Ponedeljek, 2. 5. 2016, 10.05
6 let, 7 mesecev
Puške se je znebil, copate Borovo zamenjal za novejši model, švicarska ura pa tiktaka naprej
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,23
1
80-letni Ljubljančan Anton Majcen - Zvone je zagotovo najbolj prepoznavna figura teka trojk. Ne letošnjem 60. teku bo tekel že šestdesetič (!). Za zmago na prvem – takrat so tekle še peterke s puškami na ramenih in 12-kilogramskimi nahrbtniki – je dobil švicarsko uro, ki jo na teku trojk nosi še danes. To leto zadnjič.
Anton Majcen - Zvone, nekdanji atlet, specialist za tek čez ovire in hitro hojo, atletski sodnik, traser ljubljanskega maratona, prejemnik Bloudkove značke in plakete, bo na teku trojk tekel tudi letos. Tako kot lani se mu bosta na krajši, 12,5-kilometrski trasi pridružili vnukinji Katka in Urška. Tekli bodo v trojki z imenom Dedi in vnukinji.
V družbi vnukinje Katke in Urške bo na teku trojk letos tekel še zadnjič.
Letos še zadnjič?
"Letos bom še tekel," pravi Majcen, "potem pa najbrž ne več. Star sem 80 let in mislim, da bo to dovolj." Že letos je bil njegov nastop vprašljiv, saj zaradi težave z nožnim prstom ni kaj dosti treniral, a bo stisnil zobe, kot se za častitljivo obletnico spodobi.
Tudi tokrat bo tekel s švicarsko uro Cortebert, ki jo je prejel za zmago na prvem teku trojk (takrat se je ta imenoval prvi partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane) 23. junija 1957.
Član prve zmagovalne peterke
Z 20 leti je bil najmlajši član peterke, ki so jo poleg Majcna sestavljali še Janko Svetina, slovenski prvak na deset kilometrov, Lojze Tratnik, tekač čez ovire in jugoslovanski reprezentant, ki ga je leta pozneje med treningom v gozdu po spletu nesrečnih okoliščin ustrelil gozdar, Rafael Klančar, tekač na 1.500 metrov, in olimpijec Cveto Pavčič.
"Mnogi so mislili, da bom zaradi mladosti najšibkejši člen, a so se zmotili," se spominja legendarni član teka trojk.
Trasa je bila dolga 36 kilometrov, tekači pa so takrat tekli s puškami in 12-kilogramski nahrbtniki.
"Precej težje je bilo, kot je danes," ugotavlja Majcen. "Veste, nekoč nismo imeli sodobnih oblazinjenih športnih copat, ampak smo tekli v copatih Borovo. Ko smo prišli do cilja, smo bili ožuljeni do krvi. Po prvem teku 'trojk' smo si rekli, da ne gremo nikoli več, no, pa smo vseeno še šli."
Švicarsko uro znamke Cortebert, ki jo je dobil za zmago na prvem teku trojk (takrat še peterk) leta 1957, bo izročil zbiratelju Tomažu Alaufu.
Uro bo dobil Alauf
Uro, dragocen spomin na prvi tek trojk, bo po 60. nastopu na tej kultni prireditvi predal Tomažu Alaufu, zbiratelju vsega, kar je povezano s pohodom Pot ob žici. Ta mu je na razstavi, ki bo do 15. 5. 2016 na ogled v Galeriji Kresija, namenil poseben razstavni kotiček. Odprtja razstave se bosta poleg Majcna udeležila tudi dva še živeča člana peterke, Svetina in Pavčič.
Razlika je … ogromna
Največjo razliko vidi v tekaški opremi. "Včasih nismo dobili spominskih majic, tekli smo v svoji opremi, slabo obuti. Ogromna razlika je tudi v udeležbi. Ljudje so vedno bolj ozaveščeni, da je gibanje zdravo, vabljivo pa je tudi druženje pred in med tekom trojk ter po njem," pripoveduje Majcen, ki tek trojk poleg ljubljanskega maratona vidi kot eno najbolj znanih in priljubljenih prireditev v Sloveniji. Na letošnjem organizatorji pričakujejo okrog šest tisoč tekačev.
"Tudi same trojke so se z leti precej spremenile. Ne samo glede nošenja orožja in nahrbtnikov, pač pa tudi glede razdalje. Ta se je iz 36 kilometrov spremenila v 12,5 in 29 kilometrov. Prav tako ženske tečejo na isti trasi kot moški. Včasih so tekle na ločeni tekmi, in sicer na 14-kilometrski razdalji – najprej v središču Ljubljane, nato so se preselile na Urh –, sčasoma pa so zaradi velikega zanimanja uvedli tudi mešane trojke."
V ženini družbi.
Zakaj vztraja že 60 let?
Razlogov, da Majcen vztraja vsa ta leta, je več. "Na začetku, ko smo bili aktivni tekači pri Olimpiji, je bil za nas to poseben izziv, saj smo lahko nastopili kot skupina. Vabljive so bile tudi nagrade, na primer že prej omenjena švicarska ura, pomemben pa je bil tudi spomin na okupirano Ljubljano.
Ker prihajam iz partizanske družine – oče je kot orožnik služboval v Trogirju, bil je tudi poveljnik čete, ki je osvobodila Split –, mi je to veliko pomenilo. Z leti mi je tek trojk prešel v navado, z njim pa sem okužil vso družino."
1