Tomo Česen razkriva svoje najljubše gorske kotičke in kaj ga navdušuje danes

Tomo Česen, živa legenda slovenskega alpinizma, danes strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije, za svoj največji dosežek šteje to, da je na višini 8300 metrov na minus štiridesetih stopinjah Celzija sam preživel noč v bivaku. Pred tem sta z Borutom Bergantom osvojila 8505 metrov visok Jalung Kang, Čita pa je nekaj metrov pod vrhom vzela Himalaja. Tako blizu smrti se je zavedel, kako pomemben je vsak trenutek v življenju.

S Tomom smo se pogovarjali o tem, kako se spominja svojih dosežkov, kaj ga osrečuje in navdušuje danes, kaj svetuje mladim in vsem tistim zaljubljenim v gore ter kam priporoča, da zaide družina in kam izkušeni hribovec.

Tomo, kdaj ste začutili "klic gora"?

Vsega je pravzaprav kriva učiteljica biologije. V osnovni šoli smo imeli zagnano učiteljico, ki je vodila tudi planinski krožek. Kot "prfoksa" biologije mi ni bila najbolj pri srcu, a ob koncih tedna nas je vedno vlačila po hribih. Tako sem prišel v stik s hribi. V srednji šoli sem začel resneje. Prvi dve leti je bilo vse skupaj bolj za šalo, saj še nisem vedel, ali mi je to res všeč ali ne. Po prvi odpravi 1979 pa se mi je zazdelo: "Da, to je TO, to je nekaj zame".

"Preprosto me privlačijo možnosti, ki jih ta svet ponuja."

Danes veljate za nesporno legendo slovenskega in tudi svetovnega alpinizma. Vaši plezalni in alpinistični začetki segajo v leto 1975. Kaj vas je gnalo v svet navpičnice, v svet ekstremizma?

Že takrat in še danes me v svet navpičnice ženeta ljubezen in navdušenje nad raznovrstnostjo gibanja, ki ga hribi, gore in skale omogočajo. Nikoli nisem iskal nekih globokih in filozofskih vzgibov, zakaj je tako. Preprosto me privlačijo možnosti, ki jih ta svet ponuja. Sicer pa želja po avanturi, iskanje samega sebe in preizkušanje lastnih sposobnosti. Zadnje je sicer prišlo nekoliko kasneje. Ko sem bil še mulec, tako ali tako nisem vedel, za kaj gre.

Šele z leti v gorah in skali me je začel "matrati firbec", kako je, če si popolnoma sam. Da vidim in spoznam, kako je, če se lahko zaneseš izključno in samo nase. Ko si z nekom v navezi ali če jih je več, imaš v podzavesti vedno, da se lahko zaneseš še na tistega drugega. Čeprav se tega pravzaprav niti ne zavedaš, prelagaš odgovornost na nekoga drugega v smislu, "če meni ne bo šlo, bo šlo pa njemu". A on si misli enako. In takrat, ko je treba dati vse od sebe, to ni v redu. Zato sem spoznal, da če sem se tega sposoben naučiti, iz sebe iztisniti maksimum, potem bom to lahko naredil tudi v navezi z drugim. Sicer maksimum ni mogoč.

To je tisto, kar me je gnalo, da sem premikal svoje meje višje in višje. Danes pa priznam, da na nekatere svoje podvige gledam kot na norost.

In ko smo ravno pri norosti … Ste eden od pionirjev slovenske in svetovne športno-plezalne scene. Premikali ste meje. Leta 1994 ste solirali 26 metrov dolgo smer Ženska za nagrado težavnosti 8a. Za to je potrebna izjemna fizična in predvsem psihična pripravljenost. Kako ste trenirali in kako danes vidite/občutite ta svoj podvig?

