Ulovil je tri olimpijske kolajne. Ribe? Le kakšno večjo orado.

Vasilij Žbogar je pri štiridesetih letih še okrepil status najboljšega slovenskega jadralca vseh časov. Bronasti kolajni iz Aten 2004 in srebrni iz Pekinga 2008, obe je dosegel v razredu laser, je v Riu de Janeiru dodal še srebro v razredu finn. S tem je nepreklicno sklenil olimpijsko kariero, ob tem pa ne pričakuje, da bi ga morala država nositi po rokah do konca življenja.

"Nosil sem zastavo in osvojil kolajno.Bi si lahko ob koncu kariere želel še kaj več?" Foto: Reuters

24 ur po kolajni … So misli kaj bolj čiste?
Uspeha še nisem prespal. Vse je v oblakih. Potreboval bom še kakšno noč.

A zdi se, da je olimpijski krog sklenjen …
Bil sem slovenski zastavonoša na odprtju iger in dobitnik kolajne. Bi lahko ob koncu kariere želel še kaj več?

Če smo predrzni, bi dejali, da bi bila več zlata olimpijska kolajna. Boste kljub trem kolajnam kdaj obžalovali, da niste nikoli stopili na najvišjo stopničko?
Kdor ima srebrno in bronasto kolajno, laže, če pravi, da ne želi zlate. A ne gre za obžalovanje. Obžaloval bi, če bi petkrat olimpijske igre končal na četrtem mestu. Sem realen. Vem, da prihajam iz Slovenije, kjer so pogoji za jadranje zelo omejeni. V tujini se marsikdo čudi, ko osvajam kolajne. Imel sem več intervjujev za tuje medije. Vsak novinar me vpraša, kako lahko Slovenec osvoji kolajno in se bojuje proti državam z veliko tradicijo.

Vaš odgovor?
Ko se ukvarjaš z določenim športom in imaš začrtan cilj, ne smeš iskati izgovorov. Treba je iskati rešitve in poti do tega cilja.

Zadnje olimpijsko dejanje Foto: Stanko Gruden, STA

Menite, da vas Slovenci spoštujejo?
Da. Čeprav se z jadranjem ne ukvarjam, da bi ugajal drugim. Ta šport mi je pač všeč. Sem tekmovalen. Kolajne osvajam zase. Posredno pa sem vesel, če v dobro voljo spravim tudi druge. Všeč mi je, če ljudje spoštujejo šport. Športni svet je lep. Ponuja niz lepih vrednost.

Niste se pridružili športnikom, ki bi negodovali nad zapostavljenostjo svoje panoge …
Umetno se določenega športa ne da vsiliti ljudem. Vsi smo navezani na določene športe. To je vprašanje dojemanja okolja. Angleži imajo ragbi, Američani ameriški nogomet. V Evropi smo nori na formulo 1, v ZDA na formulo Indy. V Sloveniji jadranje ni šport številka ena. Pika.

V kolikšni meri ste jadranje približali Slovencem, za katere se zdi, da imajo radi morje in jadranje, a ga ne dojemajo kot tekmovalni šport?
Vse od moje prve kolajne se število mladih jadralcev povečuje. Imamo tudi kar nekaj mladinskih prvakov. Trdim, da je Slovenija pomorska država. Ne gre le za tekmovanja. V Sloveniji slovimo po odlični izdelavi jadrnic. Skoraj vsak Slovenec ima rad morje. Jaz sem vse to povezal in ljudem približal tekmovalno jadranje. Pokazal sem, da jadranje ni le sedenja na barki. To je zelo zahteven in kompleksen šport. Zmagujejo fizično dobri tekmovalci z urejenimi mislimi, ki se znajo dobro prilagajati razmeram.

"Novi začetki so nekaj pozitivnega." Foto: Stanko Gruden, STA

Večno vprašanje: kakšen status bi imel ali ima dobitnik treh olimpijskih kolajn v jadralsko razviti državi?
Bil bi preskrbljen. A s tem se ne obremenjujem. Moj privilegij je, da se ukvarjam s tem športom in pri tem uživam. Nisem zagovornik teze, da mora država skrbeti za športnike vse do smrti. Šport je moja odločitev. Nekdo drug si izbere službo, jo izgubi in začne znova. Novi začetki so lahko nekaj pozitivnega. Morajo biti. Z njimi se učiš. Jaz pa … Končujem kariero. Stopiti moram na realna tla in začeti novo življenje. A tega me ni strah. Zatočišče bom vedno našel v športu. No, lahko pa poskusim na kakšnem drugem področju.

Kakšen je torej vaš status? Je kariere nepreklicno konec?
Če govoriva o olimpijskih igrah, o tem ni dvoma. Konec je. Vsekakor pa se bom še podal na jadrnico. Navsezadnje sem madžarskemu sotekmovalcu Zsomborju Bereczu, s katerem skupaj trenirava v Valencii, obljubil, da se bom leta 2017 udeležil svetovnega prvenstva na Blatnem jezeru.

Z ženo Majo bosta ostala v Izoli.

V katerem čolnu?
Finn. No, odvisno je od tega, kakšen program bo za prihodnjo štiriletno obdobje ponudila mednarodna jadralska zveza.

Kako odgovarjate na tezo, da je jadranje šport zgolj za otroke iz finančno stabilnejših družin?
To je napačna predstava. V našem klubu znaša mesečna članarina 30 evrov. Za ta denar lahko otrok vsak dan jadra. Vsako leto imamo vsaj 200 otrok. To je znak, da ni šport za privilegirance. Res pa je, da je predvsem šport, ki ji vezan na morje. Če živiš v notranjosti države, so stroški občutno večji.

Kaj lahko jadranje ponudi otroku?
Ko se otroka posadi na jadrnico, jo lahko sam upravlja že tretji ali četrti dan. Hitro postane samostojen in psihološko stabilen. Na morju nima mobilnega telefona. Sam mora odločati, kako in kaj.  Prav neverjetno je, kako se v dveh tednih oblikuje jadralec in posledično bolj odločen človek. Ponavljam, ne gre za sedenje. To je kompleksen šport. Jadralec je stalno na preži.

Boste sina Talina usmerili v jadranje?
Če bo želel.

Tretja kolajna. Manjka le zlata. "Želel sem jo, toda ..." Foto: Stanko Gruden, STA

Sicer pa …
Sem pristaš športov z večjim številom gledalcev. Rad imam ekipne športe. V šport ga bom vlekel. Tudi na silo, če bo treba. Ali pa bo tam ostal, se bo odločil sam.

Bo vaša družinska baza Izola?
Upam, da bom v dveh letih dobil priložnost za treniranje skupine mladih jadralcev. V nasprotnem primeru bom svojo priložnost iskal v tujini.

Izola in nogomet. Nekoč v Evropi, danes pa …
Oh, to so bila zlata leta. A nato so strmoglavili. Danes jim težave povzroča Nogometni klub Korte. To je jasen znak, da je nekaj hudo narobe. Zanimivo pa je, da sta v Izoli doma mali nogomet in rokomet. Tam je vzdušje izjemno.

Bi se označili za klasičnega Primorca?
Da.

Ste ribič?
Včasih vržem trnek v morje. Ulovim pa bolj malo. Hm, prijatelji ribiči vedno lovijo velike ribe. Ko sem z njimi, je ulov kot po pravilu slab.

Vaša največja riba?
Malce večja orada.