Ljubljanski maraton v snežni preobleki. Prvič, verjetno tudi zadnjič.

17. izvedba Ljubljanskega maratona je potekala v pravem zimskem vremenu. To je bilo prvič in po prepričanju Gojka Zalokarja, direktorja Ljubljanskega maratona in Timinga Ljubljane, tudi zadnjič.

Napovedan, a nepričakovan

Sneg je začel naletavati v noči s sobote na nedeljo, 28. 10. 2012. In čprav so ga vremenoslovci napovedovali, Barbara Železnik iz Timinga Ljubljana pa je na to možnost že dlje časa opozarjala, a je nihče ni preveč resno jemal, je vse skupaj presenetil, a ne ohromil.

Sneg gor, dež in snežna brozga dol, organizatorji so 17. maraton uspešno izpeljali do konca, tekači pa so dokazali, da niso iz sladkorja in so se kljub klavrnim napovedim pogumno in z radostnimi obrazi postavili na štart.

Toliko dobre volje kot nikoli prej, niti potem

Prav to je Zalokarja osupnilo in pozitivno presenetilo. "Snežni maraton mi je najbolj ostal v spominu zato, ker je na njem vladalo toliko dobre volje kot nikoli prej in nikoli potem. Res je, da je bila udeležba zaradi snežnih razmer nekoliko bolj skromna – za približno od tri do štiri odstotke -, a vendarle ne toliko, kot smo strahoma pričakovali. Bali smo se, da bi bil upad prijav lahko celo 40-odstoten," se spominja Zalokar, ki ima 17. Ljubljanski maraton v spominu zapisan s predznakom veličastno!

Zanimivo je, da so organizatorji tekačem pred tekmovanjem dali dokaj neobičajna navodila. Svetovali so jim, naj na štart teka pridejo v stari trenirki, jo tik pred štartom odvržejo, organizatorji pa bodo poskrbeli, da bo tako, kot je to navada na večjih maratonih, romala v roke ene od dobrodelnih organizacij (letos bo to Karitas).

Nemirna noč in delo za gasilce

Da je bilo vreme res neugodno, potrjuje tudi zapis Marjana Žiberne v knjigi Zgodba Ljubljanskega maratona, ki se sprehaja po zgodovini tega tekaškega praznika. Nočno neurje je celo podrlo ograje, table in šotore ob progi v središču mesta, da o vejah in podrtem drevju, s katerim so se naslednje jutro ubadali gasilci, sploh ne govorimo.

Najslabše so jo odnesli tekači na najkrajši razdalji, ki so tekli po snežni brozgi in so štartali prvi, vreme se je pozneje vendarle nekoliko umirilo.

"Tekači, ki so ta maraton pretekli, so bili izredno ponosni nase, precej bolj kot običajno (maratonka Neža Mravlje se začetnih korakov spominja celo kot romantičnih, op. a.)," se svojega najljubšega ljubljanskega maratona spominja Zalokar, ki ima v teh dneh polne roke dela. Tako kot vsako leto pred maratonom pomnoženo z najmanj dva. Jubileji pač terjajo svoj davek.