Z vsako časovno distanco človek gleda stvari v preteklosti nekoliko drugače. V trenutku, ko nekaj počneš, pa se ti to zdi normalno in nič kaj noro. Ko danes gledam nazaj, si mislim, da je bilo to res noro, ampak takrat sem bil milijonodstotno prepričan vase. Na to sem se pripravljal približno tri leta in v tem času opravil še številne druge solo vzpone, od težavnosti 6b do vključno 7c. Na stotine njih. Zadnjega pol leta pa sem intenzivno posvetil Ženski za nagrado. Z mano je bil vedno Luka Zaplotnik (srednji sin legendarnega Nejca Zalotnika, op. avt.) in on je vedel za mojo željo, namero. Vedno, ko sva šla v plezališče, sem vsakič brez izjeme ponovil enako rutino. Iste tri ali štiri smeri za ogrevanje. Potem pa sem plezal Žensko za nagrado z varovanjem od zgoraj, t. i."top rope", a brez kompletov, da nisem kvaril dinamike gibov z vpenjanjem, ki ga pri solo vzponu pač ni. Luka je po sosednji smeri splezal do "štanta" smeri in mi napeljal plezalno vrv. Še danes se spomnim vseh gibov na ključni mestih. Za sedem minut užitka sem delal tri leta.

"Jaz sem začel plezati zato, ker mi je bilo to všeč ravno tako, kot mi je všeč danes."

Bili ste "pred časom". Preplezali ste skoraj vse, kar se je preplezati dalo. Kaj vas je gnalo? Od kod toliko motivacije in kaj vas navdušuje danes po vsem tem, ko ste v gorah pustili toliko sledi in takšne pečate?

Motivacija ostaja enaka, le nimam več želja po premikanju mej, saj sem za to že prestar. Vsak se mora zavedati, kdaj mu začne potekati rok uporabnosti. Sposobnostim in letom primerno se moraš obnašati. Človek ni iz železa. Saj bi umrl, če bi se želel danes kosati s tem, kar sem premagoval včasih. Če bi se danes primerjal z nekom, ki je star 30 let in v polni kondiciji, to ne bi bilo v redu. Če primerjam svojo današnjo kondicijo s tisto včasih, lahko rečem, da sem danes na 20 odstotkih.

Jaz sem začel plezati zato, ker mi je bilo to všeč ravno tako, kot mi je všeč danes. A ker sem začel premikati meje, ker sem želel vedno več, sem padel v neki čarobni krog. Če sem želel to početi, sem potreboval denar, zato sem začel premišljevati o tem, kako do njega. Tu padeš v ta krog: plezanje – mediji – sponzorji – slava. V ta krog težko prideš, a ko si v njem, tudi če ti ni všeč, iz njega težko izstopiš. Potrebuješ denar, da lahko počneš, kar si želiš in v zameno za to moraš opozarjati na to, da obstajaš. Bil sem tam in naredil sem to. O vsem moraš poročati, čeprav mi to nikoli ni bilo všeč. Začneš igrati to igro. In navzven slej ko prej deluje za mnoge moteče. Že takrat sem imel sponzorje, opremljevalce. Za večje odprave pa brez Planinske zveze Slovenije ne bi bilo nič. Na koncu vseeno spoznaš, da je ta igra zelo nevarna. Ne moreš preprosto izstopiti. Tisti, ki vlagajo vate, si želijo več in več in vedno novih zgodb, kar te lahko na koncu stane tudi življenje. Ko sem se vsega tega začel zavedati (to je bilo že med Jannujem in Lotsejem), sem imel počasi dovolj. Ko sem se vrnil s težke odprave, so me takoj začeli spraševati, kaj je moj naslednji projekt. Kot da bi hodil v trgovino po kilogram kruha! Po tem bi sicer lahko še vedno igral vlogo tega sponzorskega "manekena", a bilo je dovolj.

Ko se začne o nečem govoriti znova in znova in še in še, se sam rad pošalim, da lahko postane nevarna tudi severna stena Šmarne gore. Mediji namreč začnejo pisati novice o tem, da je neka stvar, hrib, stena velik problem. Na koncu, če to dovolj dolgo ponavljaš, ti pač vsi verjamejo, predvsem zato, ker to ni merljiv šport.

