je že dodobra zajadrala v trenerske vode.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 359
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin