Zarečen kruh sem že prebavil, predlanska šola pa me ni naučila ničesar

Ko sem dobil nalogo, da bralcem predstavim tudi svoje spomine na ljubljanski maraton, sem sprva pobrskal po rezultatih na uradni strani. Ugotovil sem, da sem v Ljubljani tekel že devetkrat, kar me je kar malce presenetilo. Čas res hitro teče. A še bolj me je presenetilo, ko sem ugotovil, da sem tekel že na 2. Ljubljanskem maratonu leta 1997. Takrat še kot osnovnošolec, predvidevam, da v košarkarskih copatih in hlačah, saj sva si bila s košarko takrat precej bližje kot s tekom.

Srečko, kapo dol

Presenečen sem bil predvsem, ker v pogovorih in intervjujih občudujem ljudi, ki so tekli na prvem maratonu leta 1996 in jih z velikim zanimanjem sprašujem, kako je bilo takrat, kakšni časi so to bili za tekače, skorajda ne "pribijem" kakšne neumnosti o barvni televiziji … Zdaj pa sem ugotovil, da sem se le leto pozneje tudi sam že podil po ljubljanskih ulicah in da bi ta ista vprašanja čez leta meni lahko zastavljali mlajši radovedneži. A povedati jim ne bom znal nič, ker se praktično ničesar ne spomnim. Še najmanj tega, da me je na rekreativnem teku, takrat se je teklo na sedem kilometrov, za več kot štiri minute "nažgal" zdajšnji selektor nogometne reprezentance Srečko Katanec. Kapo dol.

Na 5. Ljubljanskem maratonu sem tekel na šolskem teku, ki je bil takrat novost, nato pa sem kar nekaj let dal prednost štafetnemu gorskemu teku v italijanskem Morbegnu, ki je vsako leto potekal isti konec tedna. Na teku v Ljubljani sem se znašel spet leta 2007, ko sem pretekel polmaraton, kar sem pozneje ponovil še petkrat.

Do cilja, pa tudi, če po vseh štirih

Nekaj več vrstic pa si zasluži moj nastop na 18. Ljubljanskem maratonu. To je ta, za katerega sem v uvodu zapisal, da se ga spomnim še predobro.

To je bil moj prvi nastop na najdaljši razdalji. Zakaj sem se ga sploh lotil, še zdaj ne vem točno, vem pa, da so bile muke v zadnjih kilometrih ogromne. Vsak korak po Dunajski cesti, ki me je mučila zadnje štiri kilometre, je bil boleč, krči so samo čakali, da se lotijo mojih mečnih mišic in brez spodbude dveh prijateljev bi težko prišel do cilja. A mi je uspelo, čeprav res samo do cilja in nič dlje, saj sem se le kakšen meter čez ciljno črto ulegel na tla in se malo "spoprijateljil" z modro preprogo v cilju.

"Nikdar več," so bile seveda moje prve besede v cilju in verjamem, da bi se tega držal, če ne bi naslednje leto dobil vabila na berlinski maraton in pregovor o zarečenem kruhu se je spet izkazal za resničnega. V nemški prestolnici sem tekel bolj rezervirano, užival in videl, da ni nujno, da je maratonski nastop tako mučenje, kot je bilo moje v Ljubljani.

Zato sem se letos znova prijavil na 42 kilometrov, v upanju, da se mi uspe bolje pripraviti kot pred dvema letoma in bo moja izkušnja lepša. A je bila to očitno šola, ki me ni kaj dosti naučila, saj je moja pripravljenost pred nastopom, ki nas tekače čaka čez devet dni, ponovno mizerna za tako preizkušnjo. Verjetno bom spet trpel in se plazil po vseh štirih … Morda pa bo tokrat pomagalo in se prihodnje leto bolj pripravim.