Zato sem se takrat odločil, da tega ne bom več počel. Ne morem početi nekaj, za kar sam vem, da je nakladanje. Videl sem, da je premalo denarja, da bi "afne guncal" in s tem na kocko postavljal svoje življenje. Takrat sem se začel ukvarjati s športnim plezanjem in postavil tekmovalni sistem mednarodne športnoplezalne zveze.

Moj odnos do hribov je povsem enak kot včasih, če ne še boljši, ker ne čutim nobenih pritiskov.

"Danes sem še vedno aktiven, kot sem bil pred leti. Spremenila se je le intenzivnost."

Vaša knjiga SAM se konča z besedami: "Pomembno je, da se bom imel česa spominjati … Spomin na hrepenenje, negotovost, veter, mrzle noči, belo snežno reko, spomin na strah. Želel bi ga z nekom deliti." Kako danes doživljate to, kar ste zapisali pred leti, in kaj ste s tem mislili?

Nekdo, ki tega ni doživel, preprosto ne more razumeti. S kom bi si želel deliti, pa ne morem. Meni je pomembno, da se lahko po koncu dneva nečesa spomnim. Nisem pa človek, ki bi še danes govoril o tem, kaj je dosegel pred leti in leti. Pa koga to briga?! Pomembno mi je, da imam nekaj, česar se lahko spominjam, a tega spomina ne morem z nikomer deliti.

Kako trenirate in skrbite za svojo telesno pripravljenost danes?

Danes sem še vedno aktiven, kot sem bil pred leti. Spremenila se je le intenzivnost. Za težke smeri danes nimam več motivacije, sicer pa vse počnem enako kot prej. Gibanje je zame najpomembnejše.

Predvsem pa mi je ta svet tako všeč, da danes počnem enako, kot sem počel pred leti, le da sem bil takrat omejen. Z avtomobili. Opremo. S hribi sem zasvojen. Še danes sem v hribih kot otrok. In poznam samo še enega takšnega otroka. To je Andrej Štremfelj. Ko se midva dobiva, srečava … 

Toliko je že zapisanega o vas. Kako bi se opisal vi in kaj bi Tomo danes svetoval 20-letnemu Tomu?

Kakšne stvari bi morda spremenil, veliko pa ne. V osnovni šoli so me zastrupili s hribi in to je to. Ko sem bil star 12 let, sem šel na Grintovec. Pa nisem imel pojma. Samo zdelo se mi je, da bi tja gor lahko prišel. In sem šel. Mladini in vsem, ki se odpravljajo v hribe, gore, bi svetoval: Ne iščite bližnjic! Tega v hribih ni. Naj ne bodo nestrpni. V tem okolju potrebuješ toliko in toliko izkušenj, šele potem zares zoriš. Vsi, vse in kar naenkrat, to v hribih ne gre. Potrpežljivost.

Katero je vaše najlepše gorsko doživetje, tisto, ki vam je pustilo najmočnejše vtise?

Najlepši hribi so mi Dolomiti. Tam se res počutim odlično. Pokrajina mi je zelo lepa in danes poskušam nadoknaditi za vsa leta nazaj, ko ni bilo toliko možnosti za obisk.

Kam bi priporočali, da se odpravil družina, kam dobro pripravljen planinec?

Planina Pecol. Ker ni preveč ljudi. Za malce starejše in izkušenejše starše z otroki pa Špik Hude police. Vse polno kozorogov. Primerno za otroke od približno desetega leta naprej. A obvezna je dobra čelada! Široka pot. Dobra čelada.

Za dobro pripravljene planince pa priporočam Martuljško skupino Julijskih Alp in Zahodne Julijce. Tam je skala fenomenalna.

Vaš najljubši vrh kraljestva Zlatoroga?

Mali Oltar.

Kako poskrbite za regeneracijo po daljših turah?

Midva z Dragico (ženo, op. avt.) imava pivo vedno kar v avtu. Ko prideva s ture, spijeva eno Laško. ENO Laško. Ni ga boljšega kot pivo po sestopu. Ne poznam boljše pijače. Kako dobro je bilo in kako dobro je, ko daš dol čevlje, veš samo, če imaš v roki Laško.